Nergač

Maraton Franja je letos stopil še stopničko višje. Že leta 2005 so ga poimenovali Festival kolesarstva in je to tudi v resnici bil. Takrat so dodali Mali maraton Franja, na dveh različnih progah so – žal tega ni več – tekmovali gorski kolesarji, z vidika promocije kolesarstva pa je bila najpomembnejša uvedba družinsko-šolskega in otroškega maratona. Kasneje je organizacijski ekipi z Gorazdom Penkom uspelo prireditev spraviti v serijo najboljših kolesarskih maratonov UCI Golden Bike. Impresivno.

Letos so večdnevno prireditev obogatili še s petkovim kronometrom. Izvrstna poteza! S tem je postal Maraton Franja tudi festival lepote, na katerem so tisti, ki kaj veljajo, pokazali že pregovorno vrhunske specialke za kronometer.

Zato je prava škoda, da so rekreativci vozili na krajši razdalji kot člani in tako v določenih krogih spet ne bo konec ugibanj ali že kar odkritih špekulacij o primerjavi najboljših rekreativcev in malo slabših (pol)profesionalcev. Kajti dejansko moremo primerjati zgolj kolesa – kar se tiče opreme, rekreacija ne zaostaja prav dosti za vrhunskimi športniki … stiskalo me je, ko sem videl, da je marsikateri mladinec kilometre grizel kar na klasični specialki. No, dobili smo vsaj primerjavo z ženskami – Tjaša Rutar, državna prvakinja (ženske in mladinci so, kot vemo, nastopili na enaki razdalji kot rekreativci), je s še enim impresivnim kronometrom marsikoga postavila na realna tla. Mislim, da je to dovolj, da se špekulacijam vendarle naredi konec – dirka na kratki trasi, kakršna je bila na lanski dirki Po Sloveniji, kjer je nekaj rekreativcev nastopilo z vesoljskimi časi, pač ne more biti relevanten pokazatelj pripravljenosti. Medtem ko so rekreativci pokali od motivacije, je marsikateri profesionalec lanski prolog odpeljal po pameti – čakale so ga še tri zahtevne etape, na katerih je moral opravljati svoj poklic.

Mimogrede: da je na Veliki Franji zmagal triatlonec, pa čeprav vrhunski tekmovalec, je še ena zgodba, ki razkriva prave karte. Da je rekreacija, čeprav na profesionalnem nivoju, nekaj povsem drugega, kot resno kolesarstvo. Verjetno nekaj podobnega, kot če bi primerjali drugo slovensko nogometno ligo in Ligo prvakov.

Franjo sem sicer v nedeljo spremljal kar z domačega balkona na Tržaški cesti in ob tem spoznal še en zanimiv vidik največje slovenske kolesarske prireditve. Maraton se je namreč v ekonomskem smislu splačal tudi lokalnemu bifeju, ki je ob nedeljah običajno prazen. Tokrat je – dovolite, da si v tej športni reviji privoščim frazo športnih novinarjev – dobesedno pokal po šivih, kar se zgodi samo še po birmi. V vmesnem času med velikim in malim maratonom so vsi reditelji, policisti, gasilci in še kakšen naključni obiskovalec navalili v ta bife, tako da je natakarico od presenečenja skoraj izdalo srce.

Kljub navdušenju nad vedno večjo in čedalje boljšo Franjo vseeno ne morem, da ne bi malo kritiziral. Sprašujem se namreč, koliko udeležencev sploh ve, kdo je bila Franja Bojc Bidovec. In koliko se jih je v 156-ih kilometrih spomnilo na upravnico partizanske bolnice Franja. Po njej je maraton namreč dobil ime, pa vendar nisem zasledil, da bi jo kje omenili. Pregledujem tudi spletno stran www.franja.org, a Franja v resnici ni omenjena niti enkrat. Kaj se je zgodilo? Kdaj smo pozabili, da največji slovenski maraton spominja predvsem na vrednote, ki jih simbolizira tudi partizanska bolnica v soteski Pasice?

Franja ni samo pogum … je tudi humanost. Plemenitost. Prijateljstvo. In nekaj polomljenih okvirjev. K sreči brez smrtnih žrtev.

Revija Bicikel

… že pri vašem najljubšem prodajalcu časopisov