Hotelske prigode: Frankfurt
Komentiraj
Objavil/a chef 29.05.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks
Občutek imam, da je kategorizacija hotela vezana na količino dela, ki ga mora opraviti sobarica. Pravzaprav to ni moj občutek, ampak dejstvo. Kategorizacija, ki se sicer od države do države razlikuje celo znotraj Evropske unije (kar je katastrofa), je med drugim vezana na število brisač, blazin, umivalnikov oziroma na velikost tuš kabine in podobno. V petzvezdičnem superior hotelu Ritz Carlton v Wolfsburgu sem že doživel, da je sobarica brisače zamenjala sredi dneva, čeprav jih s kolegom niti nisva pometala na tla, zamenjala pa je tudi rolo straniščnega papirja, čeprav sem ga porabil samo za eno seanso. Upam, da je ostanek vsaj odnesla domov.
Morda mi bo kdo celo fouš, ker imam priložnost prenočevati v takšnih hotelih, a sčasoma, ko se jih navadiš, niso več atrakcija. Res je, da sem se razvadil in se včasih v hotelih s tremi zvezdicami počutim nekoliko utesnjenega, zato pa imajo hoteli s štirimi zvezdicami vse, no, bistveno več, kot potrebujem. Tisti s petimi zvezdicami so mi nekoliko v breme, ker kar naprej vsi preveč vljudno pozdravljajo, odpirajo vrata, vsako figo zaračunavajo in me narobe naslavljajo s herr Calarrr.
V Frankfurtu so me namestili v Fleming’s Deluxe Hotel Frankfurt City, ki naj bi imel pet zvezdic, a je izpadel precej normalno. Internet je bil celo vključen v ceno, a nisem prepričan, če ga niso morda doplačali gostitelji. Najprej me je presenetilo dvigalo, ki deluje po krožnem principu. Najprej sem mislil, da z njim prevažajo kufre, ampak …1
Da je to možno v svetu, kjer nam vladajo bizarni evropski standardi in bom moral vsak čas nosit čelado celo med vožnjo s skirojem, se mi zdi naravnost neverjetno. Je pa res, da je prepovedano vstopati s prtljago. Nasproti imajo klasičen lift, ki pa je bistveno počasnejši.
Drugo presenečenje me je čakalo v sobi. Kopalnica stoji kar sredi prostora. Nekaj takega sem pred leti že doživel v Švici, ampak tisti penzion je bil navadna mišja luknja.
Stranišče je k sreči ločeno, sicer bi verjetno soba spominjala na malo bolj nobel zapor – mimogrede, tudi razgled iz sobe je spominjal na nekakšen zapor, če seveda izključim rešetke.
Največ težav sem imel zvečer. Priprave na spanje so se začele z desetminutnim procesom strateškega iskanja stikal. Ugasniti sem moral vsaj deset različnih svetilk. Poglejte fotografijo: postelja je namenjena eni osebi, vseeno pa je opremljena s štirimi svetilkami. Dve ambientalni in dve usmerjeni za branje. Seveda bi lahko tudi preprosto izvlekel kartico, ampak če bi me ponoči pritisnilo na stran, bi si lahko, nevajen nove razporeditve pohištva, zlomil prst na nogi. Potem sem moral zagrniti težke zavese. Pospraviti vso nefunkcionalno kramo, kot so katalogi, vljudnostna pisma za goste, vljudnostna pisma za novinarje, press mape, hišni redi, prevelike blazine in pregrinjala za posteljo. Potem sem moral v omari poiskat srednje veliko blazino. Nazadnje sem moral ugasniti televizor, ker me je motila rdeča lučka.
Zajtrk, če ni vključen v ceno nočitve, stane v tem hotelu devetnajst evrov, kar ni najhujše oderuštvo tega sveta, saj sem najdražjega videl za 35 evrov. Zajtrki so tudi edina prednost hotelov s petimi zvezdicami, je pa res, da izbira med desetinami vrst sadja iz Madagaskarja, Karibov in Polinezije ni nobena nuja, ampak norčevanje iz usmeritev trajnostnega turizma. Smo v fazi, ko nam cele dneve plozajo o eko turizmu, v hotelu pa vsak dan postrežejo za ladijski kontejner eksotičnega sadja, da ne govorim o plastični embalaži in čistilnih sredstvih. Moram pohvalit razgled s terase v sedmem nadstropju. Eschenheimer Turm je tako rekoč na dlani, v ozadju pa nebotičniki finančne četrti … Top!
Pravzaprav mi prenočevanje v hotelih postaja kar všeč. Verjetno vas nihče ne more presenetiti tako, kot vas lahko hotelir. Po mojem je čas za novo rubriko o hotelih.
- EDIT: Oča mi je sporočil, da tovrstni lift, ki kroži, imenujemo paternoster. Niti on pa ne ve, zakaj je dobil to ime. Sicer pa ima zgodovinsko vrednost. V vsakem primeru mi je všeč, tudi zato, ker je hitrejši.[↩]
Tale hotelska soba me pa neverjetno spominja na predzadnji obisk Tajvana, s to razliko, da je bila pri meni WC in kopalnica v enem prostoru, ločena s stekleno predelno steno po celotni širini sobe. Vse ostalo je praktično identično (stikala ipd.). Sodelove v sosednji sobi je obupal nad stikali in žarnice dobesedno odšraufal. In še to – po tleh kopalnice in WCja sem imel pesek in kamenje s tlakovci po sredini. Si raje ne predstavljam kaj vse uporabijo, da to očistijo. Je bil pa pesek vsak dan moker. že poštimana stikala v sobi in kopalnica</a
Totalno zanimiv hotel, sploh dvigalo.
Se kar strinjam, da se na dober standard človek kar navadi. Na službenih poteh ponavadi prenočujem v štirizvezdičnikih, vsaj v Evropi. In imam zaradi tega vse več težav denimo na hrvaški obali, ker me bolj motijo stvari, ki me včasih niso.
Res je, da so razlike med državami kar velike. V Avstriji ali v Nemčiji so že trizvezdični v redu, še zlasti v turističnih krajih. V Švici pa so včasih tudi štiri zvezdice povprečne, še zlasti v mestih.
Je pa zanimivo tole z menjavanjem brisač – v večini hotelov, še zlasti boljših, posebej opozarjajo, da lahko prispevaš k čistejšemu okolju, če brisačo večkrat uporabiš…
Hja, še tole prigodo sem pozabil. Prejšnji teden sem prenočeval v hotelu, seveda 4*, v Portorožu. Super lepa sobica, s pogledom na morje. Ko sem se ponoči vrnil v sobo, sem hotel noter spustiti malo svežega zraka – odprem vrata na balkon, tam pa, fuj, morje ščurkov … Kar zaprl sem in ne vem, če bom še kdaj kje spal pri odprtih vratih na balkon
Upam, da si jih prijavil. Ali vsaj izsilil kakšen vikend za vso družino. Jebenti, to je res noro. Jaz bi ščurke odpustil kakšnemu zasebniku ali kmetu z natanitvijo, ne pa hotelu, ki sobe prodaja po, kaj vem, 80, 100 evrov.
Finta z brisačami je seveda čisto ekonomske logike. Baš njih briga za okolje. Če bi ti vedel, koliko vode en hotel porabi vsak dan samo zate – če se deset minut tuširaš, je to pljunek v morje.
@seamus: Od nekdaj sem razmišljal o taki kopalnici, haha. Ja nič, spodaj moraš imet odtok, da svinjarijo s kamnov enostavno spereš. Seveda bi bila potem notri svinjska vlaga.
Tole s stikali me spominja na novogoriško Perlo, kjer sem bil enkrat na neki konferenci. Kakih deset lučk in stikala, kot bi jih nekdo naključno raztrosil po sobi. Drugače pa tak luksuz, da je živo preseravanje. In obstajajo celo ljudje, ki se jim to zdi popolnoma normalno in so zgroženi ob ideji, da bi stanovali kje s pikico manj razkošja.
Ma jebala te rdeča lučka!
Ja, ampak potem greš na hrvaško obalo in tudi 4 zvezdice so včasih porazne, da o apartmajih niti ne govorim. Zdi se jim popolnoma normalno da se skoraj tuširaš nad wc školjko, potem ti pa ta luksuz neverjetno zaračunajo. Bolano, res, kje je še ta država…
“Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur Nomen Tuum” so so verjetno mrmrali potniki preden so vstopili na to čudo od dvigala.
Saj je že pri nas veliko razlik. Na obali je samo en hotel, ki ima “pravih” 5 zvezdic in to je Kempinski. Bernardin (tudi 5 zvezdic) pogrne npr. že pri postelji, ker so dimenzije premajhne.
idealen lift za klaustrofobike (torej zame)
@bubašvabe: Hecno je, da doma nihče nima niti polovice tega luksuza, pa je vse v redu.
@Manja. Na Hrvaškem še nisem spal v slabem štirizvezdičnem hotelu.
@Janez: Haha, ja.
Oh kje so dobri časi romantike in šotorov
@Maj – a ti s šotorom hodiš na poslovne zadeve
In kaj, kampiraš v grmovju pred vratarnico kakšnega podjetja???
Jaz komaj čakam, da grem kampirat. In to tja, kjer ni kampa.
Obupen lift. Nikoli ne bi šla izzivat “panic attack”.
Sicer sem pa po prigodah v hotelu nepremagljiva. Nazadnje sem zjutraj na stranišču našla tipa. V gatah in spečega na sekretu. Nepozabno doživetje na robu infarkta. Ker se ni dalo z njim nič zmenit, v tako zabavnem stanju je bil, jaz pa smao pol urice na voljo, da se uredim in odpeketam na delo, sem poklicala pomoč. In priletele so tri babnice. Snažilka, receptorka, vodja osebja. In vnel se je prepir, saj je mladenič vztrajal, da je v moji sobi preživel noč in začel kričat, kaj neki jaz počnem tam (v pižami) … hoho in kje so njegove stvari. Burka za dol past. Kako neki je prišel noter, očitno sredi noči, je ostala neznanka. Vrata sem namreč zaprla, ko sem prišla, in jih tudi odprla, ko sem šla po pomoč. Da ni prišel vsaj dec, da bi se po moško in čim hitreje pomenila, me je seveda razkurilo do konca. Pa so gospe dejale, da ni bilo potrebe. Pet zvezdic po slovensko. Na delo sem zamudila pol ure.
Simona, tale je pa svetska. Si prepričana, da si sama prišla v sobo? Ali pa si tudi ti bila v zabavnem stanju?
Brez zamere, ampak nekako se to zdi še najverjetnejša razlaga
Ta bi bila pa huda-najprej bi te povabila v sobo, potem bi te pa zjutraj takole grdo odslovila
@blitz:
Ja, seveda sem ostala vsaj malo sumljiva. Po krivici. Jaz še pijana nisem uspela bit nikoli tako, da bi me zapustila prisebnost. Bi se prej pobruhala. V tem primeru pa ja, sem šla popolnoma trezna spat. Na moji strani so bila dejstva, da je bila tisto moja soba, medtem ko je bil mladenič dejansko zabeležen in imel svoje stvari v drugi sobi, ki je bila v istem nadstropju, a niti približno blizu. V mojo sobo je uspel prilomastit v gatah in majčki. Zakaj se je sprehajal naokrog, se ni spomnil. In na tem mestu sem ostala sumljiva, češ, zabava se je začela v drugi sobi, pa sem ga v gatah zvlekla v svojo. No, očitno je blodil naokrog in morda kar kljukal in pri meni mu je uspelo. Bojda je možno, da nisem dovolj pritisnila vrat in so v bistvu ostala odprta, če je kdo kljukal, čeprav sem mislila, da so zaprta. Zato sem še dodatno zasovražila veletehnološko kartičarsko naprednost. Poleg tega, da luči na kartico brnijo in bzzzzzajo, se dogajajo lahko še take bedarije, ki se s starim dobri ključem ne morejo zgodit.
Zgodbica je sicer na koncu koncev ljubka, čeprav sem pretrpela v delovni ekipi veliko izživljanja in krohotov na moj račun. Res imam srečo s tipi, a ne. Nekatere iščejo, mene pa kar najdejo:):) S tem mladeničem sva se nekaj mesecev zatem celo srečala na ulici. Pred seboj je porival voziček, torej mladi očka. Bil je zelo prijazen, opravičil se je itd. … kar se tiče zgodbice, je imel pa še vedno amnezijo, kako se je znašel pri meni.
Skratka, blitz. Ti si v štirih zvezdicah na naši obali našel ščurke. Predlagam, da presedlaš na pet zvezdic, boš morda našel bejbo … no, ali pa tipa:)
Haha, ta je res dobra. Nekaj podobnega se ja zadnjič zgodilo kolegici že takoj, ko se je čekirala. Pride v sobo in na njeni postelji spi en tip. Saj če bi bil v redu, bi bila verjetno celo tiho.
Pa ne da si bil ta……..
In kaj si pol naredu?
To sem se hecala! Tak razgovor bi se meni zdel zabavljaški, če bi si gledali v oči, za mizo, s prijatelji. In bi se smejali. Oprosti, če sem bila prostaška. Ni bil to moj namen.