Nergač

Neverjetno je, da na Deutsche Bahn skoraj nič ne štima. Zamude in napake pri napovedih o prihodih vlakov so stalnica in zaposleni panično bezljajo naokoli, ko en vlak odpovejo in vse njegove potnike preusmerijo na drugega. Tako smo morali z naših sedežev najprej pregnat Indijce, ki pa so dejansko tudi imeli rezervacijo za iste sedeže, a za prejšnji vlak. Ker so itak vajeni vožnje na strehi, se ni bilo treba prav dolgo pregovarjati, da so se umaknili. Je pa res, da niso šli na streho – kakšnih deset do petnajst jih je postavalo med sedeži in ne vem, če si predstavljate, kako je biti z njimi v istem vagonu, sploh, ker so bili na poti že trideset ur. Bom uporabil zelo mile besede: imajo svojstven vonj. Zanje je zmanjkalo tudi tako imenovanih Lunch Paketov. Iz usmiljenja smo jim odstopili del naše hrane, a smo morali biti pozorni, da jim ne bi uvalili govedine.

Tako smo se po štirih urah pripeljali v Leipzig. Železniška postaja je ogromna, jaz česa takega še nisem videl. Jasno, saj je največja v Evropi. Meri 83.460 kvadratnih metrov, pod zemljo je več kot sto trgovin, in ima 24 peronov – pred časom jih je bilo celo 26, a so jo zmanjšali zaradi novega parkirišča. V Nemčiji sem na turistični borzi GTM. Ne vem točno, koliko je udeležencev, ampak to je res cela reč. Logistično je zadeva rešena perfektno, seveda pa ne gre brez nemških nesmislov.

Takole je. Prisotni smo tour operaterji, turistični agenti in novinarji. Za ljudi naših branž velja, da precej potujemo, zato so nam stvari jasne. Tako je naša skupina kmalu ugotovila, da smo locirani v hotelu, ki je od postaje oddaljen kakšnih pet minut hoda. Ampak gostitelje je bilo nemogoče prepričat, da bi šli tja sami. Ne, šli smo tri minute v drugo smer, do avtobusov. Da smo se vsi zbrali, je trajalo petnajst minut. Naš avtobus, grda stvar, verjetno še vzhodnonemškega izvora, je bil očitno prilagojen invalidom, sem si mislil ob pogledu na dvigalo pri zadnjih vratih. Ampak ne! Namenjen je bil kovčkom. Zmogel je dvigniti po tri v eni rundi. Cel postopek spuščanja, dviganja in dvakratnega prelaganja ene runde je trajal približno tri minute. Na parkirišču je stalo petnajst kufrov. Model pa lagano prelaga zadeve, dokler nisem znorel, in mu ostanek prostoročno nametal kar na dvignjeno platformo.

Je pa res, da bo ta človek verjetno dejansko lahko oddelal bistveno več kot štirideset let delovne dobe, medtem ko so verjetno njegovi slovenski kolegi na pol kripli že pred abrahamom. Danes sem celo izvedel, da je novi standard vreč cementa samo še 25 kilogramov. Tako si pač Bosanec na hrbet, namesto dveh, naloži štiri. Ampak važno je, da so evropski birokrati opravili svoje delo.

No, do hotela smo pripli po dobrih petinštiridesetih minutah.

Kar pa se tiče moje vrnitve v Slovenijo: izgledala bo tako, kot zadnjič samo da k sreči letim iz Leipziga. Torej: Leipzig-Dunaj-Gradec-od tam pa v Ljubljano s kombijem. Človek jih mora imeti rad.