Kako je gruči posavskih pomembnežev, med njimi so bili celo ljudje, ki so elektrarno načrtovali in bi torej morali vedeti za smrtonosno past, prišla na misel tako kapitalna neumnost kot je spust prek sicer nizkega jeza, mi ni jasno. Moje znanje fizike, razen prav na koncu tretjega letnika, ko sem se komajda rešil popravca, ni bilo nikdar zavidljivo. Vseeno pa mi je ob pogledu na tako rekoč stoječo Savo, ravno pred kratkim sem peljal mimo Blance, popolnoma jasno, da je sila vode, ki dere prek jeza, izjemna.

Naključje je hotelo, da sem v zadnji številki pisal tudi članek o veslanju s kajaki ali kanuji. V enega od podnaslovov se mi je zapisalo: Po pameti! Potem sem cel odstavek nabijal, kako se je potrebno pozanimati o nevarnostih in pasteh reke, da ne smemo precenjevat zmožnosti in da je, če si čez brzice ne upamo, bolje ubrati chicken way in odpešačiti naokrog s kajakom na hrbtu. Nisem pa napisal, da ni dobro veslati prek jezov hidroelektrarn.

Usposobljenost veslačev na Zadnjem spustu je bila iz posnetkov kar lepo razvidna. En čoln se je bojda prekucnil že na mirni vodi, veseljaki v drugem pa so bili tako nesposobni, da so se zaleteli v steber še preden so uspeli zaveslati prek roba, ki je ločil življenje od smrti. Najbolj neumen kmet ima najbolj debel krompir, bi lahko rekli. Škoda, da so ostali uspeli obdržat smer. Niti predstavljati si nočem strahu, obupa in besne borbe pred žal neizbežno smrtjo. Upam, da je bilo kmalu konec.

Me pa moti ves cirkus, ki je nastal okrog tragedije. Kar sama od sebe se ponuja primerjava z vzhodnjaki, ki preskušajo srečo na reki Soči ali pa se v papučah in kopalkah sprehajajo po visokogorju. Da so kreteni, si mislimo. Mediji po nesrečnih norcih udrihajo neprizanesljivo, računajo stroške reševanja, plebs pa, povzemajoč poročila, veselo pizdi po oštarijah. Le v tem primeru, ko so neumnost storili naši, fejst deci tako rekoč, cela Slovenija na lepem žaluje in pozablja na vse stroške reševanja. Nikjer pa ne piše, kot pravilno ugotavlja tudi Domen Savič, da so pokojni napravili obupno neumnost in da so si za tragedijo krivi sami.

Menda je šlo za organiziran podvig. Kdo ga je organiziral? Kdo je pravzaprav odgovoren? Kdo je dovolil veslanje okrog industrijskega objekta? Pravzaprav je vseeno, ker je itak mrtev. Ni pa se čuditi, da politika pred volitvami resnico pometa pod preprogo. Odziv medijev, javnosti in verjetno tudi politike, bi bil zagotovo povsem drugačen, če bi se na zadnji spust podalo ducat nažganih mladeničev, ali, bognedaj, Čehov! “Prav jim je, pijancem,” bi vzklikal isti folk, ki danes žaluje. Tako kot neprizanesljivo in nespoštljivo kvantajo ob smrtno ponesrečenih pijancih-voznikih ali motoristih: “Prav mu je, kretenu, en norec manj, da le ni ubil poštenjaka!” Ja, saj sta si sama kriva, tako pijanec kot motorist - ampak kje je tu spoštovanje? Ali kje je razlika med nesposobnimi in norimi Čehi ter nesposobnimi in norimi Posavci?

Naj vendarle počivajo v miru in naj bo za njihove družine čim bolje poskrbljeno!

UV faktor doseže v visokogorju stopnjo 9, če sem si prav zapomnil. To je številka, pri kateri strokovnjaki med poldnevom in četrto popoldne odsvetujejo kakršnokoli izpostavljenost soncu, če je že kratkotrajna, pa je obvezen klobuk s širokimi krajci in sončnimi špegli. Dan pred izletom sem bil v treh trgovinah, pa sem si vedno rekel, da jo bom kupil v naslednji, nakar sem na vse skupaj po moško pozabil. Brez žavbe je bil seveda tudi Krof, ki je zaradi prejšnje podlage v le malo boljšem stanju od mene.

Že sredi spusta mi je postalo jasno, da se bo zadeva slabo končala. Okrog mene je kar smrdelo po ožgani koži in že pred Ljubljano mi jo je tako zategnilo, da sem vriskal kot Ansambel bratov Avsenik. K sreči so trgovine v obdobju turbo kapitalizma ob sobotah odprte do poznega večera, tako da sem lahko hitro skočil v bližnji DM. Po mojem sem bil usmiljena vreden, ker se je punca res zavzela. Verjetno sem od utrujenosti tudi motno gledal, še posebej pa je bodel belo-škrlaten kontrast, posledica oblečenih nogavic. Ženska me ni nategnila, raje mi je priporočila Sanolabor za ovinkom. Vseeno pa sem kupil sončno kremo.

Omenjene zadeve mi gredo sicer neizmerno na živce. Mastne so. Ko zašvicam, se spenijo, izgleda kot da bi mi iz por mezela semenska tekočina. Da bi se mazal? Fuj! Še ena slabost ledig statusa, vsekakor. Da bi mazal žensko? Uh, le pogojno! Pred klesarjenjem se nikoli nisem zaščitil. Prvič v sezoni me je sicer opeklo, potem pa ni bilo več problemov. V soboto sem prišel do rešitve, ki se mi zdi izvrstna. Krema je sicer draga, ampak dejansko deluje kot sprej. Pošpricaš in čao, vsaj tako razumem navodila. Brez packanja, seveda. Nisem pa še imel priložnosti testirat.

V Sanolaborju me je sprejela še prijaznejša gospa. Resno jo je zaskrbelo zame, pri tem pa me ni nahrulila, tako kot nekdaj moja mama, da sem en navaden kreten. Prodala mi je, kaj pa drugega, Aloe vera gel. To je čudežna žavba, ki je dobra za vse. Potem je dodala še neverjetno drago kremo, s katero naj bi se mazal po obrazu. Še boljša je, ampak predraga, da bi se z njo pacal po okončinah.

Menda pa v teh dneh prodajo kar precej omenjenih maž. Sem ji pojamral, da se mi vsako leto zgodi isto, pa me je prav po materinsko okarala, da potem bi me moralo pa še bolj ožgat, da si bom končno že zapomnil. Ha, rad imam starejše prodajalke, ampak o tem kdaj drugič.

In sem se pridno mazal, tako kot so mi naročili. Problem je v tem, da žavbe hladijo le nekaj minut, potem pa je stanje isto kot prej. Aloe vera je pa sploh nemogoča! Lepljiva je za znoret, in nemudoma mi zlepi kocine, med seboj jih prav umetelno preplete. Sicer sem pa v obdobju najhujših bolečin napravil še eno neumnost: obril sem se! Kocine so bile namreč tako dolge, da so me moteče bodle po razdraženi koži. Ko sem po taisti koži vlekel z britvico, sem se drl kot mački med paritveno sezono.

Ampak zdaj je že bolje, prihajam k sebi. V omarici kopalnice imam pa toliko krem, razne darilne kozmetike in zaloge mil (prisegam na fina, dišeča mila iz rožmarina, oljk in podobnega - to je pač gejevska plat moje osebnosti, kaj morem), da na daleč dejansko izgleda kot da bi pri meni živela še vsaj ena ženska!

Četrt čez sedem smo bili že v riti. Dobesedno, kakorkoli že vzamemo. S Krofom naju je čakalo dobrih 2100 višinskih metrov, izhodišče pa se pač imenuje Zadnjica. Dolino, po kateri teče preklemansko hladen potok Krajcarica, je lahko najti, na 50. Vršiški serpentini moramo zaviti na makedamsko pot. Sledili smo ji približno dva kilometra in stlačili avto na že dodobra zasedeno parkirišče pred zapornico. S Krofom naju je spremljal še njegov oče, res fejst dec, ki je pri svojih letih že dovolj pameten, da se je obrnil še pred Doličem. Družbo pa mu je delala Krofova lepotica:

Po kratkem ogrevanju na makedamski cesti sva jo hitrega koraka ubrala po mulatieri, eni od tistih, ki so jih zgradili med obema svetovnima vojnama, ko je bilo tod še precej vojaških objektov. Na mestu Tržaške koče na Doliču je na primer od leta 1930 stala italijanska Rifugio Napoleone Cozzi. Pa jo je porušil plaz in danes tam stoji omenjena koča, ki naj bi bila ena od najbolj zanikrnih na širšem območju. Ne vem, nisva preverjala, ker sva bila preveč športno usmerjena. Izlet s Krofom je tak kot da bi gor peljal Nino Osenar - oba sta fotogenična in fukisch:

Pred Doličem naju je na ves čas senčni poti oviralo tudi nekaj zaplat snega:

Kočo sva le ošvrknila s pogledom, in jo mahnila na zanimivejši del poti. Kmalu se je odprl pogled na našega očaka:

Med tem ko sva grizla v skale, je model še telefoniral:

Vzpenjala sva se nad Planiko (2401 m):

Takrat so se posledice moje celoletne lenobe, nažiranja z mastnimi klobasami in pitja piva pokazale v vsej svoji veličastnosti. Od 2500. metra višine sem komaj dihal, počival na vsakih deset korakov in se počutil kot popolna podrtija. Še nikoli v življenju nisem bil fizično tako švoh, ampak še bolj kot to me je šokiralo, da sva kljub mojim frustracijam ves čas samo prehitevala še počasnejše. Po štirih urah in pol bruto sva končno prišla pod Aljažev stolp:

Še tretjič sem torej osvojil Triglav, ki pač ni nič posebnega, razen očitno za horde Čehov, ampak o tem kdaj drugič.

Oblaki so hudomušno drveli vkup, se prekopicnili eden prek drugega, se združili z mimobežno meglico, ali odhiteli naprej. Pogled prek Malega Triglava (2725 m) proti Kredarici (2515 m) je nudil kar grozeče vzdušje.

Med spustom naju je skoraj ubilo, a o tem kdaj drugič. Vsekakor sem bil zadnjič nespameten in šel v hribe brez čelade! Sicer je pa pristop z zahodne smeri bistveno lepši kot prek Kredarice. Že pokrajina pod Kredarico je ogabno shojena, da ne govorim o gneči od koče naprej! Poleg tega se mi zdi najina pot tudi tehnično manj zahtevna. Morda pa sem se na Dovškem križu le malo bolj privadil takšnih poti:

Na fotografiji izgleda huje kot je v resnici:

Če sva se na vrh povzpela razmeroma hitro, pa se je toliko bolj vlekel spust. Vsakič je isto: na vrh pridem ves v zanosu, med spustom si pa vedno obljubim, da me v hribe ne bo nikoli več. Sicer čutim, da me gležnji nosijo vsako leto bolje, ampak še vedno me začnejo po dveh urah spuščanja neznansko boleti. Saj sem se privadil, ampak nočem pretiravat, zato hodim počasi, sicer lahko še kaj poči. Vleklo se je že do Doliča, saj sva izbrala napačno, daljšo pot kot med vzponom.

Pogled na Zadnjico:

V skalo vklesana pot:

Prekleto, v serpentinah se pot vleče kot kurja čreva! Mulatiere imajo majhen naklon zato, da so lahko z mulami po njih vlačili topove in ostalo vojaško kramo. Menda pa se je v kasarno Morbenia, ki stoji tik pod steno Triglava, italijanski oficir vozil kar z motorjem! Objekt sva videla samo od daleč, tistih nekaj sto metrov do njenih ostankov se mi ni ljubilo prehodit. Sicer so pa ostali le še slabo ohranjeni zidovi.

Višinomeri znajo biti zoprna reč, ker lahko obupno zbijajo moralo. Sredi poti sem ga imel že namen zagnat v prepad. Pa se je še kar vleklo in vleklo. Končno sva prišla do slapu, od koder, tako sva se vzpodbujala, je bilo do avta le še nekaj minut.

Klinac, nekaj minut! In zakaj mora biti na koncu hribovskih izletov vedno še nekaj kilometrov ubijalsekga položnega makedama?!? Še sreča, da je Krofov oče poskrbel za hladno pivo! Spodaj sva se tudi namočila v potoku. Česa tako hladnega pa še ne! Krofa je ven pobralo v nekaj sekundah, jaz sem po mojem vzdržal pol minute. Zapeklo je že po dveh sekundah, na koncu sem pa mislil, da bom izgubil zavest in se utopil v meter globoki vodi! Živa groza.

V slabih osmih urah in pol sem pokuril več kot 8000 kilokalorij, kar je po mojem moj osebni rekord. Če bi Polarja nastavil na mojo zdajšnjo telesno maso, bi verjetno pokazal še kakšnih tisoč več. So bile pa dobre višinske in predvsem psihološke priprave za moj osebni projekt sezone!

Dodatek: Zemljevid

Kar se tiče sedanjosti, me pa neizmerno jezi tale svinjarija na Mestnem trgu:

Kaj si pa siten, boste rekli, enkrat je treba zamenjat inštalacije, saj je bil že skrajen čas, pa še kontejnerje bodo skrili pod zemljo in punce v štiklcih se ne bodo več lomile na kockah brez fug. Rad imam punce v štiklcih, ja, ampak vse skupaj bi opozoril, da smo v mesecu juliju. To pa je skupaj z avgustom mesec, ko je Ljubljana načeloma najlepša in najbolj živa, kljub svinjski vročini, zaradi katere je pravzaprav prebavljiva le zvečer. Mesto je polno turistov, ki so menda s ponudbo nadvse zadovoljni, ampak pogled na Robbov vodnjak, ljubljanski ponos in veduto Stolnice v ozadju, je tak:

Seveda smo lahko še srečni, da so v zadnjih dneh vsaj zakopali jarke, saj smo se prej kar nekaj časa vlačili med stenami hiš in ogabno rdečo plastično ograjo. Ulico je bilo praktično mogoče prečkati le na enem ali dveh mestih. Nič kaj zadovoljni po mojem niso bili niti trgovci, pri čemer je treba vedeti, da je na Mestnem trgu za moje pojme nekaj najboljših trgovinic.

Danes sem se bil po tem sranju prisiljen sprehoditi zaradi nove japonske reklamacije, ja, tudi Quicksilver opanke so mi namreč razpadle po enem tednu. Nekaj korakov po drobnem pesku v centru mesta je bilo dovolj, da sem se počutil kot Jezus, ko jo je brisal po Sveti deželi in se z apostoli prerekal kdo bo komu umil prašne noge.

Jaz se pa sprašujem kdo bolj naklada, oziroma katere ankete so manj verodostojne. Županove, ki v dekadentno visokih odstotkih hvalijo njegovo delo in trud, ali ankete Slovenske turistične organizacije, institucije, ki ji še vedno ne poznam pomena. Povratne informacije po njihovih ocenah namreč pravijo, da so turisti s ponudbo Ljubljane nadvse zadovoljni. To niti ni tako čudno, saj vemo, da so turisti v Ljubljani bolj ali manj angleški pijanci, ki se bolj kot za Robbov vodnjak zanimajo za cene točenega piva, ali avtobusni turisti, ki jih itak ne zanima nič.

Če bi jaz s svojim aparatom na višku sezone nekje narajmal na tako svinjarijo, bi se skoraj gotovo razburjal. Kar seveda ne pomeni, da podobnih svinjarij ne počnejo v tujini, ampak vseeno. V dvanajstih mesecih so se nad Mestni trg spravili točno v treh za turizem najbolj zanimivih! Zoran se pa sredi noči klati po Metelkovi in se reži na vsa usta, kot da je, kaj jaz vem, eden od nas. Mene še vedno ni prepričal, je pa res, da nikoli nisem padal na karizmatike z lepimi očmi.

Avtorica je želela z njo nedvoumno sporočiti, da je Bosna, dežela nasprotij, po eni strani izjemno lepa, po drugi pa zasvinjana do amena. Pogost prizor za Bosno, boste rekli. Balkan, pač, boste rekli. Zadnjič sem posnel to fotografijo:

Nisem bil v Neaplju, gre za Slovenijo, Ljubljano, ulico, kjer sem še živel pred nekaj meseci.

Gre za urejeno in prijetno sosesko vrstnih hiš, kjer se sosedje, bolj ali manj pripadniki zgornjega srednjega do višjega sloja, med seboj dobro razumejo, a ohranjajo zdravo distanco, ki omogoča nemoteno bivanje v strpnem okolju. Razen kakšne redke izjeme ni težav s svinjanjem okolice, do blažjega, a žal trajnega uničenja infrastrkture pa je prišlo zgolj zaradi neumnosti. Sicer ne vem ali je huje, da tipi, ki so parkirišče asfaltirali, niso uravnali padca, ali dejstvo, da je nekdo v asfalt zavrtal luknje in, ker to ni pripomoglo k odtekanju vode, do kanala izrezal dva centimetra široko špuro. Edini učinek prefinjene operacije so seveda z vodo napolnjene luknje in špura.

Do smetišča je prišlo potem, ko smetarji, čeprav so pobiranje razpisali, niso pospravili kosovnih odpadkov. Ker me tam ni več, nisem mogel spremljati točnega razvoja dogodgov, mislim pa, da se kup povečuje, kar je seveda normalno. Neverjetno količino odsluženih pnevmatik je prispeval v bližini živeči vulkanizer. Verjetno imajo vulkanizerji odvoz starih gum urejen drugače, ampak sosedov je pač luzer. Odmetavanje gum v sosednjo ulico je pravzaprav očiten napredek, saj morate vedeti, da je pred leti vse skupaj mirno zažgal za svojo bajto.

Sicer se pa na tem parkirplacu dogaja vse sorte, pa ne govorim le o hašišarjih v zjahanih katrcah, niti o zarošenih šipah, niti o sumljivih tipih s spuščenimi beemveji, niti o pogostih krajah registrskih tablic. Govorim o zažganem avtomobilu, ki je nesrečno obstal točno na mestu dandanašnjega urbanega smetišča. Zaradi požara se je stopil asfalt, zato je danes tam malo hupsa-hupsa, nekaj na pol popravljeno in konec, eto vam bližino bivšega centra za izbeglice, ki se niso nikdar vrnili in bližino Rakove Jelše, kjer bodo svinjarji za majhen denar bojda pridobili vsa gradbena dovoljenja in đabe kanalizacijo. S tem bo župan elegantno rešil problem na črno zgrajenega naselja, seveda pa tudi ohranil problem čefurije (mišljeno kot socialna kategorija).

Seveda Rakova Jelša nima nobene zveze z nesposobnimi (in nesramnimi) komunalci. Vse skupaj me spominja na Mustrov strip o Lakotniku, Zvitorepcu in Trdonji.¹ Sprva je Lakotnik, robatež kakršen je bil, kramo odmetaval v gozd, ko pa je to videl poštenjak Trdonja, je popenil in ga podučil o odvozu kosovnega odpada. Lakotnik je vse skupaj pridno zložil pred svojo vegasto bajto, ampak zjutraj je krama še vedno stala na svojem mestu, tako kot tudi naslednjih nekaj dni. Dokler ni bilo krame še več. Njegovi klici na Komunalo seveda niso zalegli, kup svinjarije pa se je množil, dokler od taiste Komunale ni dobil opozorila, češ, pospravite že to smetišče ali pa vas bomo oglobili.

Od Mustrovih stripov, ki jih je pisal v zlati dobi nedelujočega komunizma, je minilo že vrsto let, ampak marsikaj se očitno še ni spremenilo.

1. Ob za moje pojme najboljših slovenskih stripih vseh časov sem se naučil čitat, pravzaprav so bili moje prvo družbeno-kritično branje.[↩]

Zadnjič so me ženske zvlekle na Gay and Lesbian Party, v K4 na Roza soboto. Obetal se je veliki finale oziroma ogromno pedrov na kupu. Za vstop v takšno območje mora biti moški kar hudo samozavesten, se mi zdi. Ne sme biti homofob, pravzaprav. Ampak jaz sem homofob, bojim se, da bi me na primer kdo pošlatal. Verjetno bi nemudoma udaril s povračilnimi ukrepi, tako kot recimo ženske s torbicami v roki. Ampak še preden smo prišli do tja, me je Andy pomirila, češ da mene itak ne bo nihče povohal. Užaljenosti ne skrivam, vseeno pa sem si na obraz nadel badass macho look, na rit dva para gat in na hrbet dodatne oči. Andy sem pooblastil za varovanje, in se ob njeni odsotnosti tesno držal Irene in Nine.

Scena v podzemni luknji je bila… hm… recimo da o tem sanjajo obritoglavi primitivci v bomber jaknah. Toliko lepih fantov na kupu pač težko srečaš. Neuromancer je odlično povedal: “Sami Italijani.” Namreč, str8 podporo sta mi poleg kavalirskih dam nudila še sex in neuromancer. Moški, ki se med seboj poljubljajo v moji neposredni bližini me načeloma motijo. Pravzaprav me motijo tudi takšni mešani pari, ampak moški toliko bolj. Menda me to lahko moti, ne? No, tam sem pač to prebavil in skušal gledat stran. Bolj problematično je bilo poslušat mlaskanje na sekretu. Značilni zvoki so sicer izdajali, da nekdo neizmerno uživa, ampak, preklemansko, ne če jaz ščijem pol metra stran v sosednji kabini! Raje nočem vedet, zakaj so vmes zaprli moško sranišče!

Sicer je bilo pa vzdržno, pravzaprav solidna žurka. Ko se me je nekdo po nesreči dotaknil, sem sicer v paniki dvignil roko, ampak se je prav vljudno opravičil, tako da mi je bilo potem celo nerodno. Sicer pa, usekat geja v homoseksualcev polnem prostoru po mojem ni najbolj pametno, ker se hitro zgodi, da postane jebena stranka mačo frajer. Sicer pa, zakaj ne napišem naravnost peder. Če v lastnem glasilu pišejo o pedrih, lahko menda to splošno besedo uporabim tudi jaz? Saj vendar nisem eden od tipičnih homofobov, z obiskom njihove žurke sem pravzaprav izkazal simpatizerstvo! Poglejte me, homofoba v štirki:

Fotka: Nina!
“Ali bi imeli homoseksualca za soseda?”
To je eno od vprašanj, ki merijo homofobijo. Jaz sem tam srečal soseda. Malo mi je bilo nerodno, ampak, hej, saj se mi menda že na daleč vidi, da nisem tak. Sosed je pač drugačen, pa kaj, ne samo da me pusti pri miru, ampak je tudi zelo prijazen. Pravzaprav je homoseksualec naravnost sanjski sosed! Jaz pa očitno nisem homofob, kajne, čeprav kdaj povem kakšen naravnost svinjski vic. Čeprav se mi njihove spolne prakse, naravnost povedano, gabijo in na to raje niti ne pomislim. Čeprav so mi v svojih šik preozkih gvantih pač smešni. Vse to seveda ne pomeni, da so slabi fantje. Za razliko od debilov, ki si upajo po gobcu udarit samo nežne pedrske dušice, doma pa pred mamicami skrivajo cigarete.

Spet sva spala na Hrvaškem, v manjšem družinskem Kampu Slapić pri Dugi Resi malo naprej od Karlovca. Toplo priporočam umirjenim parom ali družinam! Reka Mrežnica je bila tistega dne še preklemansko hladna, a ne dovolj, da se ne bi oba namočila. Sva pa, ko sva se v kamp pripeljala, ob pogledu na urejeno zelenico in prijetno, z okusom zgrajeno pomožno infrastrukturo, oba zazijala od navdušenja.

Je pa kamp v tem času kar težko najti. Najdaljši hrvaški leseni most ni več varen za vožnjo…

…zato je treba naokoli po precej dolgem pontonskem mostu:

Naslednje jutro sva v Karlovcu skoraj zgrešila muzejsko zbirko naoružanja domovinskog rata. Pravzaprav sva ga našla po naključju. Menda to stoji že kar precej časa, a ostaja ves čas enako bedno. Morda ima tudi tako svoj čar. Eksponati, vključno s porušenima stavbama, dajo misliti:

Svoj čas so me zapisali tankistom, pa sem se temu sranju k sreči izognil. Si me predstavljate v vojski, kjer se ne bi smel niti razburjat?

Upam, da je od pilota ostalo kaj več kot od Miga 21…

Končno Plitvička jezera
Najprej me je presenetilo dejstvo, da so postali turisti tudi Ukrajinci. Iz avtobusa se je usula cela horda fletnih punc, ki so si s svojim izgledom prav trudile utrdit stereotip o Ukrajinkah. Rdeče mini mini mini kikle in srebrne natikače-štiklce nosijo v takšnih krajih kvečjemu porno zvezdnice, ki pa se seveda ukvarjajo s povsem drugačnimi aktivnostmi.

No, pa če bi bili samo Ukrajinci… gneča je nepopisna. K sreči je jezer šestnajst, zato izlet do zgornjega Prošćanskega traja tako rekoč cel dan. Ker so avtobusni turisti po difoltu leni, to v praksi pomeni, da se nekje po polovici potikajo le še tipi s 600-milimetrskimi teleobjektivi. Ob vstopu v park zagledaš tole:

Ker sem zaradi gneče in brezobzirnih bukseljnov, ki skočijo pred fotoaparat točno v trunutku pritiska na sprožilec, počasi postajal nevarno siten, sva jo ubrala v klanec in se v miru sprehodila nad jezeri:

Največje jezero, mislim da mu je ime Kozjak, sva preplula z barko. Korejcev na ladji Plitvice niso niti najmanj zanimale. Raje so se neumorno fotografirali v najrazličnejših kombinacijah in variacijah, ob tem pa divje čebljali.

Na drugi strani je bilo seveda prelepo:

Poglejte tole ksenofobno račko. Po mojem ji gredo ribe grozno na živce.

Na proti proti najvišjemu jezeru…

Se je le izplačalo coklat!

Dokaz, da sem bil tam - ovešen kot božično drevesce.

Res je kar pravijo… na Plitvička jezera greš samo enkrat, toda obisk je vsekakor obvezen! Ampak še preden si nakopljete otroke. Marsikdo je bil tam z naraščajem in mislim da so bili vsi slabe volje. Res je kar veliko za hodit, označb pa tako rekoč ni. Kdor je pameten, sledi na vstopnici odtisnjenem zemljevidu, kdor je nesposoben se pa pač razburja ker park ni nasvinjan s kažipoti.

Še več fotk: Tomo

Pločnik

Blef (kako je tip v modri majici zašvical!)

Petkovšek

Končno je konec! Evropsko prvenstvo se je začelo ko smo potovali po Istri in se čudili iz avtomobilov trapasto molečim zastavicam Lijepe njihove. Ko sem bil prek meje naslednjič, so ravno popušili in vzdušje je bilo kaj klavrno. Nekaj zastavic je še molelo iz avtomobilov, toda kolega Ivan niti večer po dogodku menda še ni prišel k sebi.

Bolj pa se čudim slovenski evforiji. Le kaj imamo mi s fuzbalom razen totalnega poloma na tekmi proti Srbiji ali kakorkoli se je država v tistem času imenovala, in bebavih solza dveh otročjih primitivcev, ki naj bi bila zgled pravih dedcev, “profesionalcev”, ki na igrišču “pustita srce”, dasta “svoj maksimum, sto deset procentov”. Dejstvo, da se neka reprezentanca uvrsti na eno od velikih tekmovanj, se mi zdi nekaj normalnega, četudi Angleži alpskih dežel tokrat niso videli niti od daleč. Pač, polom. Hočem povedat, da uvrstitev na neko prvenstvo in kasnejša totalna blamaža za moje pojme ni noben uspeh, ni slovenska pravljica. Ne glede na velikost naše države in število držav članic UEFA-e, ki naj bi pomenile boljšo konkurenco. Hej, smo pač zanič. Še v stari Jugi so se menda vsi delali norca iz Slovencev!

Sicer sem se letos fuzbalu kar dobro ognil. K sreči se vrtim v krogih, ki tega športa ne spremljajo, srečno roko - in omejeno izbiro, to je treba priznati - sem imel pa tudi pri iskanju oštarij, ki niso posiljevale z nogometom. In, najpomembneje, sploh nimam televizije! Sem pa včeraj začudeno gledal množice, ki so spremljale fuzbal po oštarijah. Po mojem je to popoln nesmisel. V času ko si vsak povprečen slovenski uspešnež že kupi 107-centimetrsko plazmo, obvezen statusni simbol, so včeraj v nekaterih oštarijah gostje buljili celo v 72-centimetrske televizorčke! Z razdalje, ki seveda bistveno presega dolžino njihove dnevne sobe. Ob tem smo jih še motili nezainteresiranci, ki smo se pač motali znotraj njihovega vidnega polja.

No, na fuzbalu se je bilo pač treba pokazat. Znane osebnosti se v intervjujih celo hvalijo, da fuzbala ne spremljajo, da v bistvu o njem nimajo pojma, ampak evropsko in svetovno prvenstvo pa vseeno spremljajo. Hm, le zakaj, saj je isti klinc (za nepoznavalce, kajpak), sploh če ne igrajo naši. Ne, to je pač treba gledat, ker so nam tako povedali. Deset let nazaj je bilo zanimanje za fuzbal bistveno manjše. Zdaj ga pa gledajo celo ženske, in to v neverjetnih množicah!

Pokvarile so še zadnjo stvar ki mi je bila pri nežnem spolu všeč! Zadnjič sem se dogovarjal za pivo s prijateljico, in kaj mi je rekla? “Ne morem, danes je fuzbal day!” To me žali. Mar bi rekla, da si umiva lase! Potem se je branila, da itak gleda samo zaradi njenih Nizozemcev. Ko so sirarji izpadli, so bili pa na lepem njeni Španci pomembni.

Ocenjujem, da večina žensk fuzbal itak gleda samo zato da bi se približale moškim in s tem dokazovale svojo enakopravnost. Hej, tudi me razumemo fuzbal. Kot da ga je tako težko razumet, kaj? Jezi pa me, da ženske privzemajo vse najslabše moške lastnosti: poleg bebavega divjanja z avtomobili in deloholičarstva zdaj še obsedenost s fuzbalom! Menda je eno navijačico celo zadel infakrt.

Fuzbal pa gledajo tudi zaradi decov, ki so menda über fukisch, najlepši moški na svetu gojijo najbolj moško igro, ki je sestavljena iz šlatanja po jajcih, objemanja in cmizdenja skoraj v vsakem primeru, bodisi zmage ali poraza. Zakaj jih ne zanimajo plavalci ali veslači, ki so vsekakor prototipi lepih, proporcionalno grajenih moških? Samo zato ker so marketinški strokovnjaki celo v primerjavi s peščico inteligentnih fuzbal fenov daleč spredaj, zato so uspeli nek šport z žogo povzdigniti nad vse ostale. Za to, objektivno gledano, ni nobene realne osnove, saj športov seveda ne moremo preprosto rangirati po pomembnosti. Razen seveda po kriteriju gledanosti, ki pa seveda edini šteje. Pridobijo vsi … razen fanov, ki samo obupno veliko zapravijo.

Pa vas vprašam: Kaj boste počeli zdaj, ko je te norije konec? Crknili od dolgčasa? Glede na pomembnost dogodka bi bilo to povsem normalno. Ah, še sreča da se kmalu začnejo olimpijske igre!

OK, da mi lahko filter proda če bom imel gotovino. Najprej sem tenko zapiskal, ko mi je model omenil ceno prek 70 evrov za kos polarizacijskega stekla na obročku. Mislim… navaden polarizacijski filter stane 35 evrov, slim pa prek 70? Razdražen sem se odmajal do bankomata v Emporiumu - še eno nobel ime za navadno odvratno bajto z vhodom ki naj bi bil lep - ampak bankomat je bil seveda mrtev. V svetišču nakupovanja v soboto popoldne, na lep sončen dan, zmanjka elektrike! Grozovito.

Še sreča, ker zagotovo kje obstaja cenejša varianta filtra!

Bolj hecno pa je dejstvo, da sem se za prazen nič fijakal sem ter tja točno eno uro in sedemnajst minut. Samo prešvical sem že drugo majico in gate. Na obupnem plastičnem zicu - kdo si je to spomnil? - zašvicam v rit že po minuti in pol. In ko sem moral vmes hidrirat na bencinski pumpi, me je skoraj povozil taksist. Ti fantje so res banda! Pripelje mi z desne, direkt vame in potem ne da bi ustavil, ko je videl da je zasral. A-a, rinil je naprej, jaz sem pa s flašo v eni in balanco v drugi roki po nekem srečnem naključju kljub nagnjenosti v desno uspel zaviti levo. Manjkali so pa milimetri. Mislim, tip je rinil naravnost vame in tvegal spraskanega passata!

In kaj je naredil ko sem se ga le rešil? Za volanom je totalno poživinil, odpiral okna, se nekaj drl v bizantinskem jeziku in me pošiljal v razno razne spolne organe. Hočem povedat: ni slabših in bolj nesramnih voznikov od taksistov! Cele dneve so na cesti, ampak večina jih še kar ne zna vozit - bodisi se vlečejo kot osemdeset plus gospodje s klobuki, ker bi radi v mestu dosegli porabo 3,8 litra bodisi delajo totalne svinjarije, ob tem pa mislijo, da je cesta samo njihova. Poleg redukcije elektrike sem torej doživel še taksistovo možgansko redukcijo.

Za to priložnost sem si kupil nove klince za three-blade brivnik od Gillete. Po faci se namreč brijem z navadno klinco, tisto, ki se jo zašraufa. Ta zadeva je sicer bistveno bolj nevarna od metroseskualnih n-blade-vibra-gel naprav, ampak imam z njo boljši filing. No, ne če se prvič brijem bo čebuli. Občutek je hecen, zvok ko tri rezila s tremi mahi brzine drsijo čez kocine, pa prav dober. Praktično bi moral biti motorično še hujši debil kot sem v resnici, da bi se urezal. Končna ugotovitev je, da niti nisem tako zelo grd, da pa imam desno spredaj nekakšne čudne pike. Morda tudi zadaj, ne vem, ker se nisem videl.

Ne, fotke ne pokažem, saj nisem nor!

Kakorkoli, to je bila šele druga najhujša zadeva ki me je včeraj doletela. Zjutraj sem zaspal, kar se mi zgodi morda dvakrat letno. Zbudil me je zvok, ki me opozarja na SMS. Ampak na telefonu ni bilo SMS-a. To nikakor ni tista najhujša zadeva, je pa zanimiva. Najhuje je, da sem verjetno prva oseba na svetu, ki je padla s skirojem. Ja, razmazal sem se kot bedak!

Finta je tem, da skiro v ovinkih omogoča prav neverjetne nagibe. Gume ne glede na podlago primejo ko šus, jaz pa, po naravi divjak, to z veseljem izkoriščam. Problem pa je v marmornih ploščicah v pritličju našega bloka. Ponavadi se že iz dvigala poženem kot norec, da komaj pribremzam do vhodnih vrat. To sem naredil tudi danes.

Nisem pa vedel, da je snažilka ravno pomila tla.

Moja nevednost je rezultirala v nenadnem padcu na bok še preden sem sploh pridobil omembe vredno hitrost. Po mokrem marmorju sem se zadrsal kot Michelle Kwan, samo ne tako elegantno in k sreči brez ovacij. To sem ugotovil stotinko po padcu, ko sem že stal na nogah in divje obračal glavo v upanju, da me res ni nihče videl.

Do poškodb ni prišlo. Me pa zanima če lahko tožim podjetje ker snažilka ni postavila opozorila o drsečih tleh. Lahko sem še vesel, da sem bil s skirojem in ne na primer z rolerji, ki jih sicer sovražim. V tem primeru bi lahko prišlo do usodne špage…