Včeraj popoldne smo skočili na Grmado, nismo hiteli, tako da smo bili na terenu vsaj tri ure. Prepričan sem bil, da bo danes utrujena, sploh zato, ker včeraj čez dan ni oddelala klasičnega vsaj štirurnega spanca. Ampak ne. Od jutra je bila vsa divja. Po mojem zato, ker je videla, da sneži. Odločil sem se za pregled terena na Koseškem bajerju, kar pomeni v vsako smer dobrih pet kilometrov po PST. Totalno me je presenetilo predvsem število sprehajalcev! Nekaj časa traja, da se ljudje privadijo na temperature, ki so bile še pred petnajstimi leti standard, potem pa očitno gre.

Da ne govorim o nemških bokserjih! Srečala sva štiri, vse samice, od tega dve komaj pol leta stari. Divje. Po dvournem uživaštvu je prišla domov vsa premočena in kot notranji opazovalec si lahko samo predstavljam smrad v stanovanju. No, zdaj je mir.

Malo sem se igral s telefonom, ki zna snemat kao HD in se v trenutku odločil, da sestavim filmček. V nekaj minutah sem si naložil Windows Live Movie Maker, ki je še eden od programov za popolne debile, se na hitro naučil osnove in napacal spodnji umotvor. Počutim se kot tisti težaki, ki nimajo pojma o fotografiranju, a svoje fotke, na katerih so večinoma njihovi objeti pijani prijatelji, vseeno kažejo vsem, ki jih to niti ne zanima. Ampak OK … pes je lušten in to je vse, kar šteje.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Na drugi strani hriba pa smo sredi gozda našli še boljši ostanek prejšnje države, objekt, ki s svojo pojavo poseka Modičeve instalacije, čeprav ga tja ni postavil umetnik, ampak svinja. Genialno!

Da bomo zaradi zmanjšanega števila ministrstev prišparali , je seveda podobna neumnost kot Pahorjevo šparanje na kavah. Res je, da bomo imeli kakšnega ministra, službeni avto s šoferjem in morda celo varnostnika manj, ampak to sploh ni bistveno. Ostanejo na ministrstvih zaposleni, ker jih država nima kam dati, Zavod za zaposlovanje pa za javne uslužbence seveda ni opcija. Nova združena ministrstva bodo seveda imela tudi po dva sekretarja. Ostanejo tudi prostori, kjer bodo ti ljudje delali, ostane oprema, od pisarniških sponk naprej, ostanejo snažilke, ki bodo za njimi čistile … karikiram, ampak tako je.

Cirkus okoli MK imam za tipično slovensko politikantstvo. Verjetno težko najdemo bolj spolitiziran narod, ki tako rekoč vse sfere življenja enači s politiko in temu primerno popolnoma vsakemu dogodku pripisuje politične zarote in zmote, obenem pa seveda pričakuje, da je država, torej politiki, odgovorna za vse, predvsem pa za blaginjo državljanov, ki hočejo veliko denarja za malo muzike.

Veliko denarja za malo muzike?

Kar v zadnjih dneh počnejo slovenski kulturniki, je sramota za nosilce intelekta, ki dokazujejo, da sodijo na raven parlamentarnih debat najnižjega tipa, ko recimo na govorniškem odru nastopita Grims ali Melita Župevc. Eno samo nabijanje, zavito v celofan visokoletečih metafor in primer iz zgodovine, zlorabljanje Prešernovega imena, češ, kaj bi si on mislil, če bi še živel, bojkotiranje, protestiranje in izkoriščanje govorov na proslavah, pomešano z levičarskim politiziranjem.

Čez sedem tisoč ljudi se razburja zaradi prestrukturiranja, ki še nič ne pomeni. Ministrstvo za kulturo seveda ni nosilec kulture, ampak je samo resor, ki dobi iz državnega proračuna več ali manj finančnih sredstev, ki jih potem porazdeli med različne službe. O dosedanjem delu Ministrstva za kulturo vem malo, vem pa, da so umetniki, isti, ki zdaj podpisujejo peticijo, vedno pizdili, pa če je bil na oblasti Simoniti ali Širca. Vedno je bilo kaj narobe, pa filmski sklad pa zakon o RTV pa premalo denarja pa mačehovski odnos do kulture pa nesmiselne državne proslave … Zadnjič sem poslušal člane Društva slovenskih pisateljev. Ja, tistega društva, iz katerega sta Mazzini in Gradišnik, dva od peščice uspešnih slovenskih pisateljev, izstopila.

Jaz bi si, na primer, želel pa ministrstvo za turizem, ker osebno mislim, da ga kot turistična dežela nujno potrebujemo in ta sfera pač ne more delovati v okviru Ministrstva za gospodarstvo. Dodaten argument bi lahko bil, da, poglejte Hrvaško, tudi oni imajo Ministrstvo za turizem pa poglejte, kako uspešna turistična država so! No, v resnici bi si od tega ministrstva predvsem obetal kaj soldov za naš produkt, samo še tapravim bi malo v rit lezli …

Kulturnikov seveda ne skrbi za slovenski jezik, kje pa! Romantični časi Prešerna, Matije Čopa in Kopitarja so minili … zdaj gre samo še za denar in kako podpirati nesposobneže. Samostojni kulturni delavec? Morda bi to lahko postal, ampak ne za dolgo, kajti čim bi zaslužil več kot dobrih 21 jurjev bruto, ne bi bil več kulturni delavec, ampak kapitalist. Nisem imel želodca za kaj takega. Hočem povedat, da država podpira nesposobne kulturnike, medtem ko morajo sposobnejši delat kot samozaposleni in plačevat prispevke, tako da imajo na koncu manj denarja od tistih, ki so manj špilali. Ampak pustimo male bizarnosti naše države …

Kultura slovenskega naroda? Kultura slovenskih kulturnikov?

Organiziranost vlade nima nobene zveze s kulturo in čeprav se strinjam, da z zmanjšanjem števila ne pridobimo tako rekoč ničesar, je lahko na dolgi rok ta ureditev uspešna.¹ Strinjati se moram s Simono Rebolj, ki je napisala odličen prispevek, v katerem med drugim odkriva bedo sistema, ki kulturi dobesedno škodi, čeprav ima ta lasten resor. Odnos do kulture so nam v šoli vztrajno kvarili. Bolj ko so nas utrujali, ja, utrujali, manj smo brali. Da ne govorim o učni snovi, po kateri so mi dvanajst let v glavo vbijali, da je bil Prešeren rojen v revno družino, da so ga vse življenje zaničevali kot pesnika in da je umrl zato, ker je bil pijanec. Da sem resnico izvedel šele zadnjič v Vrbi, kjer sem začudeno strmel v ogromno Ribčevo domačijo in so mi razkrili, da je bila Prešernova družina razmeroma premožna. In da je bil med Slovenci priljubljen, spoštovali so ga in tudi zaslužil je razmeroma veliko. In da je umrl zaradi vodenice.

Zavijanje v kulturni molk je bizarno dejanje, ki dokazuje, da kulturniki sploh pojma nimajo, za kaj gre. Seveda nikogar ne zanima, če kulturniki štrajkajo. Skrbi nas, če štrajkajo zdravniki, smetarji ali železničarji. Ne trdim, da ne potrebujemo kulturnikov, kot to trdi slovenska primitivna drhal, nikakor ne. Definitivno pa ne potrebujemo kulturnikov, ki jih opazimo šele takrat, ko molčijo, pa še to samo zato, ker so nekulturno glasni in govorijo neumnosti, ob katerih se mi obrača želodec. Slovenski umetniki, podobno kot tudi študenti, brezposelni, zaposleni, sindikati, celo športniki, državo smatrajo kot glavnega krivca za vse neuspehe, tudi osebne. Nisem naredil faksa? Kriva je država! Naredil sem faks, pa ne dobim službe? Kriva je država! Že petintrideset let privijam isti šrauf v fabriki brez prihodnosti, zdaj pa sem izgubil službo? Kriva je država! Prožen trg delovne sile? A ste nori! Kriva je država! Moje knjige nihče ne bere? Kriva je država! Dajte mi podporo, plačujte prispevke, dodatno pa še financirajte nekaj, česar nihče ne bo prebral!

Da bi poskrbeli za samopromocijo, jim niti na misel ne pride. Raje čemijo v svojih izbah, furajo safr in zmerjajo državo, ki marsikomu da več, kot bi si zaslužil, in to na račun tistih, ki so praviloma boljši, in ravno zato dobijo manj. Pri nas ne velja, da kdor veliko in dobro špila, dobi veliko denarja. Ne, nasprotno! Obstajajo nekakšna cehovsko-socialistična združenja, pravzaprav socialne ustanove, ki skrbijo za povprečje podpovprečnosti, nadpovprečneže pa kaznujejo. In, seveda, skrbijo za ohranjanje statusa quo. Vsaka sprememba je sicer lahko dobra. Ampak lahko je tudi slaba (za nas). In tega se je treba bat, tako močno, da se je dovoljeno zatekati tudi h kulturnemu primitivizmu.

Kaj čaka slovensko kulturo?

Nič dobrega.

Seveda sem prepričan, da bo kultura zaradi splošnega varčevanja ob precejšen delež (in znesek) javnih finančnih sredstev. Kulturniki se pritožujejo, da vlada špara na napačnem koncu, češ, kulturo najbolj potrebujemo v kriznih časih. Že res. Ampak še bolj potrebujemo stabilno gospodarstvo, vlaganje v sisteme, ki bodo ljudem dali službe, saj od prepevanja žal ne moremo preživet. Res je, da bo državni aparat še naprej zapravljal, medtem ko bomo ostali zategovali pas. In pasu ne bodo zategovali samo umetniki.

Proračun, namenjen za kulturo, seveda ni odvisen od strukture vlade (kvečjemu od barve vlade, ampak tako so pač odločili volivci).² Prav lahko bi ohranili samostojno Ministrstvo za kulturo, ki pa bi razpolagalo s smešnim proračunom. Ključna je razporeditev denarja po področjih Ministrstva za izobraževanje, kulturo, znanost in šport. Izjave, češ da bo kultura dobila najmanj, so smešne, saj nimajo realne osnove in slonijo izključno na predvidevanjih. Pa četudi bo dobila manj – manj na račun izobraževanja bi dobila tudi, če bi ohranila lasten resor.

Zadnjič me je prijateljica vprašala: “Kaj pa naš pevski zbor?” Njihov pevski zbor, ne gre za kakšno vaško družbo, ampak za top univerzitetno institucijo, bo najverjetneje dobil manj denarja. Tako kot najverjetneje tudi državne proslave. Tako kot je bil v finančnih težavah EPK. Tako kot bodo rezali tudi pri obnavljanju kulturne dediščine. Ampak reže se povsod, na vseh področjih. Kaj pa šport? Propad grozi univerziadi, težave so z EP v košarki … Trenutno je samo gospodarstvo tisto, kjer ne bi smeli rezati – pa tudi tam režejo. Denarja je pač zmanjkalo. Gospodje so nam ga zapravili. Ne samo tisti gospod, ki ukinja MK. Zapravljajo se ga je že prej. In ne samo v Sloveniji.

Stanje je katastrofalno!

Užaljeni kulturniki pa v kulturni molk.

1. Seveda bo levica čez štiri leta spet uvedla MK, zanalašč, sesula nekaj zakonov, čeprav dobrih, in tako dalje, vse do nove revolucije.
2. In ja, tako so odločili volivci, nobene zarote ni bilo, če imamo proporcionalni volilni sistem, je pač tako, sprijaznimo se.

Za neudeležbo na Pohodu po Poti kulturne dediščine imam kar dobro opravičilo. Pot sem pred nekaj tedni že prehodil, ko sem pisal prispevek o Žirovnici za Potepanja, in sicer kot nekakšno vabilo na pohod. Zakaj na Pot kulturne dediščine?

Vsak osel ve, da se je Prešeren rodil v Vrbi in skoraj vsak osel tudi ve, da je to v bližini Žirovnice. Manj pa jih ve, da so se na območju današnje občine Žirovnica rodili še Matija Čop, Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen in Anton Janša.

Dobrih osem kilometrov dolga pot povezuje njihove rojstne hiše. Matije Čopa v Žirovnici …

Janševe rojstne hiše na Breznici ni več, tam zdaj stoji novejša bajta, s katere so pred kratkim sneli spominsko ploščo in zdaj ne vejo, kaj bi z njo, ker bi jo radi imeli vsi. Za tisto novo hišo pa še vedno stoji izvorni Janšev čebelnjak.

V Doslovčah se je rodil Finžgar.

Sledi najlepši kos poti …

… do Rodin, kjer se je rodil Janez Jalen. Tam bo pohodnike sprejel njegov nečak Janez Mulej, ki bo 8 februarja vsem udeležencem v velikem kotlu skuhal proseno kašo z medom in suhimi slivami, tradicionalno žirovniško jed.

Pohod se bo s kulturnim programom zaključil v Vrbi.

Prijavnina za pohod, prva skupina odide iz Žirovnice ob 8.15 in zadnja ob 9.05, znaša 5 evrov. Pohodniki si bodo pod vodstvom vodnikov ogledali vse znamenitosti. Če bi radi o Žirovnici iztvedeli (skoraj) vse, bo treba v trafiko po Potepanja.

Rešitev se je v Big Bangu – v Javna skladišča sem šel dan po utopitvi samo zato, da sem se opravičil prijateljici, ki me je prejšnji večer pričakovala, pa me niti na telefon ni dobila – ponudila sama od sebe. Nisem si mislil, da je mogoče dobiti telefon brez vezave že za 19,99 evrov. Oziroma, zdaj vidim, da so ga še pocenili na 16,99 evra.¹ Moj sicer ni bele, ampak črne barve. Samsung E1080 W.

Razen pred kratkim Garminovega pohodniškega GPS-a v zadnjih nekaj letih v roki nisem imel tako obupno slabega aparata.

Že dolgo se nisem tako zabaval.

Poglejmo.

Odlikuje ga 3,6-centimetrski zaslon s 128 krat 128-imi pikami, ki premore tudi nekaj barv. Med drugim lahko tudi spreminjate ozadje: Telefon ima šestnajst polifoničnih melodij, za mp3 variante, ki jih obljublja Big Bang, pa nisem prepričan … seveda sem se s telefonom ukvarjal manj kot bi se s shemaleom, zato nisem prepričan. Sem pa odigral nekaj partij igrice Luxor Quest, ki me je uspešno spravila ob živce.

S tem telefonom lahko tudi telefonirate in lahko pišete kratka sporočila. Ne morete pa pošiljati slikovnih sporočil ali fotografirati. Ima tudi kalkulator, pretvornik valut in različnih merskih enot, štoparico, možnost odštevanja in celo “torch light” – ki je pravzaprav osvetljeni zaslon: snop svetlobe nese približno centimeter daleč. Lahko si nastavite do šest različnih alarmov, cel kup profilov in pozdravno sporočilo, ko telefon prižgete. Ima tudi koledar in beležko.

V Big Bangovem opisu piše, da je robusten in kompakten. Kompaktnih mer je vsekakor, za robustnost pa moram priznati, da sem si jo predstavljal drugače, sploh pa ne plastično. Piše tudi, da so tipke komfortne (prijetno gumijaste na otip, verjetno?) in dobro odzivne. OK, razumem, da se zdijo odzivne tistim, ki so vas nategnili s touch screen zasloni, ki so v teh mrzlih dneh uporabni toliko kot kopalke, pa tega nočete priznat, ampak jaz sem vajen qwertz tipkovnice in sem se ful težko spet naučil tipkat esemese.

Seveda ima tudi dobre lastnosti. Lahek je in priročno majhen. In če ga zabrišete po tleh, se vam ga sploh ne zdi škoda. Ali če ga utopite v kozarcu redbull vodke, seveda.

Baterija?

Mislim, da sem jo v enem mesecu napolnil trikrat!

1. Ob doplačilu 39,99 evra ponujajo dodatno zaščito – oziroma garancijo – za pet let, haha.

Zadnjič je bila sama. Ker v bližini ni bilo boksa, je v izogib hujšim posledicam počakala v kopalnici.

Res jo imamo radi.

Ne bi se rad komu zameril, ker to so resne stvari, ampak bolj so me že pred časom prepričali Bločani, čeprav v grbu nimajo Krpana, ampak smučarja. Poleg tega sem ga zadnjič srečal … in ja, pravi da je iz Blok …

Ko sem še treniral in sem cel ljubi dan prilagodil kolesarstvu, mi niti na misel ni prišlo, da bi se na kolo usedel pred deseto zjutraj, če seveda izključim nekaj nečloveških srednješolskih naporov, ko sem v dvajset kilometrov oddaljeno šolo včasih zjutraj prikolesaril samo zato, da sem lahko takoj po pouku opravil kakovosten dolg trening. Razumem, ko je kolesar enkrat zaposlen in si na glavo nakoplje družino – grdo se sliši, ampak ob slovenskih rekreativcih se mi včasih res zdi, da je družina pač neka nuja, ki jo uspešen moški ima, a je vendarle samo breme – mora seveda poiskati alternative. Moja alternativa je bila najprej v hrani, zredil sem se za petnajst kilogramov. Potem sem sicer shujšal in zdaj je moja vsakodnevna jutranja rekreacija sprehajanje psa. Da bi v teh mrzlih dneh počel kaj drugega, mi ne pride na misel. Kot vidim, pa so mnogi za alternativo izbrali zimsko kolesarjenje v jutranji temi pri temperaturi okoli ledišča. To se zdi meni osebno noro, saj nima nobene zveze z uživanjem, kar naj bi kolesarjenje pravzaprav bilo.

Pravzaprav sem hotel v tistem mrzlem jutru obrnit takoj, ko sem izstopil iz bloka, ampak se mi je zdelo neumno, da bi se pol ure oblačil in obupal v nekaj sekundah.

Razumem poletno jutranje kolesarjenje, ne pa nošenja glave naprodaj ob petih zjutraj pozimi, ko je tema, v kotlini pa še megla. Tista rdeča lučka je sicer zlata vredna, ampak to je tako kot hoja v hribe – najbolj nevaren del planinske ture je jutranja vožnja z avtom do izhodišča, ko so na cesti samo planinci in … pijanci. Ti ljudje pa marsikdaj spregledajo tudi kakšen bolj očiten znak od utripajoče rdeče lučke. Tako me resno čudi, da v poplavi kolesarskih nočnih ptic ni več prometnih nesreč.

Verjetno bo kdo rekel, da se že ponavljam in da pretiravam, ampak ob treningu kolesarskih rekreativcev izpade dril ameriških tuljnjev kot cvetličarski krožek, služenje vojske v stari JNA pa kot slaba šala. Kolesarski rekreativci trenirajo v vseh razmerah, tudi ponoči, jedo slabo, včasih poskusijo kaj novega (kot vojska, ki je vojakom dajala brom), ultramaratonske preizkušnje kot je npr. DOS, pa se nikomur več ne zdijo nič posebnega. Udeležba je na teh dirkah tako rekoč množična, ob vsej mašineriji, ki se vozi za kolesarji, pa DOS počasi že spominja na cestne klasike, seveda s to razliko, da okoliški prebivalci nimajo pojma, kaj se dogaja. Slovenskim kolesarskim rekreativcem mogoče zmanjkuje izzivov, ne pa časa, energije ali finančnih sredstev.

Če kdo, potem lahko naše vrhunske športnike, mislim njihovo domnevno lenobo in razvajenost, kritizirajo rekreativni kolesarji. Včasih sem se jim posmehoval, zdaj jih v tej njihovi norosti po svoje cenim. Sicer so zgrešili poanto, ampak bralci te revije smo pravzaprav gladiatorji, kakršnih je v Sloveniji malo.

Revija Bicikel

Kupovanje rabljenega avtomobila je živa jeba. V času, ko nas na vseh vogalih spremljajo kamere in nas lahko z dokaznim video gradivom oglobijo že če poščijemo kandelaber, je vrtenje avtomobilskih števcev za 50, 80 tisoč kilometrov nazaj dejanje, ki ga nihče niti ne poskuša sankcionirat. Gre za očitno goljufijo, organi pregona pa nič. Prodajajo se okoli in okoli prebarvani avtomobili, in to tako malomarno, da je barva popackana po tesnilih za okna, trgovec pa mirno zagotavlja, da je avto kot nov. Vse je sfukano, pendalni za bremzo so brez profila, šalthebel je zlizan kot v starih makedonskih busih, pri vsakih vratih je za milimeter lufta … ne ne, to je dobra roba, jemljemo vedno pri isti italijanski hiši, to je vse preverjeno, eno leto garancije na vse … ja, garantira ti pa to butelj, ki ni sposoben ukrotit niti blondinke z umetnimi joški in žnablji brkatega soma.

Navsezadnje sem dobil solidno robo, sicer malo star letnik, ampak z motorjem, kakršnega sem hotel in obenem še s top dodatno opremo. Ford Focus Wagon 2.0 TDCi Titanium.

Sledi nekaj šokantnih ugotovitev!

1.) Nov avto ima pogon na dve kolesi manj, za cel liter manjšo prostornino in 85 konjev manj¹ … ampak ob vožnji bolj uživam! Resno. Presenetljivo dobro potegne, v ovinkih se drži solidno, s tem da ga končno lahko spet malo počez postavim (pa še ročna zavora je res ročna!). Ko sem šel zadnjič brez psa na Soriško planino, sem si po dolgem času spet dal duška, medtem ko sem z audijem večinoma mečkal. Enostavno ni bilo filinga.

2.) Imam bistveno več dodatne opreme. In to kljub temu, da žal ni tempomata. Je pa bluetooth (!) Obvolanska ročica za radio (!) Avtomatska klima (!!!)²

3.) Udobnejši zici. Če se sliši še tako neverjetno.

4.) V avtu imam zdaj lahko knjižnico. Ne, audi ni imel žepov na naslonjalih sprednjih sedežev. Je pa imel neugledno plastiko. Menda to kupujejo moški z otroki, ki brcajo v zice. In seveda tisti, ki nimajo denarja za žepe.

5.) Avto ima večji prtljažnik. Ja. Pol metra je krajši od audija, kamor nikakor nisem mogel stlačit boksa za Pippo, kar je pomenilo slabšo varnost, poleg tega pa sem kramo po cigansko valjal na zadnjih zicih.

6.) Posebna dodatna oprema vključuje podobico Layerjeve Marije Pomagaj!

Težko se privajam samo na hrup, saj pri 140 km/h avto ropota bolj kot audi pri končnih 240 km/h.

1. Če bi bil avtomobilistični novinar, bi napisal, da se pod motornim pokrovom audija skrivala 221-glava konjenica.
2. Ja, audi ni imel faking avtomatske klime!