Nergač

Prejšnji vikend sem ostal brez fotoaparata, kar se je navsezadnje izkazalo za kar dobro potezo. Tri dni mi ni bilo treba misliti skoraj na nič. Ker so za nas skrbeli kot za ovce, je odpadla tudi skrb za orientacijo in podobne malenkosti. V gručah sicer ne vzdržim dolgo, poleg tega pa me navdajajo z dozo večvrednostnega kompleksa. Imeti opravka z dvajset- do tridesetletniki brez življenjske energije, ki imajo trikrat več potreb od mene, pa še jaz sem razvajen, je precejšen napor. Pa je problem, ker hodimo že pol ure pa je problem, ker bomo morali še nazaj pa je problem, ker malo dežuje pa je problem, ker je preveč časa pa je problem, ker je premalo časa pa je problem, ker bolijo noge pa je problem, ker že pol ure nismo pili vode.

No, ampak je bilo fajn, jaz vedno najdem pravo družbo.

Na Bolfenku smo imeli fotografsko delavnico.

Ki je brez fotoaparata še posebej zabavna.

Pohorski piknik.

S pohorskim loncem.

Padli borci.

Pri Mariborski koči so imeli žurko. Glasbeni repertoar je bil pester: od morskih evergrinov, ki so jih na terasah špilali Bosanci z bundesliga frizurami in svetlečimi lajbiči pa do klasik z gasilskih veselic. Pa Tajči.

Športni vikend na Pohorju je nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v zadnjem letu. Ljudstvu daš možnost, da se brezplačno vozijo z vzpenjačo in Pohorje doživi logistični infarkt. Da sva s kolegom prišla dol, je trajalo kakšni dve uri – prej bi bila peš! Bi tudi šla peš, če ne bi dobila vstopnic za letno sankališče. Ampak ob priložnosti športnega dneva so vstopnice za sankališče ljudem prodajali za pol cene: znižano iz 5 na 2,50 evra. Za te fičnike so ljudje potem dejansko pripravljeni čakati v vrsti uro do uro in pol! Midva sva šla raje peš.

Turisti(čni novinarji) v Gradcu.

Štajerska roba.

In jaz sem vedno tisti, ki gleda v drugo smer.

Ulak.

Mesto dvorišč. Tole je bolj majhno. In drsi.

Tole je malo večje.

Favn in sv. Egidij.

Pisano gledam turiste, ki se odpravijo na drugi konec sveta in tam fotografirajo kar s telefoni. No, saj je res bolje kot nič, ampak problem je, če potem z obupnimi fotografijami Tadž Mahala, Eifflovega stolpa, rajske karibske plaže in žurke, kjer so bili vsi nažgani, utrujajo na vseh mogočih socialnih omrežjih, omizjih in … na blogih. No, jaz sem poskusno fotografiral kot tovrstni turisti. Nenavadno, da je na koncu še kar dobro izpadlo.