Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Stafford attack

Komentiraj

Objavil/a chef 20.07.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Fenomeni, Pippa, miks

Včeraj sva s Pippo uspešno preživela prvi stafford-attack. K sreči ni bilo nič hujšega, vendar je dogodek primeren za razmišljanje o zanimivem pojavu v zvezi z ameriškimi staffordshirskimi terierji, ameriškimi pit bull terierji, bulterierji in podobnimi nekoliko razvpitimi pasmami. Deloma so razvpite po krivem, deloma z razlogom, saj med njihovimi lastniki ni malo popolnih idiotov ali osebnosti, ki so psa nesposobne vzgojiti. Tak pes pač zahteva vodnika z močnim karakterjem, ki pa je v teh časih, tudi med moškimi, že precej redka dobrina – če ljudje že niso mevžasti, so pa neuravnovešeni in taki sploh ne bi smeli imeti psa, še najmanj pa pripadnike zahtevnejših pasem – in sploh ne takih, ki so povrhu vsega še močni.

Zgodilo se pravzaprav ni nič takega, je pa odločala desetinka, morda pol sekunde. Hodila sva po ulici, Pippa na kratkem povodcu. Preden sem v križišču prečkal cesto, sem z leve opazil psa v naletu, Pippo – ki je samo trapasto gledala – sem instinktivno potegnil za seboj, ravno toliko, da je ni mogel ugriznit, ampak jo je z razprtim gobcem samo oplazil po hrbtu. Pičkec je napadel od zadaj, brez opozorila, brez glasu. Mislim, da sem ga še brcnil, potem pa ga je lastnica vendarle tudi potegnila nazaj – bil je pač na dolgem povodcu.

Skratka, sreča v nesreči, ampak priletelo je tako, kot zadnjič brca od paglavca, brez opozorila, od zadaj, s tem da bi se tole lahko končalo dosti bolj bedno. Babo, ki je dobesedno pobegnila, sem nadrl, pa mi je še malo žal, da nisem klical policije. Naslednjič bom, tudi, če samo od daleč vidim, da se pes kamor koli zaganja. Tudi jaz sem proti nagobčnikom, ampak če bi moja naredila kaj takega, ne bi pomišljal. Pravzaprav bi naredil vse za to, da jo spravim v normalno stanje.1

Točno take scene kot jih je uprizoril tale, dela tudi večina malih flašenpucerjev, ki jih stare babe vodijo na fleksijih. Seveda pet kilogramov težkega psa z lahkoto obvlada tudi mamca in tako te pasme ne veljajo za nevarne. Da ne govorim o tropu čivav, ki so naju enkrat napadle in tamalo že grizle po nogah, tako da sva jih morala brcat stran. Skratka, slovenski psi so v splošnem podobno nevzgojeni kot slovenska mularija in to me vztrajno utrjuje v prepričanju, da smo Slovani pač bolj primitivni od drugih, ampak pustimo to za drugič.

Dejstvo je, da imam s staffordi in pitbuli zelo dobre izkušnje, definitivno boljše kot s pizdolizci. Lastniki jih vodijo na povodcih in razumejo, da pes ni zajebancija. Pippa se z njimi blazno dobro razume in ker so močni, je tudi igra prava – proper pasje pretepanje, ob katerem bi kakšen zunanji opazovalec mislil, da se bosta psa pobila. Ampak lepo vzgojeni staffordi so dušice in crkljivci, drugače od kakšnih višavskih terierjev, ki so že po difoltu srboriti.

Problem se pojavi šele, ko takega psa dobi v roke nesposobnež. Zgodi se pač nekaj podobnega kot s flašenpucerji starih mamc, ki mislijo, da je majhen neproblematičen pes, pa velja ravno obratno. Kakšen višavski terier je že po difoltu srborit, kakšna trapa ga pa še vzgoji v težaka in Pippi je že prišlo v navado, da se jih široko ogne ali jih popolnoma ignorira.

V zadnjem času sicer opažam zanimiv fenomen, da se za pitbule in stafforde odloča čedalje več žensk zgornjega lepotnega standarda in praviloma še blazno uspešne ali vsaj življenjsko zajebane, tako da se jim verjetno večina moških raje ogne. Mogoče si ravno zato kupijo psa, ki je pojem moškosti – močen, inteligenten, karakterno superioren. Ampak vprašanje je, koliko je to pametno. Ne bi sicer rad izpadel šovinist, ker pač poznam cel kup žensk, ki pse obvladajo v nulo, večinoma tiste, ki se tudi poklicno ukvarjajo s psi. Tukaj me moti sama podoba ženske, ki naj bi bila nežna, razumevajoča, čustvena, okoli pa se sprehaja s psom, ki zahteva tako rekoč vojaško vzgojo2 Ni mi jasno, kaj hočejo s tem povedat? Jim res manjka pravi dedec, ker v teh časih je menda res težko najti enega, ki ni mevžast? In hkrati še crkljiv.

Seveda nimam nič proti, naj jih imajo, ampak naj se tudi zavedajo, da tak pes ni hec ali okrasek njihovi čudoviti podobi in osebnosti. Kar seveda velja tudi za tiste srboriteže, ki jih obvezno opremijo  z usnjenimi ovratnicami z bodicami in okoli paradirajo kot da bi imeli tudi pištolo za pasom – in seveda ni nenavadno, da skoraj vsakega takega patrona pes vleče na povodcu. Da je torej v odnosu glavni pes. Smešno. Pa tudi logično.

  1. Ob takih dogodkih se mi poraja vprašanje, ali je sploh smiselno psa učit, da hodi strumno, ne sicer poleg, ampak tako, da se ne ozira na okolico. To namreč drilava kot uvod v nadaljnje šolanje, ampak ko je gluha in slepa levo in desno, se pa dogajajo take neumnosti.[]
  2. No, kateri pes je pa na svoj način ne?[]
  • Share/Bookmark
 
17 odgovorov na “Stafford attack”
  1. tamalamala - 20.07.2012 ob 18:17
    tamalamala

    Bravo! Tudi sama imam podobne izkušnje. Moj pes zaenkrat tehta 50 kg in že preden sem se odločila zanj, sem vedela, koliko dela me (no, pravzaprav naju) čaka. Večkrat ga peljeva na sprehod v mesto (da sreča še kaj drugega kot kakšno srno v gozdu in mačke na dvorišču) in vedno znova opažava, da so najbolj problematične male pucvole. Najin pes v mestu strogo hodi na kratkem povodcu na poleg ali pa “na zraven”, ne sme lajati na druge pse ali sploh riniti v nje. Potem pa vedno srečamo kakšne stare mame/ate ali zdolgočasene dame, ki pustijo, da njihov pes prosto caplja na 10-metrskem flexiju – ker itak nič ne naredi. In potem jim je treba namenit kakšen grd pogled, da jih potegnejo bliže k sebi. Grrr. Pomaga pa tudi, če najinemu z gobca visi malo sline ali pa je malo penast :D Prav nasprotno pa z večjimi pasmami (in njihovimi lastniki) običajno ni težav – ponavadi si razumevajoče pokimamo, izmenjamo kakšno besedo, psovje pa ta čas lepo mirno sedi.

  2. tamalamala - 20.07.2012 ob 18:22
    tamalamala

    Pa še to sem hotla povedat – totalno me rapidi, ko se pes od zadah zažene v mojega, lastnik ga pa ne scota/klofne, karkoli. Moj pes se potem začne (ker se brani) postavljat na zadnje noge in renčat, jaz ga kregam, mali pizdek in njegov lastnik pa gresa mirno naprej in nedolžno gledata, češ ti veliki psi so pa tako agresivni …

  3. Pipa - 21.07.2012 ob 19:23

    Jasno je, zakaj si jezen in prav je. Ampak vsi psi si zaslužijo neko osnovno spoštovanje. -”flašenpucarji”??

  4. donnika - 21.07.2012 ob 19:25

    Jaz pa živčen zlom doživim, kot par dni nazaj, ko je lastnica čivave (samčka), ki se je začel zaganjat v mojo bokserko in lajat in raztegovat fleksi, brez tega da bi psa okregala/umirila ali kaj podobnega, ga le prijela v naročje – kar sovražim, zato so te cucki še bolj popadljivi, mu je začela še govorit s pocukranim glasom “ja ne moreš lajat in se kregat takole, sej je punčka tale kužika, na punčke se ne laja”…a pes živčna razvalina v njenem naročju!!!

  5. Simona Rebolj - 21.07.2012 ob 21:34
    Simona Rebolj

    Joj, no. Škoda, ker si se ujel v to past šimfanja čez neko vrsto drugega psa, da bi bojda zaščitniško stopil v bran drugi vrsti sicer stigmatiziranega in obrekovanega psa. Stigmatiziranje višavca za stafforda. Dej nehi, no. V mojih očeh so na primer ravno višavci angelčki, ki jih je verjetno največ po našem naselju in vsi so najbolj prijazni in lepo vzgojeni kužki. Enega sem še čuvala eno popoldne in sem bila fascinirana nad mirnostjo in nezahtevnostjo. V primerjavi z mojim pokojnim, ki je bil sicer super prijazen, ampak včasih neznosno živahen in zahteven, nas prehodih pa kljub majhnosti najhitrejši.

    Gre preprosto za to, da se pasme med seboj v osnovi razlikujejo, kar pa ne pomeni, da bo najslabše ali najboljše iz njih butnilo, če so primerno vzgajani. Ja, terierji so po danosti tudi živci in to je treba pri vzgoji vzet v obzir. Ja, staffordi buli itd. potrebujejo vojaško vzgojo, ker imajo napadalnost v sebi in so bili s takšnimi nameni na žalost tudi križani. Je pa velika razlika, če te napade višavc ali prav tako zlahka nervozna čivava ali pa jebeni stafford z gobcem za medveda ubit. Zato osebno ne razumem ljudi, ki pri predisponirano nevarnih psih ne bi podprli prepoved nadaljnje vzreje. Seveda je lahko napadalen in podobno nevaren vsak, predvsem velik pes. Da ne bi spet poslušala ponarodela nakladanja. Ampak gre za minimum obzirnosti in zavedanja nesprejemljivosti posedovanja nevzgojenih in celo nevarnih psov ter celo izumljanja novih pasem s takšnimi nameni. Kot akt nesprejemljivosti početja in podpore takšni mentaliteti. Ker ja, je dejstvo, da imajo ravno pse, ki se kitijo z nazovom predisponirane nevarnosti, najraje totalni frustrirani kreteni. Tudi osebno nimam z buli na primer nič kaj lepe izkušnje. In res je, da so bili ti, ki jih imam v mislih, v lasti psihopatov, kar je bilo jasno na sto metrov. Ampak zato so jih tudi nabavili. Gre za status, ki ga nosijo takšni psi.

    “Mogoče si ravno zato kupijo psa, ki je pojem moškosti – močen, inteligenten, karakterno superioren.”

    Kateri pse pa naj bi to bil?!

    “okoli pa se sprehaja s psom, ki zahteva tako rekoč vojaško vzgojo”

    Tako je, se strinjam. No, in pes ali človek, ki potrebuje vojaško vzgojo, pač ni primerek inteligence, kaj šele karakterne superiornosti. Halo??? To je znak povečane stopnje primitivnosti in predvsem pomanjkanja karakterja, zato pa potrebuje vojaško vzgojo, ker drugega kot “palice” in simplificirane nadvlade v sušnja ne razume. Inteligentno bitje vojaške vzgoje pač ne potrebuje, karakterno superioren pa sploh ne. Če je pes ali človek.

    Gre torej kvečjemu, če stereotipiziramo, za primitivne bejbike, ki si nabavijo temu primernega psa, da bi se počutile bolj vaarno. Tako, kot si bo avša rada privoščila primitivca za partnerja, in se morda počutila še frajersko, če bo orangutan koga nabil, tako si bo poželela tudi takega psa. Seveda jih bo slej ko prej fasala tudi in predvsem sama, ampak manjko inteligence pač ne omogoča, da bi bilo to jasno.

  6. David - 21.07.2012 ob 21:54

    Simona pravi: “Tako, kot si bo avša rada privoščila primitivca za partnerja, in se morda počutila še frajersko, če bo orangutan koga nabil, tako si bo poželela tudi takega psa. Seveda jih bo slej ko prej fasala tudi in predvsem sama, ampak manjko inteligence pač ne omogoča, da bi bilo to jasno.”

    He he, dobra je tale. Kruto resnična.

  7. laufar - 21.07.2012 ob 22:04

    http://www.facebook.com/#!/photo.php?fbid=10150968318977634&set=a.409805027633.187431.59088097633&type=1 Tale novofunlandec je naredu pizdarijo na Touru, pa revež ni kriv, da ima za gospodarja idiota! Pes ni imel niti ovratnice, šele ko je bila škoda že narejena mu jo je lastnik nadel. Še dobro, da jih lastnik psa ni fasal….

  8. seamus - 21.07.2012 ob 22:44
  9. chef - 21.07.2012 ob 23:44
    chef

    @Pipa: Priporočam ti, da si potegneš kol iz riti. Flašenpucer je ljubkovalen naziv za te male kosmate srčke.

    @Simona: No, no, višavca sem uporabil kot primer, ker so to po mojih izkušnjah, posplošeno, seveda, za čivavami daleč najbolj zoprni psi – seveda ne zaradi njih samih, ampak zato, ker se po nekem čudnem ključu zanje odločajo ljudje, ki psov sploh ne bi smeli imet. Podobno zateženi so tudi skoraj vsi majhni mešanci, pri katerih je problem še to, da pogosto prihajajo iz takšnih ali drugačnih okolij in imajo takšne ali drugačne osebnostne težave, zanje pa se odločajo tisti, ki pojma nimajo o pojmu in pač izberejo psa, ki je zastonj.

    Glede pasje inteligence se po mojem motiš. Res je, da so psi po svoje pogumni in inteligentni, a so po drugi strani tudi pezdeti in po svoje zabiti. Samo poglej določene pse, ki se bojijo tako bizarne zadeve kot so petarde. No, moja, na primer, se je nekaj časa bala uličnih glasbenikov in vrtljivih oglasnih panojev. Še vedno totalno znori, če pride mimo nekdo z ogromnim tovorom. In podobno.

    Pes seveda ima svojo pamet, ampak pri vzgoji gre izključno za dril, enako kot pri vojakih. In ko je treba izpolnjevat razmeroma kompleksne ukaze, so psi verjetno najsposobnejša bitja. V tem so podobni vojakom, samo da so boljši – ne glede na pasmo oziroma namen: ovčarji, lovci, čuvaji, vojaški in policijski psi, reševalci: to so psi, ki tako rekoč ne naredijo napake – napako naredi vodnik.

    Seveda je treba vsakega psa vzgajat s strogostjo (bolje rečeno striktnostjo) in seveda palica ali “palica” nikakor ne pomaga, še najmanj pa pri staffordih. Zmotno je mišljenje, da moraš biti do staffordov bolj stroga kot do višavcev, mešancev, bokserjev, whatever. Vsekakor pa pri staffordu ne sme priti do napake. Ko enkrat skoči, je pizdarija, če skoči čivava, kar se mi je tudi že zgodilo, jo pa nabiješ na drugo stran travnika in je problem rešen.

    Skratka, čeprav imam pse rad, njihovega karakterja ali inteligence nikakor ne poveličujem. Oni so izključno izvrševalci povelij in delajo izključno tisto, kar smejo. Leži tam, kjer jaz dovolim. Žre takrat, ko ji pustim. Počaka, ko ji rečem. Igra se takrat, ko se sme. Preden steče k psu, se ustavi in me pogleda. Brez povelja ne sme nič in brez dovoljenja je praktično nula. Do sprostitvenega povelja v smislu “voljno” mora razmišljati samo o tem, kaj jaz hočem (seveda je večino dneva prosta, ampak izključno zato, ker ji to dovolim). Tako je pač pasje življenje in to te naučijo že v teoretskem delu male pasje šole.

    In točno to je tisto, česar ljudje ne kapirajo, ker svoje pse tretirajo kot srčke in blazno pametna bitja in se jim celo smilijo, ker morajo biti na povodcih ipd. Človek psa ni naredil zato, da bi bil luškan, ampak zato, d abi bil koristen. To pa je lahko samo, če je ubogljiv. In kar je pri psih najbolje – ukaze izvršujejo z veseljem in absolutno nič ne zamerijo.

  10. Simona Rebolj - 22.07.2012 ob 14:19
    Simona Rebolj

    @chef:

    Čuden ključ lastnikov, kar se tiče majhnih psičkov, ki so nasikani, neubogljivi ali celo napadalni, niti ni tako čuden. Ker so majhni in je jasno, da kakšne smrtno nevarne škode ne predstavljajo, si jih seveda nabavlja ogromno ljudi ravno zato, da se jim ne bi bilo treba ukvarjat z vzgojo. Pričakujejo, da so nezahtevni, za crkljat, za na kavč, pa še povsod greš lahko z njim, ker ga lahko vtakneš v torbo po možnosti. Zmota je seveda v tem, da je nemalo majhnih psov mnogo zahtevnejših, kar se tiče potrebe po ukvarjanju z njimi tiče, kot kakšne pasme velikih. Je pa res, da v vsakem primeru, tudi v skrajni varianti, ko zaradi odsotnosti vzgoje in primerne razdelitve vlog prevzamejo vodstvo in postanejo temu primerno še zaščitniški – torej napadalni do okolice, še vseeno ne morejo povzročit kakšne večje škode od neljubega ugriza, ki je vreden obliža. Tako da postanejo v glavnem travma za lastnika, ker ponavadi kar naprej sitnarijo, lajajo, nekaj hočejo in so nevrotiki. Za okolico so predvsem lahko tečni, medtem ko velik popadljiv pes, ki dejansko lahko hudo poškoduje ali celo umori drugega psa ali človeka, pomeni smrtonosno orožje. To sem hotela poudarit zato, ker je postalo v javnosti moderno idiotsko pametovanje, ko so ljudje začeli v zagovor stigmatiziranim pasmam večjih ali morilsko zmogljivejšim nakladat, kako je povsem enako nesprejemljivo, če je nevzgojen ali celo napadalen čivava ali pa pitbul ali doberman. Halo??? Ne bi rekla. Oboje je nesprejemljivo, niti slučajno pa ni enako nesprejemljivo. Ko me je nazadnje nadrla čivava, sem se zato začela hahljat, a ne. Ko je zarenčal name doberman in se začel penit samo zato, ker sem šla mimo, mi pa ni bilo do smeha ob pomisleku na prizor, če bi se zagnal in ga lastnik ne bi uspel zadržat na povodcu ali bi se celo strgal. In človeka, ki ima v naročju popadljivo čivavo zaradi tega ne bi ravno obtožila posedovanja smrtonosnega orožja, ki je lahko še mnogo bolj neobvladljivo od pištole, medtem ko tistega lastnika pobesenelega dobermana takoj! Zelo strogo!

    Nekako je postalo modno obrekovanje, stresanje in žaljenje malih psov, ker so razvajeni, ker so tečni, ker lajajo, ker, ker, ker … Seveda je to še hujša skrajnost modnega blebetanja od strašenja pred velikimi ali pogojno nevarnimi psi kar počez, ker se naokrog sprehaja tudi ogromno prijaznih in lepo vzgojenih malih psov. Poleg vsega je pa tolikšno hujskanje proti malim ščenetom za moje pojme še škodljivo, ker bi bilo za večino ljudi, ki si omisli hišnega ljubljenčka, veliko bolje, če bi si omislili vsaj manjšega psa, ki bi ga vseeno lažje obvladali, tudi če so nenadarjeni za tak hobi. Ker tudi s psi je tako tako … Seveda vzgoja veliko pomeni, ampak žal ne vse. Nekateri psi so dejansko že po naravi takšni, drugi drugačni, tudi znotraj iste pasme. Preverjeno! Moja kolegica je ugotovila, da se nikoli ni ukvarjala z vzgojo psa šele takrat, ko ji je poginil prvi, povsem neproblematičen, ki ga je imela vrsto let. Potem si je omislila novega in pametno nabavila isto pasmo in kurac. Dobila je takega norca, da mu je še šola ravno za silo pomagala … haha …

    Vem, da je zmotno mišljenje, kako je treba bit do staffordov bolj strog kot do terierjev. Ne gre za to. Gre pa za to, da soločeni psi potrebujejo bolj strog pristop pri vzgoji, medtem ko lahko druge tak pristop še bolj zatre in potrebujejo izključno spodbujevalno vzgojo. Torej nikakor preko kaznovanja, ampak izključno preko pohval, motivacije. Na primer papiloni veljajo za take pse, pri katerih ga lahko hudo userješ, če jih boš za neko napako kaznoval, ker bo še huje. Saj tako je tudi z ljudmi. So negativni in pozitivni. V isti družini bosta lahko dva otroka, od katerih bo eden najbolj razumel kazen, medtem ko bo drugi zaradi kazni totalno kolapsiral psihično in odrastel v frustriranca. Potreboval bi motivacijsko vzgojo, ne preko negativnih sankcij. No, vsi ti buli, staffordi potrebujejo tršo roko, kar pa seveda ne pomeni kakšnega tepežkanja … to bi seveda v njih prižgalo luč za fajt. Skratka, niso vsi enaki. Še znotraj istih pasem ne, zato je treba v vsakem primeru imet tudi veliko empatije in občutka za naravo psa, ki je v tvojih rokah. Pfff … koliko ljudi sploh premore kaj občutka za kar koli in kogar koli na svet?!! Bore malo. Zato se mi zdi pametno spodbujat raje lastništvo malih psov, če že odločitev za psa ni prepovedana večini ljudi po ustreznem psihološkem pregledu … bomo vsaj preživeli na ulici … hehe …

  11. beach_boy - 22.07.2012 ob 21:08

    pizdolizci hahahaha

  12. odozijaata - 22.07.2012 ob 22:07

    Ravno zaradi idiotov, kot je tale bejba, ki jo je opisal Chef, naju z Ozijem večinoma gledaja kot dva kriminalca. Pa je Ozi (stafford) vzgojen in zelo prijazen pes.

    Ne bi se strinjal, da staffordi & co potrebujejo “vojaško vzgojo” ali “trdo roko”. Veliko ljubezni, še več pa doslednosti in znanja o specifikah pasme. Pa dobiš najboljšega psa na svetu. Brez tega pa najslabšega.

    Itak bi jaz za vse, ki si omislijo psa težjega od 20 kil, uvedel obvezen psihološki test in pa preizkus razumevanja pasje psihologije. Težava namreč je, da večina ljudi, ki si omislijo stafforda, ni primerna za NOBENO pasmo, kaj šele kakšno takšno, s katero si poskušajo dvigovati samozavest.

  13. chef - 22.07.2012 ob 22:58
    chef

    @odozijaata: Tale z vojaško vzgojo je verjetno res malo ponesrečena, bolj prav bi bilo, da potrebujejo striktno vzgojo – kar pa seveda spet velja za vse pse. Striktnost in ljubeznivost se pač ne izključujeta. Tako kot jaz Pippo pogosto hvalim, božam in crkljam, jo tudi striktno kaznujem, kar pa seveda večina ne zmore, ker jih njihov kuža tako zelo lepo gleda. In evo, zmaga pes.

    Hočem povedat, da moraš biti a takega psa dec (pa čeprav si po slučaju ženska). Strikten, odločen, vodja. Seveda je normalno, da je vodij malo, gotovo pa manj kot psov. In potem dobimo stanje, kakršnega imamo.

    Kar se tiče psiholoških testov in osnov pasje psihologije bi pa jaz to uvedel sploh za vse pasme. Ne pa da starši otrokom kupujejo pse in potem je dvanajstletnik lastnik nekega luštnega mešanca, ki so ga pol leta starega našli v kontejnerju vsega pretepenega, potem se pa čudijo, da je pes popadljiv do ljudi s pohodniškimi palicami ali da se boji tako rekoč vsega, kar se premika. In podobne scene.

    @Simona: Seveda je vsakemu tepcu jasno, da je velik pes napram majhnemu bolj nevaren. Ni pa res, da nekateri psi potrebujejo bolj in drugi manj spodbujevalno vzgojo. Jaz sicer nisem prvovrstni strokovnjak, sem pa hodil v šolo in zato vem kaj pomeni pozitivna motivacija.

    Definitivno ne pomeni odsotnosti kaznovanja. Je pa vprašanje, kaj ti smatraš kot kazen. Namreč, kazen je tudi to, da psa pripneš na povodec. Zapreš v boks. Vzameš igračo. Ker kako pa ti misliš, da se pri psu znebiš nezaželenega vedenja?

    Kako bi ti torej malemu bokserju preprečila, da skače po ljudeh – upoštevajoč empatijo do te njihove prirojene ljubezni? Pozitivne sankcije delujejo samo v primeru, da uporabljamo tudi negativne – in točno to je tisto, česar večina ljudi ne zna. Psa zaradi pretirane empatije opravičujejo, češ, ja, veste, je bokser in rad skače po ljudeh pa nič ne uboga, taki pač so. Ne, niso taki oziroma ne smejo biti taki. Tako kot tudi višavski terierji ne smejo v tri krasne lajat, ker to je debilno in s takim psom je pač nekaj narobe oziroma je nekaj šlo narobe skozi proces vzgoje. Pa ne mislit, da moja ni nikoli lajala. Ali da tudi zdaj ne zalaja. Ampak na ukaz utihne in ko utihne, jo pohvalim. Če ne utihne, pa točno ve, da bo morala za pol ure v boks.

  14. Simona Rebolj - 22.07.2012 ob 23:36
    Simona Rebolj

    @chef:

    Pri pozitivnih sankcijah v primerjavi z negativnimi je mišljeno, da določenega psa vzgajamo namensko bolj z vzvodi pozitivne motivacije kot s kaznovanjem. To pomeni, da se ukvarjamo bolj z napeljevanjem, da ravna prav, pri čemer ga predvsem za pravilno ravnanje nagradimo (pohvala, pasji piškotek, kar koli, kar spoznamo, da mu predstavlja ugodje …), medtem ko negativne sankcije ne smejo bit hude, takšne, ki bi preglasile učinek nagrajevanja. Če na primer psu rečeš “fuj” in ga s povodcem potegneš stran (povodec seveda ne sme bit daviteljski), to ni huda kazen, ampak samo vzpostavljanje komunikacije preko tona. Ko prvič ravna prav, pa ne smemo skoparit s pohvalami in nagrado! Zdaj govorim tako na pamet. Skratka, vse je bolj usmerjeno v občutke veselja ob pravilnem ravnanju in priboljški ob tem.

    Ja, na primer zapiranje v box za pol ure je pa huda kazen. Poteza, ki ni vezana samo na dialog med lastnikom in psom. Samo pripetje na povodec in hoja na povodcu ne bi smelo predstavljat kazni sploh, ampak neko normalno situacijo, saj mora bit pes večinoma na povodcu v urbanizirani civilizaciji, zato je mešanje s kaznovalno politiko lahko neprimerno. Enako problematično lahko izpade tudi zapiranje v box, če se psa tudi sicer zapira občasno v box, če je na primer sam doma, tudi če ne naredi nič nesprejemljivega. Kako naj pes loči, kdaj je kaznovan in kdaj gre v box ali na vrvico, ker si je pač lastnik tako poželel in ni nič narobe … hehe?

    Vzet igračo, če je to možno takoj po nekem aktu nepravilnega ravnanja psa, je pa sigurno primerna sankcija, ki jo lahko pes dobro razume in je lahko kar huda. Odvisno, koliko je pes dovzeten za igrače in navezan na njih. Seveda je to spet učinkovito le v primeru, če sicer igrače na razpolago ima, kadar koli želi. Da razume razliko. Če lastnik velikokrat igrače tudi jemlje kar tako in jo daje psu samo takrat, ko je čas za igranje po lastnikovem mnenju, spet takšno kaznovanje ustvari samo zmedo, saj ni jasno, kaj je kazen in kaj ni.

    In absolutno sem prepričana, da nekateri psi potrebujejo bolj in drugi manj spodbujevalno vzgojo. To ti bo povedal tudi vsak resen profi, ki šola pse in se spozna na njih. Če ne, je bleferski bebec. Res pa je, da se v javnosti s takimi izjavami ne komplicira, ker se skuša poudarjat, kako pomembno je, da bi bili psi nasploh pač šolani, ker lastniki so taki in drugačni in si po svoje predstavljajo marsikaj.

    Sicer pa že iz osebnih izkušenj lahko vem, da niso vsi psi enaki in nimajo enakih potreb, v vseh ozirih. Niti niso enako učljivi, odzivni, potrpežljivi … whatever. Očitno ti samo osebno nisi imel na primer izkušnje z zelo neproblematičnim psom po naravi stvari. Ker bokserji pač definitivno ne sodijo med manj zahtevne z vzgojnega vidika … hehe …

    Za mojega zadnjega psička, ki je bil totalno drugačne narave in odzivov od prejšnjega, je bila na primer najhujša kazen že to, da si mu ostro rekel “grdi, grdi”. Odreagiral je tako očitno prepotrto, ne samo da je zadeva učinkovala, da sem kmalu opustila posluževanje s tem zadiranjem, ker je reagiral pretirano frustrirano za drobnost prekrškov, ki jih je sicer zganjal, tako da bi bilo s časom več škode zaradi ponotranjenih fruster kot pa koristi, ki se jih je dalo tudi drugače, bolj mehko skomunicirat. Imam pa tudi od prej izkušnjo s psom, ki me ob zgolj verbalno zvočnih učinkih vzgoje ni jebal pet posto in je imel precej hujše nesprejemljive hibe na meniju in ne, predvsem s pozitivno motivacijo nisi prišel nikamor. Vojak po duši, ki bi zelo rad postal oficir. Klinc.

  15. chef - 24.07.2012 ob 12:43
    chef

    No, sistema kaznovanja si nisem čisto sam izmislil – vključno s pripenjanjem na povodec in zapiranjem v boks so mi jih priporočili strokovnjaki. Pes očitno dobro razume vzroke in posledice, torej kapira, kdaj je na povodcu zaradi kazni in kdaj zaradi nuje. In isto velja za boks. Tja jo pošljem kadar je sitna, da imam mir, kadar ostaja sama doma ali kadar ni bila pridna. Vseeno v boksu rada spi tudi po lastni volji. Mimogrede, kletke mi sploh ni več treba zapirat, ker praviloma ostane not dokler ji ne dovolim, da izstopi.

    Da vsi psi niso enaki, je seveda jasno, ker so živa bitja. Ampak to še ne pomeni, da se osnoven princip vzgoje razlikuje v čem drugem kot v potrebni vztrajnosti za doseganje istega cilja.

  16. Simona Rebolj - 24.07.2012 ob 16:13
    Simona Rebolj

    @chef:

    Verjamem, da si ga nisi sam izmislil. Strokovnjaki pri nas na primer tudi napenjajo veliko sile, da bi prepričali, kako super je, da se določenim kriminalcem namesto zaporne kazni dosodi dobrodelno delo. Za kazen! Tako naj bi na primer neverjetno dobro vplivalo na sadiste (pri mučiteljih mačk so se še posebej potrudili k uvedbi takšnih sankcij), da Kazen odslužijo tako, da pomagajo bolnim in invalidnim. Grozljivo. To naj bi bila kazen, vsi, ki skrbijo za bolne in invalidne pa prostovoljni kaznjenci ob tem sila odvratnem delu, al’ kaj, namesto najbolj častni in spoštovani ljudje, ki opravljajo spoštovano delo. Kakšna vzgoja pa je to? No, saj, na drugi strani obstajajo tudi strokovnjaki, ki točno iz teh sporočilnih razlogov v abotnem učinku, nasprotujejo takšni mentaliteti in opozarjajo na tudi temu primerne slabe stranske učinke, ampak … jebi ga … tudi strokovnjaki so žrtve svojih čustev in ideologij.

    V tem primeru se seveda strinjam, da ni neke blazne panike in verjamem, da loči zadeve predvsem po energiji in tonu tvojega glasu, kdaj gre za akt, ko je bilo nekaj narobe in kdaj je vse v redu. Če je pripetje na vrvico pospremljeno z grajo, pač drugače izpade. A še vseeno … najbolje bi bilo, če se te zadeve ne bi mešale. Čeprav res ni enostavno, ker zmanjka pogojev in idej. Moj kolega je imel iz tega razloga dva boxa … haha … enega manj udobnega in v prostoru, ki ni bil skupen, predstavljal je zapor, drug box je bil pa udobnejši, opremljen z igračkami, odejco itd. in je predstavljal pač sobico sredi dnevne sobe … hehe … Verjamem, da nisi srečen ob obvestilu o možnosti takšnega kompliciranja.

    In ja, se strinjam, da je osnovni princip vzgoje, da mora bit pač vzgoja, isti in potrpežljivost z vztrajnostjo v paketu je sigurno bistvenega pomena.

  17. chef - 25.07.2012 ob 09:13
    chef

    Jaz itak razmišljam, da bi boks preselil v rumplkamro, ker zdaj je že nehala uničevat in ko je bila včeraj nekaj časa sama spuščena, je samo mirno spala – sicer v odprtem boksu. Se bojim, da ga bo pogrešala, če ga pospravim.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.