Nergač

Dobil sem priložnost preizkusiti Samsung Galaxy Camero. Hecna stvar. Po svoje bi lahko napravo uporabljal ob telefonu, ki še ohranja značilnosti neumnega telefona s qwerty tipkovnico. Galaxy Camero pa bi ob fotografiranju uporabljal še za brskanje po internetu, pošiljanje elektronske pošte in za nekatere neuporabne funkcije, brez katerih danes nekateri enostavno ne morejo več.

Več zaenkrat ne bi komentiral, za to bo prostor kje drugje Navdušila me je predvsem enostavnost objavljanja fotografij na različnih družbenih omrežjih. Zadevo sem v samo nekaj minutah nastavil ob jutranji kavi, mimogrede postal uporabnik Instagrama in se potem komaj ustavil, da tistim nekaj sledilcem nisem totalno zabasal sistema. Zabavna reč.

Beri naprej »

Preden smo se na Silvestrovo privlekli do puljske tržnice, so prodali že vse, kar je tisti dan plavalo v morju. Ostalo je nekaj giric. Hitro smo ugotovili, da nam ribe pravzaprav sploh ne pašejo (!) in se odločili za jagnje in krompir. Dobro stegno. Vrhunec dopoldneva je bil pir v najbolj bednem pajzlu, ne samo na tržnici, ne samo v Pulju, ampak verjetno v celi Istri. Pijanci, majava miza, človek brez očesa, drugi človek z ogromno brado, lokacija tako rekoč na cesti, plešast možakar z oranžnimi brki, smešno poceni pivo. Če bi bil iz Pulja, bi hodil točno tja. Pred večerom je bil na programu romantičen sprehod. Na takih sprehodih se ponavadi ukvarjam predvsem s fotoaparatom. Svetloba je dobra, nimaš kaj.

Beri naprej »

Novoletna eskapada v Rovinju bo najtemeljiteje samocenzuriran prispevek v vsej moji skoraj sedemletni blogerski karieri. Mislim, da smo bili nekajkrat – iz različnih razlogov – celo v smrtni nevarnosti. Mislim, da je bilo bistvo novoletnega druženja polenovka. Z njo smo se ukvarjali cel dan pred Silvestrovim.

Beri naprej »

Kot slišim, je slovenske maturante letos zagnala panika zaradi menda pretežkega oziroma preobsežnega izpita iz slovenskega jezika. Huronsko bebav prispevek so objavili na Planet TV. Bom kar naravnost povedal, da se lahko temu samo posmehnem, resda s cmokom v grlu. Je to prihodnost slovenske družbe znanja?

Beri naprej »

Temu spodaj bi verjetno marsikdo rekel raj na zemlji.

Beri naprej »

Samostan v Olimju je bil najprej grad – in še prej preprost stolp -, šele v drugi polovici 17. stoletja so ga dobili pavlinci. Zato tudi zeliščarska, zdravilna oziroma lekarniška dediščina. Pavlinci imajo namreč skrb za bolne zapisano v redovnih pravilih. Sledili ugotovitvam antičnih zdravilcev in vedeli, da se ne gre zanašati zgolj na Boga, ampak tudi na svojo – od Boga dano – pamet in znanje. Pavlinci so še živeli v pravcatem gradu s štirimi zidovi, notranjim dvoriščem in klasičnim križnim hodnikom, ampak leta 1782 jih je cesar Jožef II. vrgel ven. Mislim, da je v tem času ukinil kar 700 samostanov. Razsvetljenske reforme že, ampak nekako sumim, da je bila v ozadju teh razpustov predvsem ekonomska računica. In v samostanih je bilo ogromno bogastva, od katerega dunajski dvor verjetno ni imel nič.

Beri naprej »

Eden najbolj legendarnih izdelkov Republike Južne Afrike¹ seveda niso vuvuzele, nogometne žoge v barvah zastave in podobno komercialno sranje, ampak navadne vžigalice. No, če njih vprašaš, Lion Safety Matches niso navadne. Južnoafričani jih imajo za najboljše goreče prijatelje. Menda so tako priljubljene, da jih ponarejajo. Že več kot sto let jih odlikujeta zanesljiva kapica in kakovosten borov les iz lastnih nasadov. Gorele naj bi enakomerno in počasi – kar je po mojih domačih primerjavah tudi res.

Domov sem jih prinesel v simpatičnem kovinskem etuiju, ki sicer ni produkt tvrdke Lion Safety Matches, ampak se mi je ob vsem mogočem kiču zdel še najbolj kul afriški spominek.

Ob takih šibicah človeka prime, da bi od časa do časa prižgal kakšno cigaro.

1. In ne Južnoafriške republike, kot vztrajno narobe popravljajo nekateri lektorji.[↩]

Prejšnji teden sem v Olimju ujel še zadnji lep dan.

Beri naprej »

Potem ko so v Delu objavili komentar Jele Krečič Dober tek, je tekaški svet podivjal in tudi jaz sem dobil nekaj predlogov, naj napišem kaj si o tem mislim. No, predvsem si mislim, da lahko danes komentarje očitno piše skoraj čisto vsak. Mimogrede ravno danes sem malo bolj natančno bral Dnevnik in samo gledal kakšne neumnosti pišejo njihovi komentatorji. Vrhunec je bil prispevek Mirana Šubica Pizda.si.¹ Kaj, vraga, je hotel povedat, ne vem, ampak toliko brezveznega nakladanja si lahko privošči samo slovenski časnik!

Edini res dober prispevek je v tokratnem Dnevniku napisal Urban Praprotnik, tudi avtor v reviji Tekac.si, ki se je lotil komentarja na – Dober tek, seveda. Jaz sem svoj piskerček prihranil za uvodnik revije, ki je od včeraj na voljo na prodajnih mestih po Sloveniji. Malo več o vsebini tukaj, naročite jo lahko tukaj ali na Facebooku.

Beri naprej »

1. Ki po mojem nima nobene zveze s spletno stranjo na naslovu pizda.si.[↩]

Razumljivo. Obstajajo umsko prikrajšani ljudje, ki za svojo hibo morda niso sami krivi. Moramo jih sprejemati takšne, kot so. To razumem. A za vraga mi ni jasno, zakaj je tem idiotom dovoljeno voziti motorna vozila, še posebej, če so ne samo ignorantski kršitelji prometnih predpisov, ampak tudi nevarni. Z obupno nevzgojenimi vozniki imam opravka vsak dan in včasih si mislim, da sem res že vsega hudega vajen, toda sem ter tja me ravnanje katerega od zgoraj omenjenih idiotov dobesedno šokira. Da me nemški čefur, ki je nekako zaslužil za Panamero, najprej izsili, ko nesrečo preprečim (saj mi je kar malo žal, da nisem šel raje naravnost), pa v avtomobilu podivja in mi s kretnjami nakazuje, da me bo ubil, mi je še razumljivo. Poznam ta tip odvratnežev. Bolj mi je nerazumljiv naslednji dogodek.

Beri naprej »