Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Anoreksični bicikli

Komentiraj

Objavil/a chef 9.12.2011 ob 18:00 pod Biciklizem, Fenomeni, Natezalnica, miks, Šport

Moja prva mednarodna dirka v krosu na tisti razsuti progi v Gradcu je bila prava mala osebnostna katastrofa, pri čemer sem pa lahko še vesel, da danes ne nosim proteze. Pravzaprav je bila to moja druga tekma v konkurenci mladincev sploh. Prvih pet minut mi je šlo odlično, ko sem takoj po spustu v stoje pohodil na enega daljših vzponov, pa me je še pri polni hitrosti enostavno z gobcem potegnilo navpično navzdol v tla, in to s tako silo, da sem po prevalu čez hrbet v trenutku spet stal na nogah in ne da bi razmišljal kaj se je sploh zgodilo, spet pograbil bicikel … problem je bil samo v tem, da je bilo krmilo v dveh kosih, tako da je ena stran visela na bovdnih.

Tisti Rocky Mountain, kupil sem si ga sam, seveda s pomočjo izdatnih očetovih nepovratnih sredstev, ni bil starejši kot nekaj mesecev. Gospod, ki mi ga je prodal, takrat je v trgovini na Celovški prodajal vesoljske bicikle s karbonskimi okvirji lastne izdelave, zdaj pa je kolesarski žičničar v Kranjski Gori in na Krvavcu, je trdil, da so to pač te tekmovalne cross country balance, ki jih je treba redno menjavati.

Ne spomnim se več proizvajalca1, bilo pa je aluminijasto krmilo, zares lahko in iz profila je bilo po poškodbi jasno videti, da cev ni bistveno debelejša od platnic revije, ki jo držite v rokah.

Tudi v naslednjih letih sem dirkal za štajerski klub, ki slovi predvsem po odličnih hribolazcih, kar z resnim gorskim kolesarstvom seveda nima dosti skupnega. Veljali smo za lightweight freake. Tisto so bili še pionirski časi karbona, najbolj priljubljen je bil proizvajalec opreme Tune, ki je bila res lahka, predvsem pa draga in popolnoma zanič. Tisti smešni izrastki ob straneh krmil, ki so bili včasih obvezna dodatna oprema, so se lomili pogosteje kot srca novodobnih zakoncev. Nosilci bidonov so bili tako zanič, da smo bili žejni že po prvem spustu. Da bi imel njihovo krmilno oporo ali krmilo, mi niti na misel ni prišlo, ker sem se vseeno preveč bal za svoje zobe. Tako zelo smo varčevali pri teži, da sem nekoč na tisti odvratni ravninski (!) progi v Zlatoličju nastopil kar s trdimi (aluminijastimi!) vilicami, tako da so mi skoraj odpadle roke. Najbolj bizarna ideja vseh časov pa je bila, ko je kolega pred vzpon odstranil ne samo nosilec za bidon, ampak tudi oba vijaka, luknji pa prelepil s koščkoma selotejpa.

Vesel sem popularizacije karbona, da smo se znebili preklemanskega aluminija.

Obsedenosti s težo nisem nikoli dobro razumel, je pa res, da je dobra za biznis. Tako danes marsikateri rekreativni borec s prekomerno telesno težo vozi specialko, ki je bržkone lažja od s strani UCI predpisanih 6,8 kilogramov. Ima torej boljše kolo, ne pa nujno tudi udobnejše, kot ga smejo voziti najboljši kolesarji na svetu. To se sliši noro. Kot če bi navadni smrtniki vozili avtomobile, ki so zmogljivejši od dirkalnikov WRC in bi bili ob tem še manj udobni.

Fascinacija nad kakovostnimi kolesi je po drugi strani razumljiva, brez dvoma bolj kot avtomobilski tuning cenenih avtomobilov. Vsi radi vozimo dobra kolesa in konec koncev si lahko sanje kupimo že za pet, šest jurjev (hm, ko pomislim na ta zajeten kup denarja, se mi ista cena za majhno stanovanjsko kuhinjo niti ne zdi več tako pretirana, omenjam samo mimogrede).

Če koga razveseljuje še dodatno friziranje, gramček po gramček, sto evrov na sto evrov, naj to pač počne. Če nič drugega, je to v teh časih dobro za gospodarstvo. Ne sme pa pričakovati, da ga jaz ne bom imel za norca. Tisti, ki o kolesarstvu nimajo pojma, si verjetno mislijo še kaj hujšega.

  1. Zdaj sem se spomnil, bil je Roox, takrat še s čisto drugačnim CGP-jem![]
  • Share/Bookmark

Pozitivna ali negativna Slovenija?

Komentiraj

Objavil/a chef 7.12.2011 ob 18:00 pod Aktualno, Fenomeni, Natezalnica, miks

Pri trditvi, da je Janez Janša paranoik, je paradoksalno, da to zatrjujejo paranoiki. Vsak drugi tvit pred volitvami je bil o strašnemu Janši, tokrat se je pojavila celo paranoja zaradi volilnega molka – nihče si ni upal omeniti volitev, celo v gostilni smo šepetali. Dejstvo, da se imajo levičarji za pametnejše od desničarjev, pravzaparav dokazuje, da levičarji dejansko zanikajo demokracijo in pluralnost mnenj. Če nekaj nazadnjakov meni, da je novi družinski zakonik slab, imajo za to vso pravico, pa čeprav se motijo, najbolj seveda v tem, da naj bi večina odločala o manjšini (kar je tudi zanikanje demokracije, seveda). Dejstvo je, da ljudstvo v Sloveniji nima pojma, kaj je to demokracija.

Pred volitvami smo vsi kričali o novih obrazih.

Dobili smo starega Kučanovega Zorana Jankovića s celo plejado prestopnikov, kakršna sta Melita Župevc ali Roman Jakič, od resnih strank pa še SDS in SD. Ostali so dosegli minimalen rezultat, k sreči je v parlamentu spet NSi, žal tudi DeSUS, Virant je pač zaslužil preveč in ljudstvo je raje izvolilo nesojenega tajkuna.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Gostilna Slovenije, projekt živi!

Komentiraj

Objavil/a chef 5.12.2011 ob 18:00 pod Aktualno, miks

V zadnjem času se je veliko govorilo o projektu Gostilna Slovenija, ki naj bi imel tri osnovne cilje: ureditev vloge in pomena gastronomije v Sloveniji, utrjevanje specifične razpoznavnosti in pojavnosti v svetovnih okvirih in pozicioniranje tipičnih slovenskih gostiln kot značilni in razpoznavni turistični produkt. Projekt, katerega pobudnika sta bila priznana etnolog dr. Janez Bogataj in gostinec Martin Jezeršek iz Dvora Jezeršek, sodi pod okrilje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, Sekcije za gostinstvo in turizem, od konca novembra pa lahko trdimo, da je projekt počasi zaživel.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Volimo: pezde ali lump?

Komentiraj

Objavil/a chef 29.11.2011 ob 18:00 pod Aktualno, Natezalnica, miks

Zadnjič sem med peglanjem na siol.net gledal soočenje Ljudmile Novak in Franca Žnidaršiča. Ljudmila me je navdušila. Zabita je kot žebelj v krsto. Franc ne zaostaja dosti. Potem sem zadnjič ujel predvolilno soočenje Katarine Kresal in – ne spomnim se njegovega imena in moram prav poguglat “sls precednik” – Radovana Žerjava. Žal soočenja nisem mogel pogledat do konca, ker sem bil po uvodnih po babje prepotentnih in hkrati osladnih stavkih Kresalove skoraj ob pamet. LDS prav privoščim, da zvisijo. Isto velja za Zares. Škoda samo, da so konvertiti spizdili k Jankoviću, ki ob upokojenih športnikih obvezno potrebuje nekaj izkušenih poslancev. Da so to navadne preračunljive svinje, ga seveda ne zanima, žal pa to ne zanima niti volilcev.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

#volitve2011

Komentiraj

Objavil/a chef 28.11.2011 ob 18:00 pod Aktualno, Natezalnica, miks

Volilno kampanjo spremljam kolikor malo je mogoče. Bojim se, da je še bolj odvratna od preteklih, čeprav menda tokrat strankarski prvaki ne težijo s povojno tematiko. Predvolilno kampanjo ignoriram ne zato, ker nimam televizorja. Televizorja nimam zato, da slučajno ne bi izgubljal časa s predvolilnimi soočenji! Kdor misli, da si bo pravo mnenje ustvaril na podlagi televizijskih debat vprašljivega intelektualnega dosega, je še bolj naiven od tistih, ki verjamejo, da bo po četrtem decembru vse drugače. Dnevno časopisje sem, razen naslovov, tudi nehal spremljat in ob športnih prebiram samo še rubrike, ki so sicer – dokazano na svetovni ravni – najmanj brane: kulturo in turizem. Jumbo plakatov itak ne opazujem. Jaz ne opazim niti Skinyjevih estetskih, kaj šele grde face tistih, ki ne vejo, da se kravate ne nosi na srajco s kratkimi rokavi (Janković).

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Sanjska poroka

Komentiraj

Objavil/a chef 27.11.2011 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks

Weimar, Nemčija. Vzela sta se Susanne in Daniel. Tako sta kruzala mimo stare knjižnice Anne Amalie na Trgu demokracije in na Grajski trg. Poroka, kakršno si je Susanne želela od nekdaj!

V Weimarju sta bila večja atrakcija kot William in Catherine. Manjkala je samo Pippa.

  • Share/Bookmark

Konec in nov začetek

Komentiraj

Objavil/a chef 26.11.2011 ob 18:00 pod Pippa, Travelling Without Moving, miks

Zadnja dva meseca sta bila pasja.

Psihično utrujajoča, kot še nikoli. Ko sem v petek končno zaključil, se mi je od srca odvalila skala. Čeprav bova s kolegom, predvsem on, skočila v dreka poln bazen, sem blazno zadovoljen. Nova perspektiva je na obzorju.

Včeraj sem se ga napil.

Danes sva šla s Pippo na Rožnik.

Čeprav živim tako rekoč pod hribom, sem šel zadnjič šele prvič zares gor in prav presenetilo me je, da je ponudba precej dobra. V Mostecu je nekaj igral za mularijo, v tisti krčmi menda delajo pečenice, krvavice in jetrca, Gostilna Rožnik na Cankarjevem vrhu je pa menda že dve leti naravnost izvrstna. Golaž je bil izvrsten in verjetno bom gor večkrat prišel malicat!

V ponedeljek začnemo znova. Yes!

  • Share/Bookmark

Pippa je stara sedem mesecev …

Komentiraj

Objavil/a chef 15.11.2011 ob 18:00 pod Pippa, miks

… meni pa se ženske, ki naju srečajo, še nikoli niso tako simpatično nasmihale.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ciklokros se vrača!

Komentiraj

Objavil/a chef 14.11.2011 ob 18:00 pod Biciklizem, miks, Šport

Dvajset let je trajalo, da se je v Slovenijo vrnil ciklokros, ena najbolj atraktivnih kolesarskih disciplin. Pozabljena je bila nekje v zgodnjih devetdesetih letih, ko jo je dobesedno povozilo gorsko kolesarstvo, disciplina kros. Mislim, da je bil ravno Marjan Jauk – kasneje moj trener – tisti, ki je vse skupaj pokvaril, ko je na državno prvenstvo prišel z gorskim kolesom in brez težav opravil z vso konkurenco na ciklokros kolesih. Ne vem ali je zmagal večkrat in če je bilo res to krivo, dejstvo je, da je ciklokros žal ugasnil. Kot je Jauk razlagal – in to mu verjamem – je bil takrat tako vrhunsko pripravljen, da bi zmagal v vsakem primeru, torej tudi na specialki za ciklokros.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Postal sem očka

Komentiraj

Objavil/a chef 13.11.2011 ob 18:00 pod Fenomeni, Travelling Without Moving, miks

Iz razdalje kakih stotih metrov je proti meni prisprintal tri- ali štirileten otrok, kričeč: “Aaaaaaatiiiiiiiiiiiiiiii!!!!!!” Ker jo je brisal točno name, sem se mu umikal vstran, a on je očitno ciljal točno mene. Mulc se je zaletel vame in me objel okoli nog.

Med tem ko sem doživljal blažji srčni infarkt, so mi skozi možgane šinile naslednje misli:

- meni se res vse zgodi,

- o jebenti, ne še to,

- katera me je zajebala ?,

- kako bom to razložil lubici,

- koliko me bo koštalo,

- saj je kar simpatičen fantek, po meni pač,

- upam, da mama še vedno fajn izgleda …

Ravno sem v tistih nekaj kratkih sekundah vzljubil svoje seme, ko je od nekod pritekla precej sitna ženska in odvlekla mulca, češ da me je zamešal, ker da sem res podoben njegovemu očetu.

Kaj takega pa še ne. Res je, vse sorte doživim.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »