Krn – med Primorsko in Gorenjsko
Komentiraj
Objavil/a chef 7.08.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks
Prejšnji teden smo čilali v Kobaridu. K sreči se je v Kampu Koren, ki ga imam za enega najlepših v Sloveniji, še našlo prostora za dva šotora. Visokoleteče tridnevne plane je na minimum zreducirala svinjska vročina – ne spomnim se, kdaj mi je bilo nad 2000 metri nadmorske višine tako vroče kot prejšnji četrtek, ko je sonce dobesedno kurilo kožo. Po sredinem čilanju ob čevapčičih, pivu in olimpijskih igrah ter namakanju v ledeni Soči in plavanju pod bučečim Kozjakom se je vstajanje ob pol petih zjutraj zdelo kot nočna mora. Ampak drugače poleti ne gre – na Krn (2244 m) smo iz Drežnice (553 m) štartali že dvajset čez pet.
Saj bi šli po zahtevnejši in bolj zanimivi poti, a zaradi psa smo izbrali lažjo varianto po južni strani. Lahko bi šli tudi po krajši poti iz Planine Kuhinja (991 m) nad vasjo Krn, ampak lahke trase niso v našem stilu. Vzpon iz Drežnice ni nič posebnega. V spodnjem delu se v dobršni meri vzpenja skozi gozd, bolj zanimivo postane šele od lovske koče naprej, ko se čez strm travnik vzpenja pod Kožljakom (1587 m). Ta del je zaradi visoke trave in zelo ozke steze pravzaprav precej neprijeten, čeprav nikjer nevaren, lepo pa postane šele pri razpotju, kjer se z desne strani priključi pešpot iz Kuhinje. Do vrha se še vleče. Gomiščkovo zavetišče (2182 m) se ves čas vidi, pot pa se le počasi vzpenja po dolgih serpentinah. Od koče naprej pa gre tako rekoč samo naravnost …
Na vrhu je kozji sekret. Vse je dobesedno prekrito z drekom. Razgledi so neverjetni. Iz Posočja nisem kaj prida hodil v hribe, pa bi moral, ker je res lepo. Ampak večinoma so ti hribi obupno izpostavljeni soncu, tako da so bolj primerni za zgodnjo jesen, ko se, upam, še vrnem. Pippa je z vzponom opravila junaško, ves čas je bila spredaj.
Spodaj Polovnik s Krasjim vrhom (1773 m). Serpentinasta cesta pod Polovnikom vodi na planini Zapleč in Zaprikraj …
Vračala sva se po nekoliko daljši poti, mimo planin Zaslap in Slapnik:
Od Gomiščkovega zavetišča sva se najprej spustila do sedla Krnska škrbina (2058 m).
Če med opravljanjem potrebe ne bi usjal povodca, bi Pippo na sedlu navezala in skočila še na Batognico (2164 m), ki zahteva nekaj plezanja po zavarovani poti. Tako sva se na Škrbini samo ozrla na gorenjsko stran s Krnskim jezerom …
… in na ostanke iz prve svetovne vojne. Batognica in okolica je bila menda prekrita z minami.
Lepši del spusta drži po travnatem pobočju.
Ampak pritisnila je grozljiva vročina.
In ja, obstajajo pacienti, ki z dvajsetkilogramskimi nahrbtniki na Krn lezejo opoldne. Kako so prišli na vrh, mi ni čisto jasno, saj so že na 1200 metrih nadmorske višine umirali. Tujci … Nimajo pojma, kako se hodi v hribe.
Mi smo nadaljevali po Poti miru: iz Planine Slapnik pod Planico (1376 m), pot se tam vzpne za dobrih sto metrov, do italijanske vojaške kapele na Planici.
In tam se šele začne safr. Pot se vleče za popenit, spušča se počasi, neki travniki vročina nabija in ko se končno privlečeš v Koseč, fašaš še nekaj sto metrov asfalta do Drežnice. No, ko smo bili na izhodišču … pa še slabe pol ure vzpona do izgubljenega povodca. Sem šel sam, seveda. Za vzpon sva sicer porabila samo dobre tri ure, za spust pa kakšnih pet, ampak smo se precej ustavljali. Tura je bila res naporna, tako da smo visokoleteče plane malo priredili. Nič roštilja tisti dan, samo regeneracija v ledeni Soči in popivanje. Naslednji dan pa namesto na Matajur, kjer bi se spet spekli, raje v korita Nadiže.
Uf, čestitke, lepa turca. A ima Pippa tisti hladilni plašček na hrbtu? Eh, turisti v gorah: Dve leti nazaj, ko smo šli mi gor (z otrokoma) nas je celo pot prehiteval en turist v mokasinih, brez nahrbtnika, vode itd. KO smo ga prehiteli, se je zagnal in hitel, da je prišel pred nas, potem je spet obupal in smo ga spet prehiteli… in tako skoraj 4 ure do “Gomiščka”.
Celo otroka sta se mu smejala…
No, niso samo tujci taki (opoldne v hribe). Nepopisno veliko podobnih zadetkov je tudi pri nas. See tudi sam nisem mogel načuditi trmi, da v takem rinejo navzgor. In to še na hujših turah – v vratih skoraj v podnu, ko maširajo proti Stenarju, ura pa 12 …
Hja, je pa res, da tudi na plažo Slovenci prilezejo šele ob 10-11h in se potem pražijo do 16h. So pač navajeni …
In a veš, da na Krnu še nisem bil.
Seveda, tudi med hribovskim narodom najdeš paciente – še jaz imam včasih težave koga prepričat v zgodnji štart. Je pa teh ljudi definitivno med tujci, ker nihče ne razume gora.
@seamus: Se ne čudim, da še nisi bil. Iz Gorenjske smeri je daleč, Posočje je pa daleč z avtom in moraš praktično tam spat.
@akvarij: Ni hladilni plašček, bi pa tokrat prav prišel, ker je skoraj krepnila – je bilo malo prehudo zanjo, moja napaka. Za hladilni montl itak dvomim, da pomaga na taki turi, je po mojem bolj za salonsko uporabo. Kar ima na sebi, je oprsnica – vrhunska zadeva.
Ma, mi imamo en tak hladilni plašče in nam kar prav pride. Seveda moraš imet pri roki vodo, da ga namočiš. Takale oprsnica zgleda pa prav huda. Verjetno je namenjena velikim in močnejšim psom?
Razgled zgleda epski
Bi se blo kdaj kul prišlepat na kako turo poleg 
Huh sem to čudno napisau :/
O, moj ljubi Krn! Za nas z Goriškega najbližji “ornh” hrib. Idealno: po službi do vasi Krn, tek na vrh (če je volja, mimo jezera v Lužnici in čez Batognico) in nazaj, ob 8h zvečer pa že srkaš pivo na Planini Kuhinja… Svet je lep!
@chef – še najbližje in najhitreje je, če greš iz Koče pri Savici preko Bogatinskih vratc (po možnosti pozimi), saj je potrebno samo za kakšni 2h podaljšat turo iz Bogatina.
@akvarij: Seveda, sem že tako ali tako tovoril pet litrov vode
Ko je treba psa hladit z montlnom, ga je po mojem čisto brezveze matrat v hribe.
@siggi: Saj razmišljam, d abi začel pobirat kotizacijo, 50 evrov po glavi, in se mi lahko pridružite. Nafta, jota v koči in majica s Pippinim in mojih motivom sta vključeni v ceno.
@Vanja: Nekakšna Goriška Šmarna gora, hehe.
@seamus: Ja klinc, vseeno je daleč.
Noro, noro, noro!
Mi delaš skomine, ker sem bila to sezono že na Krnu – štart na planini Kuhinja, do Gomiščkovega zavetišča, dol na Krnsko jezero, spat v kočo in drugi dan v Lepeno. Tako fantastičnega izleta ne pozabiš kar tako. Sploh, če si kot kravica ležal na jasi nad jezerom in vmes opazil še svizca.
Sva s kolegico imeli kar srečo, ker je bila megla od Kuhinje do vrha Krna, potem se je pa pokazalo sonce.
Tvoja kosmata spremljevalka je pa itak presežek, v kratkem bom tudi jaz imela tako zverinico.
In ja, se strinjam, da je treba v hribe zgodaj! Mene vedno družba grdo gleda, ko govorim o peti uri zjutraj ali še celo prej. Za dober hrib lahko mene vržeš pokonci ob dveh, če je treba.
Super blog! Ta zapis in tudi vsi ostali. Pozdrav! K.
Dan se išče zjutraj, so djali nekoč. Rnkrat sem na Krn štartal ob dveh in pol zjutraj, gor sem pokosil, zvečer sem bil pa že na Planini Razor. Na koncu nisem čutil ne vročine, ne lakote, vode pa mi je ostalo še za dva požirka. Zlil sem jo proč in nadomestil z dvema globokima požirkoma šnopca. Hvala bogu, da sva bila v dveh. Drugič snva štartala pri Zlatorogu enkrat ob devetih zjutraj, zvečer naju je tik pod vrhom ujela mogočna nevihta, tako da sva vrh izpustila in končala pozno zvečer v Kobaridu. Odtale ture so bile b.p.
Lep, vabljiv zapis. In brki so zakon. (Hm, nekako slutim, da je bilo tole zdaj slišati na moč čudno.)
Vidiš, zato pa mi, Gorenjci, Primorcev videt ne mormo!
@seamus za dve uri iz bogatinskih vratc podaljšaš turo do krnskega jezera. Na krn so pa potem še kake tri
@chef: T. i. hladilni plaščki (sama imam Ruffwearovega) niso larifari, ampak dejansko občutno pomagajo. Moja dva psa sta bila na letošnjem dopustu na 9 dvatisočakih in 1 tritisočaku (v dobrem tednu dni), brez plaščkov ne grem nikamor. Plašček niti toliko ne hladi, kolikor odbija svetlobo in preprečuje segrevanje.
Ruffwearovo oprsnico pa uporabljam samo, kadar ju je treba spraviti čez zajle, sicer imata navadno. Ruffwearova je namreč podložena in še dodatno greje psa.