Skratka, ne bi govoril o tem, da se je borze udeležilo več kot 600 strokovnjakov za turizem, pa ne useless znanstvenikov, kakršnih mrgoli pri nas, ampak tistih, ki dejansko ustvarjajo denar oziroma obisk. Koliko je to koštalo, se raje ne vprašam, ker bi mi bilo nerodno pred samim seboj, čeprav seveda nisem jaz kriv za bedno slovensko kupno moč. Mimogrede, najemnina za kvadrat v Leipzigu, v središču mesta, košta od 4 do 8 evrov za kvadrat (plus stroški), s tem da to niso luknje, ampak lepa stanovanja, pa dodajte še 50 evrov za parkirišče, in imate realno ceno nepremičnin v koncu države, kjer so povprečne plače, glede na to, da gre za vzhodno Nemčijo, verjetno vsaj 75 odstotkov višje kot pri nas.

V glavnem, otvoritveno slabje je bilo v operi, kjer so nam predstavili Thomanerchor, ki letos praznuje 800. obletnico obstoja, Chaplina leipziške opere in a capella ansambel Amarcord, kvintet gospodov, ki prihajajo iz šole Thomanerchor. Pri nas bi na otvoritev takšne prireditve v najboljšem primeru verjetno stlačili Alenko Godec, povezovalec pa bi bil eden od naših komedijantov, ki bi pokal debilne politične vice na račun desnice in cerkve. No, Nemci so se raje odločili za preverjen pristop profesionalke, ki se ni trudila biti smešna in … neverjetno, ni bila niti dolgočasna! Je pa res, da so v publiki sedeli inteligentni ljudje, ki znajo ceniti tudi resnost.

Seveda je imel svoj govor tudi župan Leipziga, Burkhard Jung. Ko je v perfektni angleščini razlagal o njegovem odnosu do klasične glasbe v mestu, ki ga “pozicionirajo” in “komunicirajo” kot evropsko glasbeno središče, o pomenu Friedliche Revolution oktobra 1989 in o krščanskih božičnih praznovanjih v mestu, se mi je nehote porodila primerjava z ljubljanskim županom. Resnici na ljubo bi bila barva kravate verjetno edina podobnost, pa še to samo v primeru, da se Zoran ne bi pojavil kar v majici Ljubljana, najlepše mesto ali v uradni vetrovki organizatorja, češ, poglejte, jaz sem ljudski človek in nosim enake vetrovke kot punce in fantje na terenu.

Kot prvo si Zorana ne predstavljam, da bi znal govoriti angleško. Po mojih informacijah tega sploh ne zna, kar je sramota celo za župana najlepšega kraja na vasi, kaj šele za potencialnega premierja. Drugič, ne znam si predstavljati, da bi človek, ki ga vedno srečujem v beznicah (tam, kjer pač sreča svoje volivce), o operi znal povedati kaj več od obvezne omembe, da ima Ljubljana najlepšo opero na svetu. Če bi že govoril o kakšnem narodnoosvobodilnem boju, bi verjetno plozal o dogajanju med letoma 1943 in 1945, morda bi celo povabil Stanovnika, ki bi nemškim gostom po nesreči razložil, da so bili okupatorji, seveda pa ne bi omenil leta 1991. Da bi bil sposoben govoriti o pozitivnem pomenu božiča, si prav tako ne znam predstavljati, saj pri nas med tako imenovanimi levičarji velja, da ločenost države od cerkve pomeni absolutno zanikanje vsega, kar smrdi po RKC. No, verjetno ne bi pozabil omeniti, da ima Ljubljana najlepšo božično tržnico na svetu.

Leipzig je bil dobrih dvajset let nazaj v dosti hujšem stanju kot Ljubljana. Do danes so desetine hektarov okrnjenih površin zaradi odprtih kopov preuredili v top turistične točke, nekdanje tovarniške komplekse so preuredili v prestižne stanovanjske soseske (po nizkih cenah!), opravili so z zgodovino, zato je razjasnjeno, kaj je pomenilo biti sodelavec Stasija (ziher nihče od njih ne sedi v nemškem parlamentu). Živalski vrt  Leipzigu je postal eden najboljših v Evropi, investicija v Gondwanapark je koštala dobrih 60 milijonov evrov, delavce so seveda plačali in direktor vrta je ne samo kontroliral, ampak delal z lopato (!), medtem ko je bila direktorica ljubljanskega ZOO pred leti v paci zaradi svinjsko visoke plače. O razlikah med živalskima vrtovoma mogoče kdaj drugič.

Fasade v mestu niso ravne obnovljene, ceste so ponekod luknjaste, a v glavnem stvari štimajo. Govorim o nujni infrastrukturi, kot je recimo uporaben in delujoč javni transport. Govorim o tem, da je Leipzig dejansko kongresno mesto, Ljubljana pa se s tem samo hvali, ker v naših najdražjih hotelih v Evropi gosti nekaj manj pomembnih srečanj, kakršne tukaj organizirajo mimogrede.

Tako seveda ni nenavadno, da so ljudje zadovoljni in optimistični. Jaz pa v državi, kjer so nam nekaj let nazaj obljubljali, da postajamo nova Švica, ne morem biti.

1. Besedna zveza, ki sem jo slišal že milijonkrat.

Tako smo se po štirih urah pripeljali v Leipzig. Železniška postaja je ogromna, jaz česa takega še nisem videl. Jasno, saj je največja v Evropi. Meri 83.460 kvadratnih metrov, pod zemljo je več kot sto trgovin, in ima 24 peronov – pred časom jih je bilo celo 26, a so jo zmanjšali zaradi novega parkirišča. V Nemčiji sem na turistični borzi GTM. Ne vem točno, koliko je udeležencev, ampak to je res cela reč. Logistično je zadeva rešena perfektno, seveda pa ne gre brez nemških nesmislov.

Takole je. Prisotni smo tour operaterji, turistični agenti in novinarji. Za ljudi naših branž velja, da precej potujemo, zato so nam stvari jasne. Tako je naša skupina kmalu ugotovila, da smo locirani v hotelu, ki je od postaje oddaljen kakšnih pet minut hoda. Ampak gostitelje je bilo nemogoče prepričat, da bi šli tja sami. Ne, šli smo tri minute v drugo smer, do avtobusov. Da smo se vsi zbrali, je trajalo petnajst minut. Naš avtobus, grda stvar, verjetno še vzhodnonemškega izvora, je bil očitno prilagojen invalidom, sem si mislil ob pogledu na dvigalo pri zadnjih vratih. Ampak ne! Namenjen je bil kovčkom. Zmogel je dvigniti po tri v eni rundi. Cel postopek spuščanja, dviganja in dvakratnega prelaganja ene runde je trajal približno tri minute. Na parkirišču je stalo petnajst kufrov. Model pa lagano prelaga zadeve, dokler nisem znorel, in mu ostanek prostoročno nametal kar na dvignjeno platformo.

Je pa res, da bo ta človek verjetno dejansko lahko oddelal bistveno več kot štirideset let delovne dobe, medtem ko so verjetno njegovi slovenski kolegi na pol kripli že pred abrahamom. Danes sem celo izvedel, da je novi standard vreč cementa samo še 25 kilogramov. Tako si pač Bosanec na hrbet, namesto dveh, naloži štiri. Ampak važno je, da so evropski birokrati opravili svoje delo.

No, do hotela smo pripli po dobrih petinštiridesetih minutah.

Kar pa se tiče moje vrnitve v Slovenijo: izgledala bo tako, kot zadnjič samo da k sreči letim iz Leipziga. Torej: Leipzig-Dunaj-Gradec-od tam pa v Ljubljano s kombijem. Človek jih mora imeti rad.

Nisem pa vedel, da obstajajo Justyji s štirikolesnim pogonom. No, saj je Subaru. Če naši in italijanski kmetje v odročnih strminah uporabljajo Pando, imajo Japonci pač Justyja. S to grdobijo s prostornino motorja 1,2 litra se gor vozi župnik, ali pa je morda mežnar, in pravi, da je z avtomobilom izjemno zadovoljen.

Predstavljajte si, da se to dogaja v hotelski sobi, ki se trudi oponašat secesijo, z vsemi kičastimi lestenci vred. Tam sem jim torej prevajal besedila Gremo na Pokljuko, Sankaška polka, Dobro jutro, striček Janez, Na Robleku, Rezka, jim razložil vse o Planici in Robertu Kranjcu, skupaj smo zapeli Slovenija, odkod lepote tvoje … Pravijo, da smo Slovenci smešni ljudje, kar je najverjetneje res. Iz besedil je razvidno, da smo ves čas nažgani in cele dneve iščemo, kje bi dobili.

Potem se je pojavil tisti neuravnovešenec, za katerega očitno nikoli ne bomo izvedeli, kdo je bil, pa saj je tako zanj tudi najbolje. Ko sem popenil, je profil izbrisal, seveda pa ima premajhna jajčka, da bi se mi tudi opravičil.

Da se to ne bo več dogajalo, sem zadnjič s pomočjo Lisice ustvaril čisto in samo moj profil. Da sem vmes trikrat znorel, je jasno , potem sva se skregala še med seboj in nekaj dni se nisem Facebooka niti dotaknil. Vmse sem ugotovil, da ljudje kar nekako vedo za nov profil – ker jim to nekaj ali nekdo javi samo od sebe. Kar je s stališča naše zasebnosti seveda popolna svinjarija. Ampak to, jasno, nikogar ne moti, ker ima Facebook več prednosti kot slabosti. Med drugim si lahko s Facebookom v službi krajšaš čas med enim in drugim jamranjem o količini dela. Zakaj bi torej kogar koli motila zasebnost? Zakaj bi me torej motilo, če bi na lepem bili radi moji prijatelji ljudje, ki so mi doslej samo enkrat poslali mail, morda celo s prošnjo, kakršne najbolj sovražim – če bi bil pripravljen pisati članke za njihovo čisto novo, a totalno perspektivno spletno stran, sicer zastonj, ampak ko zalaufa, ne trežanja še nismo porihtali, iščemo prave ljudi, daj veš, kako je …

No, včeraj sem naložil nekaj novih fotk, ki reprezentirajo moj neverjetni ekshibicionizem in zelo verjetno je, da bom Facebook tudi dejansko uporabljal … v povprečju 5 sekund dnevno. Namreč, po kakšnem tednu uporabe sem še vedno prepričan, da je Facebook debilen in po novem vem, da postajamo debili tudi vsi, ki ga imamo. Zdaj imam štiri različne maile, blog, Facebook, Twitter, telefon, po novem tudi skype … edini učinek pa je, da me gnjavi še več ljudi, tako da na koncu naredim še manj, kot bi lahko.

Edini problem je, da …

Žal res ne gre več brez. Če te ni na FB in si vsaj približno zanimiv, te pa nek mentalni prizadetek oponaša.

Zdaj me lahko klikate in ste moji prijateljčki.

“Nekaj šmuglata,” sem si mislil.

Tistega z bolj bujno frizuro sem prepoznal, prijazen sosed, musliman. Ni edini, ki ima skladišče kar v bloku. Zadnjič so enemu drugemu sosedu, Izraelcu, pripeljali paleto fajercajgov.

Sprijaznjen z dejstvom, da bom pošto dvignil kasneje in zadovoljen, da se Pippa ni zagnala med robo, sem se hitro izmuznil proti dvigalu.

“Friend!”

“Ja?”

“We have nice stuff, egyptian, for men and women.”

“Thanks, but no thanks.”

“Friend!”

“Ja?”

“Take a look, nice chip, from Egypt. You have girlfriend, I know, you have, take something. Jewelry, necklace, camel …”

Super! Po novem imam bazar kar v domači bajti, samo še jabolčni čaj ali kar koli Egipčani pač pijejo, naj mi ponudita, jebenti, sem si mislil, če bi bili cigoti ali jehovci, bi jih nateral, z Egipčani pa nimam izkušenj. Mar naj z njimi gliham? Občutek sem imel, da je bil blazno užaljen. Mogoče bi jima moral vsaj malo pomagat porihtat to kramo, sosedska pomoč, pač.

Kdo bi si mislil …

Spustili smo se po terenu, ki precej spominja na tisto, kar lahko spremljate na boljših frirajd muvijih. Končalo se je tako, da sem komaj zmogel do Lisice, kjer me je odrešila pica iz vaške krčme, res pečejo presenetljivo dobre kose. Tako sem nekako prišel še do doma, kjer me je postelja dokončno zagrabila v svoje kremplje. Po dveh urah sem se zbudil v luži lastne sline in pravzaprav sem lahko vesel, da se nisem zadušil.

Počasi se bom moral navadit, da so kolesarske ture, ki so mi včasih pomenile počitek, postale celodnevni izziv.

Zadnjič sem bil malo narobe razumljen, kot da se pritožujem, ker kuha vzame precej časa. To je bila, za spremembo ne nerganje, ampak zgolj preprosta ugotovitev. H kuhanju prištevam še nakupovanje sestavin, kar je pri nas blazno naporna reč. Povsod mi prodajajo svinjarijo, ki je ne bi dal niti prašičem. Zadnjič mi je šlo za nohte in sem kupil paradižnik v Mercatorju. Že na prvi pogled je bilo videti grdo, je bilo pa vsaj poceni – mislim, da 1,04 evra za kilogram – brez možnosti druge izbire. Okus je bil navadna žalitev mojega okusa in ni mi jasno, kakšen človek v čem takem sploh lahko uživa. Verjetno vse skupaj zalije še z oljčnim oljem, ki ga je dobil za 4 evre po litru, in s kakšnim sumljivim jabolčnim kisom, kulinariko Sparove restavracije tovarne pa ima za čisto solidno. Je pa res, da sem se privadil zelenjave iz ljubljanske tržnice, kjer imam srečo in vedno kupim dobro robo Tudi šiptar za staro pumpo na Tržaški ima solidne zadeve.

Na tem mestu bi tudi prosil, da v komentarjih ne omenjate izvrstne in po vseh raziskavah najmanj oporečne zelenjave, ki da jo kupujete v Lidlu ali v Hoferju, kjer povrhu dobite še poceni mleko od slovenskih kmetov. Jaz bi mleko v Hoferju sicer kupil, zelenjavo pa raje vzamem od nekoga, ki mi je ne zmeče čez tekoči trak na blagajni, kot to počnejo Hoferjevi kiborgi.

V glavnem, zadnjič sem res dobil nekaj odlične robe. Poleg sadja še paradižnike, svežo baziliko, pri Dobrote.si sem kupil oljčno olje Školarice, in seveda tiste špargeljne.

Z Lisico sva šparglje s testeninami, pravzaprav fuži, da bom natančen, zadnjič jedla v Restavraciji Grad Kromberk. Brez pritožb, čeprav niso bili ravno divji špargeljni.¹

Z veseljem poročam, da sva s skupnimi močmi doma ustvarila boljšo zadevo. Je pa res, da so v Kromberku res do maksimuma poudarili šparglje, midva pa sva dodala še nekaj malenkosti. A še zdaleč nisva komplicirala, kot to predvidevajo nekateri recepti, po katerih naj bi del špargljev kuhala, mečkala, dušila, drugi del pa pražila na maslu, dodajala vseh sort neumnosti, kot na primer, kaj vem, moko. Kompliciranje slovenskih gospodinj je res zgodba zase, kot da bi enostavno klicale pogubo razočaranih gospodinj, ki cele dneve samo kuhajo ali likajo, na primer nogavice in moške spodnje majice, ki so itak oprijete in je absolutno vseeno, če so v omari malo zmečkane.

V glavnem. Pašto skuhaš po ustaljenem receptu. Mimogrede, v krop nikoli ne dodajam olja, ker se meni testenine nikoli ne sprimejo. Barilla ali Zlato polje, ni važno, pomembno je, da jih od časa do časa premešate.

Vzameš:

• šop špargeljnov, najbolje divjih
• dva ali tri stroke česna
• nekaj rezin domačega špeha (če imate panceto, toliko bolj elegantno)
• majhen ščepec soli
• zelo malo sladke smetane
• nekaj kapljic belega vina

Danes mi je prišlo na misel, da bi se zadeva verjetno odlično obnesla tudi v omaki carbonara. Jajca, šparglji pa špeh, evo, mora biti špeh, je res dober. Poskusim ob priliki, a se bojim, da bo to šele prihodnje leto.

1. Na fotki bodite pozorni na old-shool posodico za parmezan. Čudovito!

Šele popoldne sem prebral, da je Stanovnik organiziral svojo malo proslavo in to, kje drugje, kot na Zoranovem dvorišču. Šele 27. aprila 2012 smo odkrili pravo kakovost prenovljenega Kongresnega trga. Trojica Türk-Janković-Stanovnik, na fotkah nisem opazil Kučana, je priredila svojo opozicijsko žurko. In namesto, da bi se Janša pojavil na Kongresnem trgu, ali tja poslal vsaj kakšnega namestnika, si morda celo izboril govor – če bi ga kot premiera zavrnili, bi bil to škandal! -, in s tem zaprl goflje vsem užaljenim jugonostalgikom, si je verjetno raje vzel frej dan in skočil v hribe. Zares državniško! Je pa po drugi strani res, da je bila proslava na Kongresnem trgu obskurnega pomena in je pomenila kvečjemu maškarado in poligon za nove Stanovnikove izpade, ko nam mulcem žuga s prstom, češ, vi pojma nimate. Njegovi nastopi me žalijo, kajti jaz nimam z njim nič, kot nimam nič z OF. Ne trdim, da OF ne spoštujem, ampak maškare s titovkami in prapori, vzneseni govori in zadrgnjeni starci se mi trudijo narodno osvobodilni boj priskutili do vseh skrajnih meja.

Ni se še dobro polegel prah na Kongresnem trgu, že je Janković paradiral na Rožniku, oblečen v grde sprane kavbojke in, jasno, rdečo majico z lokalpatriotskim, tokrat ljubljanskim sporočilom. Spet isto sranje. Maškare, neumni, medrazrednemu konfliktu namenjeni govori, napis “živel 1. maj”, izpisan v fontu, kot bi bili še vedno leta 1967, in primitivna žurka za delavstvo, ki je lahko uživalo v nesramno dragih čevapčičih in pivu, kot da ima slovensko delavstvo denarja na pretek. Prav ste slišali, žurka je bila namenjena tistim delavcem, ki jamrajo zaradi nizkih plač, Zoranovi prijatelji iz podjetja Seam pa so za porcijo čevapčičev in pivo zaračunali 11 evrov. Raja je rajala, Zoranov kapitalistični prijatelj pa je na teh norcih zaslužil malo bogastvo.

V luči protikriznih ukrepov je letošnji prvi maj sindikatom prišel kot naročen. Letos se ni govorilo o revežih, ki zaradi nedejavnih in nesposobnih sindikatov – ker z delodajalci nikoli niso sodelovali konstruktivno – prejemajo smešno nizke minimalne plače. Ni se govorilo o tisočih brezposelnih mladih, ampak smo večinoma poslušali očitke javnih uslužbencev oziroma njihovih sindikatov, ki so zdaj pač na tapeti, resda nekaj let kasneje kot gradbinci in tisti podjetniki, ki so garali, a propadli, tudi zaradi nedelujoče države. Na tapeti je bila vlada in na tapeti so bili delodajalci. Naši sindikati nikoli ne iščejo rešitve, vedno samo krivce.

Tako ni nenavadno, da ljudstvo delodajalce smatra za izkoriščevalce in direktorje za lopove. Brez izjem. Šele, ko jih opozoriš, da delo-dajalci vseeno dajejo delo in da niso vsi barabe, priznajo, da vsi res niso, ampak vseeno je treba vse obdavčit do maksimuma, že od začetka, prvo leto. Sindikalisti javnih uslužbencev rohnijo, da brez javnega sektorja ne bi bilo zasebnega sektorja. In obenem seveda pozabljajo, da velja tudi obratno. In da problem tiči ravno v tem, da zasebni sektor nima več denarja za financiranje javnega sektorja.¹ Ne, problem je v tem, da bodo morali univerzitetni profesorji razen štirih ur predavanj, osmih ur vaj in dveh ur govorilnih ur, ko jih itak ni v kabinetu, tudi v resnici nekaj pokazati – pa s tem ne mislim neuporabnih študij.

Slovenski delavec ni zadovoljen, da sploh ima službo, ampak vztraja na medrazrednem boju. Njegova borba za takšne in drugačne pravice in celo privilegije je zanj pomembnejša od njegovega outputa, češ, itak dobim mizerno mezdo in ne moreš me tako malo plačat, kot lahko malo naredim. Seveda vsi pozabljajo, da lahko v vsakem trenutku odprejo podjetje, ne traja več kot en dan, pravzaprav nekaj minut, računovodski servisi se stepejo zanje in država je prvo leto razmeroma mila do tistih, ki ne zaslužijo veliko. Jaz sem to naredil in povem vam, da ni prav lahko. V nekaj mesecih sem po spletu okoliščin prišel do situacije, ko bi lahko vsak mesec zaslužil samo še za minimalca – brez prehrane in prevoza). OK, sem se izvlekel, ker nekaj znam, imam zveze in nekaj sreče. Ne jamram, ampak razlagam, kako je.

S proletariatom je pri nas čedalje huje, razred proletarcev pa se očitno veča in zdaj zajema celo tiste, ki čisto solidno služijo, a jim gre na jetra, ker jim grozi odvzem nekaterih privilegijev, med njimi tudi ukinitev dvodnevnega praznovanja praznika dela. Srednji razred, študenti, upokojenci, vsi držijo z delavskim razredom. Solidarnost je seveda lepa kvaliteta, se pa bojim, da gre pri nas solidarnost spet v smer nazadovanja, ko so relativno najbolje nagrajeni najmanj sposobni, da sploh ne omenjam lenuhov.

Tako je nekoč že bilo. Država je bila čez glavo zadolžena, industrija je bila na nizki razvojni stopnji, in ljudstvo je prvega in drugega maja praznovalo svoj praznik. Dvajset let pozneje živimo v državi, ki je čez glavo zadolžena, industrija je še vedno na nizki razvojni stopnji in ljudstvo prvega in drugega  maja praznuje svoj praznik. Tudi dikcija oblastnikov je približno enaka. Janković bi se še bolj zadolžil, kot je to nekoč počel tovariš Tito. Problem je samo v tem, da je bil Tito svetovljan, Zoran pa pač … še vedno trdi, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.

1. Seveda ne trdim, da ni rezerve!

Da so proti glavobolu, je rekla. Ne vem, no, ampak tiste, ki jih proti glavobolu vzamem jaz, so bele in na njih piše Aspirin.

Pomagajo pa itak en klinc.