Gnoj je zlato in zlato je gnoj
Komentiraj
Objavil/a chef 14.02.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Fenomeni, Natezalnica, miks
Pride dan, ko se zaveš, kaj počneš.
In nič več ne bo tako, kot je bilo.
Sediš za mizo in poslušaš pametnjakoviča, ki mu je v življenju uspelo, če seveda to merimo s pisarno, avtomobilom in potentnim blejanjem. Poslušaš njegove odvratne neumnosti in ne prideš do besede, pa saj je vseeno, ker te itak ne bi poslušal. Ustnice se ti zataknejo v nasmešek, ki je videti čedalje bolj debilno. Sama sreča, da je ta pezde v srajci Lacoste preveč samozaverovan, da bi to opazil. Njegovo nabijanje se stopnjuje do neverjetnih razsežnosti, saj se v svoji japijevski samovšečnosti zaveda, da lahko bleja vedno večje in večje neumnosti, ker mu bodo itak vsi prikimavali, vse dokler se mu pred večjo publiko ne zareče, da je imel Hitler pravzaprav čisto prav ali da smo jih po drugi svetovni vojni še premalo v jame pometali. In ga še kar poslušaš, upaš, da bo zazvonil telefon, ampak ko mu telefon zazvoni, v samovšečnosti samo pogleda na ekran in trenutek kasneje nadaljuje ne da bi izgubil rdečo nit. Ni pomoči, ne bo utihnil, dokler ne bo retorično vprašal:
“A je tko?”
In prikimaš.
Prikimaš zato, ker si s svojim mesečnim prometom nekje med jurjem in tremi obsojen na prikimavanje parvenijem, ki razpolagajo z milijoni tujega denarja, in se s tem seveda tudi hvalijo. Do situacije so prišli ne z znanjem, še manj s sposobnostjo, razen seveda sposobnostjo blefiranja. Spoštovani so postali, ker nikoli niso pomišljali, ko je bilo treba nastavit glavo pod rit še hujšim sralcem od njih samih. Posrali so jih, teklo je od njih, in so rekli: “Še me dajte!” Še hočem! In potem so uspešni: imajo velike kredite, lizinge, fafinge, Fafin brother system deluje b.p. In jim je uspelo. Nič ne delajo, samo sestankujejo, nemogoče jih je dobit na telefon, če že, pa prosijo za brezplačne usluge v zameno za brezplačne en drek vredne usluge. Hvalijo se z milijoni, ampak ko je treba plačat kosilo, nimajo dvajset evrov, ker tisto je njihov denar, ki ga rabijo za lizing in fafing.
In se gabiš samemu sebi.
Zaveš se, da si sprejel igro. Nekje vmes si. Nočeš, da bi srali po tebi, a brez, da bi nastavljal glavo, da ti vsaj prdijo pod nos, ne gre. Oni prdijo in ti stisnjenih zob hvališ aromo, potapljaš se v diarejo blefa, natega, velikih besed. Nobene romantike ni. Ljudje mislijo, da imaš odličen job, ampak v resnici ti večino energije pobere jadranje med fafingom za preživetje in ohranjanjem ponosa, obenem je pa še morje nemirno, ker te jebe država, jebe te konkurenca, ki je že zdavnaj sprejela Fafin brother system, starejši so, bolj izkušeni, bolj trpežni, manj ponosni, bolj posrani.
In ko vseeno naglas pošteno rečeš, niti ne zaradi sebe, ampak zaradi pravice, zaradi drugih: “Posluš, to ni tako!” Dobiš prijazno opozorilo, da ne se zajebavat, a ti veš s kom imava midva opravka, to niso heci, stvari niso preproste, to je birokracija, treba je fafat, serjejo po meni in če jim ne bom držal kahle, bo projekt splaval po dreku, dajmo malo potrpet, dajmo blefirat, bomo zrihtal … Kaj bomo zrihtal? Ne sprašuj, brez panike, ti samo meni verjemi.
In mu verjameš, ker druge možnosti nimaš.
In prikimaš.
Ja, ja. Temu se reče: star(ejši) si.
Ni ga junaka, ki (ne lula, kadar kaka) tega vsaj v določenem obdobju in določeni meri ne bi doživel — bodisi v javni upravi, korporativistični kulturi ali privatnem sektorju. Bo minilo oz. tebi se bo zdelo, da je minilo, ker boš imel debelejšo kožo in boš razvil akutni falusni morbus (beri: bolel te bo k***c).
ko enkrat prideš iz varnega zavetja šole na trg, kaj hitro padeš na realna tla in imaš opravka s svašta karakterji…saj bi rekla, da je to dobro za utrjevanje kože, ampak v resnici človeka samo pritiska ob rob…vsaj dokler se ne nauči postaviti se zase… no,ti si zapisal specifično situacijo sranja po glavi in skoraj neizogibnega prenašanja le-tega,pa ne bi rada preveč zašla s teme…a sama imam izkušnje s še bolj subtilnim in zahrbtnim odnosom… za tvoj (zelo slikovito!) opisan primer vsaj velja splošen konsenz, da so japiji samovšečni bleferji ipd. (čeprav jim v njihovem svetu to sicer ne pride do živega in ne igra bistvene vloge, kot tudi sam pišeš), še huje pa je, ko nekdo zna spretno zmanipulirati situacijo in si izboriti tak položaj, da uživa splošno podporo, kar mu daje moč, da izloči in iz čiste objestnosti maltretira nekoga šibkejšega, ki nima tovrstnega zaledja… slednjemu potem prav nič ne pomagajo pravljice o pravičnosti in palicah, ki rastejo za vsako rit, ne more računati na zaslombo v živi duši, razen v njem samem. je težko. ampak život je borba.
kr par fac se mi izriše, ko tole berem… ajaj Slovenija bruh kruh
Zelo dober opis realnosti. Pozabljaš pa, da je odločitev tvoja. Vsako jutro posebej se odločiš za sodelovanje v tej igri. Vsako jutro pretehtaš minuse in pluse in očitno so plusi zate dovolj veliki, da prenašaš vse to..
Da pa se živeti tudi drugače
Epic!
Amen na tole!
Sliši se kot vsakodnevno slovensko poslovno okolje
Odličen tekst! Zelo iskren… @Aa, ne vem, če Chef kaj pozablja. Se mi zdi, da je precej dobro razložil zakaj se vsakič znova odloči za prenašanje sranja. Me pa res zelo zanima kakšen je tisti tvoj ” da se tudi drugače”, če hočeš priti do istega rezultata?
Sicer se kdaj tudi ne strinjam z vsem, kar napišeš, ampak pod tole se pa podpišem!
@filmoljub: Seveda, saj to me grize.
@marija: Zato sem jaz raje sam svoj gospod in če je prehudo, še vedno lahko rečem ne, hvala. Mene sicer nihče ni maltretiral, me je pa dve leti nategoval, mords niti ne zavedno, ampak v finančni buli sem bil na koncu jaz.
@Aa: Seveda se da živeti tudi drugače. Lahko si pustim še daljšo brado, na glavo nataknem čepico Che Guevare in z malim morjem tujk opravičujem spanje v šotoru pred Bojzo. To je ena varianta.
Ampak jaz sem raje izbral težjo varianto. Tudi zato, da z mojim delom dobi honorar še kdo, ki ga sicer ne bi. Da ne govorim o morju obrtnikov, ki zaposlujejo celo vrsto ljudi in kri ščijejo, da jim lahko izplačajo preveč obdavčene plače, na kavah se pa dobivajo s podobnimi nateguni.
V vsakem primeru jih bolj cenim, tudi, če so posrani od glave do peta.
Dober dan,
sem postal kar slabe volje. Je zelo sugestivno napisana situacija, v kateri smo kar vsak dan. Ker pač ne živimo in ne moremo živeti sami, na samotnem otoku, samo od tamkajšnjega sadja. Jaz vsaj zobozdravnika potrebujem, če že nič drugega….
Slovenija je morda še malo slabša, brez poslovne in sem pa tja tudi brez osnovne človeške kulture. Srečo imam, da se večino časa ne zavedam tako ostro te situacije in morda zato name ne vpliva tako močno. Z argumenti in izračunom lahko (tudi ne vedno) uspem v tehniki, v medčloveških odnosih pa šteje še marsikaj drugega.
Pa saj je z slovenskega vrha prav tako enako. Bodite samostojni, glasujte za NATO, glasujte za EU, bolje vam bo.!…zdajle ne vidim, da mi bilo kaj bolje kot prej…prej malo slabše.
Se pa verjetno vsak dan vsaj podzavestno tudi jaz prebijam skozi to našo slovensko meglo. Za sedaj nekako gre….
Pozdrav,
Stane Debevec.
Dobrodošel v realnem (žalostnem) svetu modernega biznisa. Jaz sem takšne prepotentne nategune poslušal precej let, se jih poizkušal na široko izogibati, pa vedno to ne gre. Na koncu pa zaradi teh nategunov, tudi zbolel in rekel: dovolj je bilo! Se pozdravil, popolnoma spremenil življenje. Ni lahko, se pa da. Predvsem pa imej svoj jaz, pa čeprav boš včasih zaradi tega finančno na slabšem!
Jaz se zahvaljujem vesolju, da sem tako narejen, da se mi ni treba s takimi zadevami ukvarjat.
Hvala vam, ki znate ubesediti to, kar vam leži na duši in v glavi. Jaz lahko samo pokimam, hvala Bogu ,da tebi. Okrog mene takih pametnjakovičev skoraj ni, je pa res, če že srečam katerega, samo pokimam, zato da se ga hitreje rešim in da ima on še vedno občutek, da je glavni maher. Več samozavesti ima kot jaz korajže, da bi povedala kaj si mislim. Konec koncev, zame je važno, da zase vem.
In tako ti vsakič odgriznejo košček duše. Večina jih niti ne opazi, ko jim je zmanjka.
Heh… tud jaz tako kot Željko… in rekel “jeb… se!” Živim z manj, to je res. Ampak a veš kako svobodnooooooooo?!?
Včasih uspe.
@maja nikjer nisem napisala da se pride do istega rezultata..
@chef belo črno slikanje nikomur ne koristi (razen belo-črnim filmom
med tvojim opisom “delovnika” in spanjem v šotoru je ocean razlike in mavrice vseh možnih barv ki si jih lahko predstavljaš.
Vsak ima svojo enačbo po kateri dela. Staro pravilo pa še vedno velja, višje kot lezeš po “karierni lestvici” več gnoja moraš požreti in več (kot se je lepo poetično izrazil Miha) duše ti zmanjka in tik pred koncem te obdajajo samo tebi podobni ljudje, tako da se morda niti ne zaveš kaj si naredil. Ti spoštuješ takšne ki se klanjajo grajski gospodi, jaz pa drugačne. Pa ne spim v šotoru
@Aa: Ne zastopiš. Jaz skušam samo preživeti s tistim, kar rad delam in kar mislim, da je koristno.
Pismo, imam občutek, da sva v istem zosu … da imava opravka z istimi ljudmi … in da sva enako nategnena
Spomnim se besed nekdanjega sodelavca, kateri je odšel na svoje in sva se po dolgem času srečala. Točno tako je rekel: “Ne boš verjel, koliko riti moraš polizat da dobiš nek posel!” Pa je bilo to pred več kot 10 leti, kaj in koliko moraš v današnjem času vse polizat pa si več ne upam predstavljat.
Kdo te je tako poslušal?
Sicer malo off topic pa vseeno: Kot sem že napisal se s postom 100% strinjam – imam pa kanček upanja, da bo nekoliko v prihodnost drugače. Predvsem zato, ker je državi zmanjkalo denarja in ko ne bo več delilcev sredstev iz skupne sklede, bodo firme končno morale začeti živeti od dela, ki ga bodo ustvarile za trg.
In res upam, da bodo takrat sralci in bleferji začeli odpadati kot knof od gat! Sej je malo utopično ampak naj bo
.
Za Chefa mora biti grozljivo, ko ga drugi nategujejo. Šefi tega niso navajani. Malo drugače pa je za nas ostale bednike. Poslušamo sranje in prikimavamo za manj kot jurja. Vsaka doba pa zahteva določene sposobnosti. Načelnost , poštenje in fizična moč so že zdavnaj “passe”. O sposobnosti ne odločama midva, pač pa trg. In Pametnjakovič je očitno uspešen.
@chef: Dobrodošel v tridesetih
Nekje nekoč na temle blogu sem ti rekel, da boš videl, ko se boš prodajal ko prostitutka za usran keš, da boš plačal položnice in dal hrano na mizo. Sej to, da moraš všasih držat jezik za zobmi niti ne boli tako zelo, še vedno si lahko pa misliš svoje 