Spet v kinu
Komentiraj
Objavil/a chef 14.06.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Natezalnica, miks
Ljudje si moramo v življenju postaviti neke okvire oziroma meje, ki jih ne želimo prestopiti, s čimer definiramo, kako nizko smo se še pripravljeni spustiti. Recimo Urška Čepin je glede na svoj intelekt in sposobnosti pred leti dosegla tako rekoč nebesa, po spletu okoliščin pa je zdaj pripravljena izvajat handjob za nekaj deset evrov. Nekdo drug si morda postavi okvir, da nikoli ne bo plačal za handjob. Odvisno od človeka. Recimo jaz dvomim, da bom še kdaj gledal film v Koloseju. Edini, ki me utegnejo zvleči v to nemarno luknjo, so potencialno moji otroci, čeprav dvomim. Nazadnje sem tam plačal za sedenje na raztrganem stolu, ki sem ga moral najprej očistit kokic, in za nehoteno druženje z nevzgojenimi buteljni. Zdaj vidim, da je bilo to daljnega leta 2009. Od takrat nisem bil v kinu, še v Dvoru ali v Kinoteki ne.
Lisica me dovolj dobro pozna, zato me je prejšnji teden povabila v Komuno.
Odličen kino, ne vem pa, če se jim sploh splača. Vstopnic seveda ne prodajajo več na blagajni kot nekoč, ampak kar v baru (imejte gotovino!). Da bi zaposlovali nekoga, ki dnevno v najboljšem primeru proda mogoče sto kart, kar je dobrih 500 evrov, bi bilo seveda noro. Že to, da nek fant trikrat dnevno pregleda karte, med filmi pa bere knjigo v popolnoma praznem pajzlu, verjetno preveč stane. Ob tem se sprašujem, če si Ljubljančani sploh zaslužimo normalen mestni kino. Kakšno mesto je to, če je edini kinematograf s komercialno vsebino v petek zvečer desetodstotno zaseden? No, v Javnih skladiščih je bila v tem času verjetno gneča. Še enkrat: kakšno mesto je to? Najlepše na svetu, seveda.
Film Prijatelja (Intouchables) je super, toplo priporočam. Nekaj jih poznam, ki so se obregnili ob osladnost sem ter tja, ampak če bi bil film ameriški, si lahko predstavljam, da bi bilo trikrat huje.
O, super film, res. Sem užival. In mogoče je res na trenutke osladen, samo na nek prijeten način, mogoče ravno zato, ker je evropski. In vidim, da je sedaj celo bolje ocenjen, kot takrat kot sem ga gledal.
In še čisto kontra film, s kontra strani z zemlje in prav tako po resničnih dogodkih: http://www.imdb.com/title/tt1680114/
Hja, Lisici se je recimo zdel osladen prizor ko model pleše, meni se je pa zdelo kar simpatično.
Ob torkih (sicer iz ene izmed Ljubljani primestnih občin) hodimo v kino v Planet Tuš. Za ceno ene vstopnice gresta lahko v dvorano dva, dvorane so čiste, v popoldanskih urah napol prazne in pred vhodom me nihče ne rubi za nek paradavek v obliki “uporabnine očal” v primeru ogleda 3D filmov.
V Koloseju sem se nazadnje pustil nategniti pred par leti in še to zaradi družbe, ki se je ni zdi čudno odbiti skoraj deset evrov za sedenje v kokicah in poslušanje telefonskih klicev ter pogovorov ljudi okrog njih.
Moja babi je hodila v kino – ni bilo v LJ. Ker je bil to višek kulture, imela je album sličic igralcev in igralk…zdaj ga jaz hranim.
V dvorani so bile še klopi. Ena ‘mama’(jasno zaje*bana) je prodajala karte in skrbela za red. A vedno sta se našla dva, ki sta zvrnila eno klop nazaj – da je cela vrsta padla na hrbet! STOP! Majstr, ki je vrtel kolute, je vse ugasnil, prižgale so se luči… ‘Mama’ je ene dva napodila ven, ene tri skloftala – prižgala čik in potem so naprej gledal film.
Pa rečte, če ni bilo včasih lepš?
Še danes se spominjam vaškega kina v Kranjski gori. Tovarna, v kateri je delala moja mama je imela nekaj zim postavljene prikolice (ja, to smo počeli že v sedemdesestih, tako da smučanje z avtodomom ni nobena nova pogruntavščina) pred pokojnim hotelom Erika v Kranjski gori. Za Erko je bilo tedaj drsališče in nadebudni upravljalec je cele dneve navijal komad Mississipi. V pomanjkanju druge zabave smo šli v kino gledat (še danes vem, je morala bit res travma) Botra III, ki je bil takrat za desetletno deklico res prehuda zadeve. Spomnim se škripajočih lesenih stolov na preklop, trdih, da te je bolela rit, še preden si se dobro usedel. Galerija oz. balkon je bil tako nizko, da so se odrasli spodaj butali v strop. Ampak zapomnila sem si pa. Ker je bil obisk kina dogodek in ne nekaj mimogrede in mimojede kot danes. Meni se želodec obrne že samo ko stopim v tisti smrad po zažganem cukru in kokicah. V Komuni pa žal nisem bila od srednješolskih let.
Najprej čestitke in poklon Lisici, da te je uspela pripraviti do tega, da si preskočil lastno senco, kar je zagotovo zahtevalo nadčloveški napor, ampak zavoljo ljubezni smo bili ljudje pripravljeni iti že v marsikatero skrajnost.
Nadaljujem s tragičnin samospoznanjem, da sem na nivoju ogleda filmov v očeh nekaterih očitno padel na nivo Urške Čepin, oziroma še globlje, glede na to, da sem praktično vsak teden v kinu, večinoma ravno v belcebubovi kolosejevski luknji in da se nad tem sploh ne pritožujem, niti se ne bom poskušal izgovoriti, da grem v Kolosej zato, ker mi je nekdo nasul kakšen sumljiv prašek v pijačo.
Ampak dobro, tolažim se z mislijo, da bi bilo po mojih standardih pod novojem, da bi film, ki se vrti v kinu, raje gledal na majhnem računalniškem ekranu, v slabi piratski razližici. Pač še ena od mojih čepinsko-utopičnih samotolažb.
Ti pa vsekakor čestitam, Chef, da si prišel do povsem logičnega in ekonomsko edinega smiselnega sklepa, da s 30 ali 40 prodanimi kartami na večer ne moreš zaposlovati več kot ene hostese. Ko je Irena Sirena ob obisku Komune doživela kulturno žalitev, ker je morala kupiti karte na šanku in ker se je morala na poti do dvorane sprehoditi mimo vitrine s pico, ji preprosto ni bilo moč razložiti ekonomskega vidika in razlage, zakaj Komuna ni na istem nivoju kot Kinoteka ali Kinodvor, ki pač poleg prodaje kart dobita tudi znatno pomoč od države oziroma strička Zokija (kar seveda ni nič napačnega, temveč zgolj pohvalno).
Vsekakor upam, da te Lisica še kdaj pretenta, da mogoče pokukaš celo v Kolosej (na popoldanskih prestavah si tako ali tako praktično kralj dvorane, saj se redko zgodi, da bi bilo v dvorani več kot 20 ali 30 ljudi, tako da imaš lahko svoj ljubi mir), če pa ti je bil všeč film Prijatelja, potem vendarle občasno zavij v Kinodvor, kjer ne manjka podobnih kvalitetnih filmov, pa še med vsako predstavo je v dvorani prisotna hostesa, ki skrbi, da ne bi filmskega užitka pokvarilo cmokanje, srkanje, kričanje, neumestno komentiranje, telefonsko zvonenje, trganje stolov in kar še drugega takega počnejo opice, ki v kino ne gredo zaradi filma, temveč da izživijo svojo objestnost.
Iz trenutnega sporeda Kinodvora močno, močno priporočam film Ločitev, zelo simpatičnen film pa je tudi Fant s kolesom, ki pride na spored 20. junija.
@spookymulder – a to clo vrtijo v Sloveniji. In grem gledat relese date in ugotovim, da je po pričakovanjih. Sploh Ločitev – Slovenija je ta film predvajala kot 71. država skoraj leto in pol po Nemčiji …
@seamus: Hja, res je pozno, ampak vseeno bolje kot nič, sploh za tiste filmoljube (s čepinsko nizkim nivojem
), ki v filmih veliko bolj uživamo, če jih vidimo v kinu na velikem platnu, kot pa ob ogledu slabe piratske kopije na računalniku. 
@spookymulder – sj ni mus, da imaš to kar omenjaš. Dobš piratski bluray (28G – 40G), 1080p (10-12G) ali 720p (6G). Projekcija je lahko s pomočjo projektorja. Razmerja diagonala (2,7m) / oddaljenost (4,3m) pa po HD standardu
.
Če že ravno vztrajaš.
@seamus: Mah, a ni potem ceneje in bolj enostavno, da greš preprosto v kino.
In še vedno je zadeva piratska, kar bi mene osebno bolj motilo pri uživanju v filmu, kot morebitni strgani sedeži in vonj po kokicah.
Da smo si na jasnem: jaz ne trdim, da je handjob za par deset evrov enako nizek nivo kot posedanje na strganih sedežih, bi me pa oboje motilo. Jaz ne dam 5 evrov nekomu, ki me niti toliko ne ceni, da bi mi zagotovil dostojno dvorano. Žal sem med redkimi, zato pa temu narodu lahko ponudijo usran kino, zjebane ceste, gradbene afere na vsakem koraku, katastrofalno ponudbo v trgovinah, nategunske telekomunacijske družbe itd. itd. Zato je Slovenija v kurcu.
Jaz v kino ne bom hodil sredi dneva samo zato, da se izognem množicam, ker potem v podebiljenih množicah obtičim na ulicah med skladiščnimi halami. Na to, da bi šel tja z avtobusom ali celo vlakom, lahko pa sploh mirno pozabim.
Pač, tja ne bom hodil in je vsaka nadaljnja debata odveč. Je pa res, da bi moral večkrat obiskat Kinodvor oziroma Kinoteko, ampak nisem ravno ljubitelj posedanja v kinu, ta čas raje zapravim drugače. Majhni ekrani in slab zvok me tudi ne motijo, čeprav – ho ho ho – je izkušnja pred seamusovo opremo res top šit.
He,he, ker se zarečenega kruha največ poje, se že prav hinavsko veselim dne, ko te bo Lisica vendarle zvabila v javna skladišča …
Ko sem bila v zadnje v Koloseju, so se odločili, da bodo med filmsko predstavo v sosednji dvorani (ali nekje podobno blizu) nekaj prevrtali. Plačala vstopnico, da sem lahko poslušala vrtalni stroj več kot polovico filma, hvala.
Jaz pa utopično mislim, da bi se iz Komune dalo narediti čisto spodoben mestni komercialni kino. Ampak za to mora seveda najprej obstajati volja.
[...] je primerjava med ljubljanskim in vaškim kinom in moram priznat, da je na vasi prav simpatično … samo malo predaleč od [...]