Kultura ni odvisna od ministrstva
Komentiraj
Objavil/a chef 9.02.2012 ob 18:00 ob 18:00 pod Aktualno, Fenomeni, Natezalnica, miks
Najbolj populistična floskula pred volitvami je bila obljuba o zmanjševanju števila ministrstev, ki jih je v Sloveniji, resnici na ljubo, preveč. Mislim, da so kandidati nekaj časa celo tekmovali. “Imeli bomo ducat ministrstev,” je zanosno vpil prvi. “Če zmaga naša stranka, jih bomo imeli enajst,” je zatrdil drugi. “Ha! Nimate za burek! Mi bomo imeli samo devet ministrstev!” Obljuba je palila, čeprav seveda ni bila ključna. Ključne so bile trenirke. Ampak pustimo kulturo trenirk. Bistveno vprašanje je, ali potrebujemo kulturo. Seveda ja. Logično sledi vprašanje, če potrebujemo Ministrstvo za kulturo. Seveda ne.
Da bomo zaradi zmanjšanega števila ministrstev prišparali , je seveda podobna neumnost kot Pahorjevo šparanje na kavah. Res je, da bomo imeli kakšnega ministra, službeni avto s šoferjem in morda celo varnostnika manj, ampak to sploh ni bistveno. Ostanejo na ministrstvih zaposleni, ker jih država nima kam dati, Zavod za zaposlovanje pa za javne uslužbence seveda ni opcija. Nova združena ministrstva bodo seveda imela tudi po dva sekretarja. Ostanejo tudi prostori, kjer bodo ti ljudje delali, ostane oprema, od pisarniških sponk naprej, ostanejo snažilke, ki bodo za njimi čistile … karikiram, ampak tako je.
Cirkus okoli MK imam za tipično slovensko politikantstvo. Verjetno težko najdemo bolj spolitiziran narod, ki tako rekoč vse sfere življenja enači s politiko in temu primerno popolnoma vsakemu dogodku pripisuje politične zarote in zmote, obenem pa seveda pričakuje, da je država, torej politiki, odgovorna za vse, predvsem pa za blaginjo državljanov, ki hočejo veliko denarja za malo muzike.
Veliko denarja za malo muzike?
Kar v zadnjih dneh počnejo slovenski kulturniki, je sramota za nosilce intelekta, ki dokazujejo, da sodijo na raven parlamentarnih debat najnižjega tipa, ko recimo na govorniškem odru nastopita Grims ali Melita Župevc. Eno samo nabijanje, zavito v celofan visokoletečih metafor in primer iz zgodovine, zlorabljanje Prešernovega imena, češ, kaj bi si on mislil, če bi še živel, bojkotiranje, protestiranje in izkoriščanje govorov na proslavah, pomešano z levičarskim politiziranjem.
Čez sedem tisoč ljudi se razburja zaradi prestrukturiranja, ki še nič ne pomeni. Ministrstvo za kulturo seveda ni nosilec kulture, ampak je samo resor, ki dobi iz državnega proračuna več ali manj finančnih sredstev, ki jih potem porazdeli med različne službe. O dosedanjem delu Ministrstva za kulturo vem malo, vem pa, da so umetniki, isti, ki zdaj podpisujejo peticijo, vedno pizdili, pa če je bil na oblasti Simoniti ali Širca. Vedno je bilo kaj narobe, pa filmski sklad pa zakon o RTV pa premalo denarja pa mačehovski odnos do kulture pa nesmiselne državne proslave … Zadnjič sem poslušal člane Društva slovenskih pisateljev. Ja, tistega društva, iz katerega sta Mazzini in Gradišnik, dva od peščice uspešnih slovenskih pisateljev, izstopila.
Jaz bi si, na primer, želel pa ministrstvo za turizem, ker osebno mislim, da ga kot turistična dežela nujno potrebujemo in ta sfera pač ne more delovati v okviru Ministrstva za gospodarstvo. Dodaten argument bi lahko bil, da, poglejte Hrvaško, tudi oni imajo Ministrstvo za turizem pa poglejte, kako uspešna turistična država so! No, v resnici bi si od tega ministrstva predvsem obetal kaj soldov za naš produkt, samo še tapravim bi malo v rit lezli …
Kulturnikov seveda ne skrbi za slovenski jezik, kje pa! Romantični časi Prešerna, Matije Čopa in Kopitarja so minili … zdaj gre samo še za denar in kako podpirati nesposobneže. Samostojni kulturni delavec? Morda bi to lahko postal, ampak ne za dolgo, kajti čim bi zaslužil več kot dobrih 21 jurjev bruto, ne bi bil več kulturni delavec, ampak kapitalist. Nisem imel želodca za kaj takega. Hočem povedat, da država podpira nesposobne kulturnike, medtem ko morajo sposobnejši delat kot samozaposleni in plačevat prispevke, tako da imajo na koncu manj denarja od tistih, ki so manj špilali. Ampak pustimo male bizarnosti naše države …
Kultura slovenskega naroda? Kultura slovenskih kulturnikov?
Organiziranost vlade nima nobene zveze s kulturo in čeprav se strinjam, da z zmanjšanjem števila ne pridobimo tako rekoč ničesar, je lahko na dolgi rok ta ureditev uspešna.1 Strinjati se moram s Simono Rebolj, ki je napisala odličen prispevek, v katerem med drugim odkriva bedo sistema, ki kulturi dobesedno škodi, čeprav ima ta lasten resor. Odnos do kulture so nam v šoli vztrajno kvarili. Bolj ko so nas utrujali, ja, utrujali, manj smo brali. Da ne govorim o učni snovi, po kateri so mi dvanajst let v glavo vbijali, da je bil Prešeren rojen v revno družino, da so ga vse življenje zaničevali kot pesnika in da je umrl zato, ker je bil pijanec. Da sem resnico izvedel šele zadnjič v Vrbi, kjer sem začudeno strmel v ogromno Ribčevo domačijo in so mi razkrili, da je bila Prešernova družina razmeroma premožna. In da je bil med Slovenci priljubljen, spoštovali so ga in tudi zaslužil je razmeroma veliko. In da je umrl zaradi vodenice.
Zavijanje v kulturni molk je bizarno dejanje, ki dokazuje, da kulturniki sploh pojma nimajo, za kaj gre. Seveda nikogar ne zanima, če kulturniki štrajkajo. Skrbi nas, če štrajkajo zdravniki, smetarji ali železničarji. Ne trdim, da ne potrebujemo kulturnikov, kot to trdi slovenska primitivna drhal, nikakor ne. Definitivno pa ne potrebujemo kulturnikov, ki jih opazimo šele takrat, ko molčijo, pa še to samo zato, ker so nekulturno glasni in govorijo neumnosti, ob katerih se mi obrača želodec. Slovenski umetniki, podobno kot tudi študenti, brezposelni, zaposleni, sindikati, celo športniki, državo smatrajo kot glavnega krivca za vse neuspehe, tudi osebne. Nisem naredil faksa? Kriva je država! Naredil sem faks, pa ne dobim službe? Kriva je država! Že petintrideset let privijam isti šrauf v fabriki brez prihodnosti, zdaj pa sem izgubil službo? Kriva je država! Prožen trg delovne sile? A ste nori! Kriva je država! Moje knjige nihče ne bere? Kriva je država! Dajte mi podporo, plačujte prispevke, dodatno pa še financirajte nekaj, česar nihče ne bo prebral!
Da bi poskrbeli za samopromocijo, jim niti na misel ne pride. Raje čemijo v svojih izbah, furajo safr in zmerjajo državo, ki marsikomu da več, kot bi si zaslužil, in to na račun tistih, ki so praviloma boljši, in ravno zato dobijo manj. Pri nas ne velja, da kdor veliko in dobro špila, dobi veliko denarja. Ne, nasprotno! Obstajajo nekakšna cehovsko-socialistična združenja, pravzaprav socialne ustanove, ki skrbijo za povprečje podpovprečnosti, nadpovprečneže pa kaznujejo. In, seveda, skrbijo za ohranjanje statusa quo. Vsaka sprememba je sicer lahko dobra. Ampak lahko je tudi slaba (za nas). In tega se je treba bat, tako močno, da se je dovoljeno zatekati tudi h kulturnemu primitivizmu.
Kaj čaka slovensko kulturo?
Nič dobrega.
Seveda sem prepričan, da bo kultura zaradi splošnega varčevanja ob precejšen delež (in znesek) javnih finančnih sredstev. Kulturniki se pritožujejo, da vlada špara na napačnem koncu, češ, kulturo najbolj potrebujemo v kriznih časih. Že res. Ampak še bolj potrebujemo stabilno gospodarstvo, vlaganje v sisteme, ki bodo ljudem dali službe, saj od prepevanja žal ne moremo preživet. Res je, da bo državni aparat še naprej zapravljal, medtem ko bomo ostali zategovali pas. In pasu ne bodo zategovali samo umetniki.
Proračun, namenjen za kulturo, seveda ni odvisen od strukture vlade (kvečjemu od barve vlade, ampak tako so pač odločili volivci).2 Prav lahko bi ohranili samostojno Ministrstvo za kulturo, ki pa bi razpolagalo s smešnim proračunom. Ključna je razporeditev denarja po področjih Ministrstva za izobraževanje, kulturo, znanost in šport. Izjave, češ da bo kultura dobila najmanj, so smešne, saj nimajo realne osnove in slonijo izključno na predvidevanjih. Pa četudi bo dobila manj – manj na račun izobraževanja bi dobila tudi, če bi ohranila lasten resor.
Zadnjič me je prijateljica vprašala: “Kaj pa naš pevski zbor?” Njihov pevski zbor, ne gre za kakšno vaško družbo, ampak za top univerzitetno institucijo, bo najverjetneje dobil manj denarja. Tako kot najverjetneje tudi državne proslave. Tako kot je bil v finančnih težavah EPK. Tako kot bodo rezali tudi pri obnavljanju kulturne dediščine. Ampak reže se povsod, na vseh področjih. Kaj pa šport? Propad grozi univerziadi, težave so z EP v košarki … Trenutno je samo gospodarstvo tisto, kjer ne bi smeli rezati – pa tudi tam režejo. Denarja je pač zmanjkalo. Gospodje so nam ga zapravili. Ne samo tisti gospod, ki ukinja MK. Zapravljajo se ga je že prej. In ne samo v Sloveniji.
Stanje je katastrofalno!
Užaljeni kulturniki pa v kulturni molk.
- Seveda bo levica čez štiri leta spet uvedla MK, zanalašč, sesula nekaj zakonov, čeprav dobrih, in tako dalje, vse do nove revolucije.[↩]
- In ja, tako so odločili volivci, nobene zarote ni bilo, če imamo proporcionalni volilni sistem, je pač tako, sprijaznimo se.[↩]
V basketu so težave, ker so odgovorni za projekt precenili razsežnosti moškega članskega EP in lastne sposobnosti.
Le zakaj taka črnogledost?
Imamo vse! Še vedno imamo VSE! (ok eni preveč, drugi premalo…, kar ni OK)
Da se protovilimo/te (nimam pojma, kje sem našla zdaj to besedo) je pa normalno skozi vsa obdobja!
Meni se zdi Žiga Turk zelo seksi. Zato posebnega ministra za kulturo niti ne pogrešam. hehe
Mitja Okorn je bil kratek: “Ne Prešeren ne Trubar za svoje delo nista potrebovala kulturnega ministrstva. Umetniki naj nahajo jamrati in začnejo ustvarjati.”
Ministrstva, ki pravi “Mi moramo pomagati tem, ki se ne morejo znajti sami”, ne rabimo. http://www.casnik.si/index.php/2012/02/08/mi-moramo-pomagati-tem-ki-se-ne-morejo-znajti-sami/
Ja, v bistvu je problem v tem, da mi smo država in na vsako morda tudi utemeljeno kritiko, da je država kriva, da država od ust trga itd. … pomeni hkrati tudi vprašanje, da dopuščamo ravnanje države, torej v našem imenu, ki nam bojda ne godi. Na tem mestu je kulturni molk nekaj najbolj bizarnega, še posebej če se molk prekine le, ko grozi trganje od ust. Takšna grožnja je namreč že zadnji udarec večletnega pretepanja, ko se je očitno vsem zdelo vse relativno znosno in udobno, s kulturo pa bojda nič posebnega narobe.
Tale s Prešernom, kar si zapisal, ja, je pa sploh odlična … haha … Človek bi mislil, da gre za vic, če ne bi vedeli, da je res. Koliko je šele podobnih izjemnih reinterpretacij dejstev na področju zgodovine po šolah. In ta povsem ignoriran faktor družinskih premoženj (zato sem omenila v zapisu dediščine in poroke) je tudi eno izmed pogostih posploševanj pri izpostavljanju raznih veličin, ki so bojda lahko delovale domnevno brez podpore. V bistvu podporo potrebuje vsak. Že to, da te nekje sprejmejo ali ne sprejmejo v službo, je pač podpora, ki jo dobiš ali ne. Tudi podporo za zagon na trgu potrebuje vsak. Vprašanja so zato vedno le v tem, kako, zakaj in na kakšen način kdo deluje ter kakšna oz. kolikšna je zaslužnost pri tem.
Mene so učili, da se je rodil v kmečki družini …
@Simona: Seveda, podporo potrebuje vsak … redko kdo pa ve, kdo je bil Luka knafelj in kaj je bila Knafljeva štipendijska ustanova za Kranjce. V 17. stoletju je Jurij Bohinc, Slovenec, ki je bil že takrat dekan pravne fakultete na Dunaju in kasneje celo rektor dunajske univerze (!) – učili pa so nas, da so bili Slovenci od nekdaj kmezavzi brez možnosti, da bi uspeli v grdem grdem nemškem svetu -, ustanovil ta štipendijski sklad na osnovi Knafljevega premoženja – Knafelj si ga je pridobil kot župnik bogate župnije pri Dunaju! Pazi! Do ltea 1918 je to štipendijo prejemalo 1200 slovenskih študentov. Med njimi tudi Kopitar, Jenko, Tavčar, Govekar in, oho, tudi Prešeren!
Včasih sem se smejal, zdaj pa babici verjamem marsikaj o tem, da je bil naš učni načrt popolnoma zlagan – kdo je kriv za to, si lahko mislimo, smešno pa je, da mu ljudje vedno bolj ploskajo in se spomin jajo lepih časov, ko so mahali z zastavicami.
Seveda je bilo takrat treba iskat sovražnike in najhujši so bili Nemci. Pa s tem nočem povedat, da je bilo Prešernu z rožicami postlano, ker mu ni bilo, ampak groza me je, ko vidim, kaj so nas učili – in verjetno mulce podobno učijo še danes.
Izobrazili so nas ne samo v samoiniciative nesposobne in prestrašene, ampak tudi v nevedne kretene.
Kar se pa tiče podpore pri zagonu na trgu … poglej, jaz je nisem dobil. Zakaj? Ker sem izbral napačen trenutek. To podporo namreč dobijo tisti, ki špekulirajo, kdaj bodo odprli s.p., ali dobijo subvencijo ali ne, pa je odvisno od nekega kekca, ki se je dobro uvalil na Zavodu za zaposlovanje in te subvencije dodaja kar malo tako. Ti jo dobiš, ti je ne dobiš.
Jaz pač nisem imel časa čakat, ker moram delat, in sem ob 4500 evrov. Jasno – če bi bil luzer in predvsem lump, bi počakal in ta denar dobil. No, nekaj podobnega kot v kulturi, se mi zdi.
Vodenica je lepo ime za cirozo jeter, ko se trebušna votlina napolni s tekočino.
hja, dobr ga sekate cez sektor, ki ga v glavnem ne poznate. subvencije/naročila/natečaji so na praktično vseh področjih, do njih pa ne prideš tako da malo počakaš kot namiguješ, ampak s projektom oz. projekti in referencami/bilancami. sicer so pa vsi te razpisi odprti, tako da ce je tako lahko, izvolite pa postanite vsi kulturniki in vlecite bajne vsote za čohanje po jajcih. glede na to kolk obvladate ta sektor ne bi smelo biti prevelikih težav. sam res je že too much. sicer je pa precej človeško ja, da se ti zdi da so vsi ostali priviligirani, ti moraš pa vse sam.
dejmo mal spoštovanja met med sabo, vsi smo v istem juhi, ki jo mešajo zlate kuhalnice korporacij in lobijev.
Super. K temu bi dodal samo še tole – vsi (razen Mencingerija) se strinjamo, da je potrebno varčevati, ker to, da vsako leto zapraviš cca 20% več kot zaslužiš je norost. Problem je, ker bi vsi seveda varčevali drugje, ne pri sebi. Ker ravno mi smo pa nekaj specifičnega. Potem se navrže še kakšna demagoška, populistična in na nekem extremu temelječa floskula in smo na ulicah.
Tako da edina kolikor toliko možna rešitev je, da varčevanje prizadane čisto vse brez izjem. Vsako najmanjše popuščanje in priznavanje specifičnosti bo kamenček, ki bo sprožil plaz in pokopal vse upe na to, da bi se lahko res kaj naredilo. In tak kamenček je tudi tole brezvezno ministrstvo za kulturo za katerega je seveda popolnoma vseeno ali je samostojno ali ne.
Brez predstavnika kulture, ministra za kulturo, se bo izgubil direkten vpliv kulture na vladne odločitve. Bodočnost /kulturnost, avdentičnost/ Slovenije in Slovencev bo še v večji meri prepuščena kapitalu, iusu. Ministrstvo za kulturo potrebujemo zaradi forme v vsaj tolikšnem odstotku, kot ga potrebujemo zaradi vsebine.
Chef, tebe je mnogo lepše brati, če pišeš potopise, pa tvoje znamenite avtomibilistične, pasje in ostale pustolovščine -tukaj se ti od srca nasmejem, praktično mi polepšaš dan, politiko pusti raje pri miru, to ni zate.
@ToniT: Kolikor vem, ni čisto tako. Je pa res, da alkohol nič ne pripomore, ampak obratno. Vodenico, na primer, je imel tudi nadškof Vovk, Prešernov pranečak, ki pa mislim, da ni bil kronik – kot so mi razložili, je to bila gensko pogojena bolezen, v rodbini Prešeren zelo razširjena.
@jao: Ob tem tvojem komentarju se lahko samo cinično nasmehnem, ampak bom tiho, ker to ni debata o povuci-potegni in V.I.P. variantah pri katerem koli državnem razpisu.
@Rado: Tvoj komentar seveda odgovarja na vprašanje o izvornem problemu slovenskega športa (Tina Maze, Kozmus, košarka …) Problem je v tem, da nikoli nismo imeli samostojnega ministrstva za šport. Aleluja, ti spadaš v nek drug sistem, ko je za vse poskrbela država.
@tomko030: Mogoče si super dečko, ampak za tvoje mnenje o mojem mnenju mi pa res dol visi. Če bi se grizel zaradi takih težakov, bi verjetno že zdavnaj nehal pisat blog, anede? Tako kot bi bilo bolje, če bi ti zdajle molčal in ne bi izpadel idiot s komentarjem, ki ni vreden piškavega oreha, saj ne pove absolutno nič.
Ministrstvo za kulturo ne bo ukinjeno temveč združeno s kompatibilnimi ministrstvi. Zakaj? Več razlogov je, pa se bom obregnil ob bistvenega. Uprava je prevelika in edini teoretični način za krčenje števila zaposlenih je, da ga predstaviš kot višek in zapreš njegovo delovno mesto. Edini način za to je, da združiš več služb (beri ministrstev) in se znebiš odvečne navlake. Zakonodaja je glede odbuščanja brez krivdnih razlogov zelo zaščitniška do delavca. Kar je prav. Prav pa je tudi, da se število zaposlenih v vladi, ministrstvih, agencijah ipd. bruto zmanjša. Kultura ne bo nič na slabšem – bodo pa na slabšem nekateri, ki so bili zdaj priključeni na državne jasli na podlagi preteklih “zaslug” in prijateljevanja z aktualnim “predstavnikom kulture”
@chef aja ker pri “tržnih” poslih gre pa za kaj drugega? cena, kakovost in pretekla izkušnja, razen kjer ne zaposliš pač tistega svojega nečaka al si pa obetaš kakšno drugo zvezo v smislu usluga za uslugo. saj ne da zagovarjam transparentnost in racionalnost džavnih razpisov, probam ti samo dopovedat da je kultura v enako poziciji kot vsi ostali -vključno z s.p.ji in da za gre za ista pravila kot na ostalem trgu – prek vez, preteklega dela al pa kombinacije in tko kot ce dobis razpis al pa tržno pogodbo za izvajalca recimo brniškega stolpa, tudi tu na koncu stolp mora stati, ne gre samo za to da ti nekdo daje keš ti se pa zezaš.
Kot sem že rekel, tukaj ne debatiramo o javnih razpisih, ker je to neka druga odvratna zgodba. In ja, pri nas je bilo tako, da je na primer SCT dobil (preveč) keša, potem so se pa zezali. Ti še vedno ne razumeš, v čem je point.
Tu ne govorim o razpisih, ampak o tem, da država podpira nesposobneže, ki se ne znajdejo. To z razpisi nima popolnoma nobene zveze.
… in izpadem idiot. Zate je moj komentar izzvenel sarkastično… ampak ni. Ne bom več komentiral, obljubim.
Srčna vodenica: gre za srčno popuščanje, ki se v pozni fazi kaže z zastajanjem vode v tkivih (od tod ime). V grobem je problem v tem, da črpalka ne zmore več izčrpati dovolj krvi, zato tudi ne pošlje dovolj s kisikom obogatene krvi naprej. Za ledvice je premajhna prekrvljenost signal za zadrževanje vode, kar je sprva super kompenzacija, a dolgoročno pomeni še večji napor za že tako šibko srce. Tako se sklene začaran krog, ki ga je danes mogoče upočasniti z nekaterimi zdravili. In še to! Voda zastaja tako v podkožju in trebušni votlini kot v organih. Pljuča, na primer, nezadovoljstvo nad situacijo izrazijo z naporom pri dihanju. Kompleksna (moja priljubljena beseda), a nič kaj prešerna klinična slika torej.
Vprašanje perspektive (povzeto po blogu “Libertalec”) in se fajn vklopi v filozofijo varčevanja, dokler ne pride red do mene:
Bojza aktivist pride h kmetu in mu razlaga krasni, novi svet:
Aktivist: “Če bi bilo po naše, mleka vaših krav ne bi pili le vi, ampak vsa vas!”
Kmet: “To je zelo plemenito.”
Aktivist: “In če bi bilo po naše, volna vaših ovc ne bi grela le vas, ampak vse v vasi!”
Kmet: “Res dobra zamisel.”
Aktivist: “Če bi svet urejali mi, jajc vaših kur ne bi jedli le vi, ampak vsa vas!”
Kmet: “Poberite se z moje zemlje, preden vas na vile nataknem! Jalla, jalla…”
Aktivist (zmedeno): “Ne razumem…kaj je narobe? Sem kaj narobe rekel?”
Kmet: “Krav in ovc nimam. Kure pa imam!”
Te scene in debate okrog kulturnega ministrstva so brezvezne. Javna poraba je prevelika in nevzdržna, potrebno je konkretno zarezati. Ampak enaka merila za vse. Vsakemu porabniku javnega denarja zmanjšati porabo za 10% in zdravo. Pa ni potrebno varčevati pri ljudeh, vsak organ naj zmanjša porabo za 10%, v kolikor predstojnik tega ni sposoben speljati pač naj odstopi. Če se malo sprehodimo po Supervizorju, nas res lahko boli glava ( neki odvetnik : 880.000 EUR – Sodišče Ptuj, 670.000 EUR – Sodišče Maribor, 280.000 EUR – Sodišče Celje… )Pa ne me jebat no. Res Supervizor ne pove vsega in lahko zavaja ( ni pogodbe, ni obsega in vrste dela ali storitve, ni časovnega intervala ), vendar če nek odvetnik take vsote vleče od sodišča za intelktualno – uradniško storitev, ne govorit da tu ni prostora za zmajšanje porabe. Jaz se resnično sprašujem, kdo dejansko vodi to državo, ker politika je stoprocentno ne ( ne leva, ne desna ). In zato tak odpor do sprememb, kjer razni centri moči na vseh področjih ( gospodarstvo, energetika, kultura, sport, sindikati, zdravstvo…) pokrijejo celoten prostor, civilno družbo in medije, ustvarijo medijski pritisk in politika v strahu pred javnostjo stisne rep med noge. In adijo spremembe. In ja, jaz si želim politično vlado, v kateri bodo politični liderji iz prvih vrst ( tudi to smo sicer že videli ), ne želim si več ministrov, ki bodo prihajali iz akademskega kroga, želim si politične ministre. Ne želim zveneti patetično, vendar ja, želim si, da bi bila politika in vlada ( tako leva, kot desna ) suverena v svojih odločitvah.
Chef, tvoj gornji blog je blog o kulturi in tudi moja replika je bila na temo kulture. Le kakšne veze ima tvoj izlet v šport?
Če mi pa že očitaš: “Aleluja, ti spadaš v nek drug sistem, ko je za vse poskrbela država.”, ti lahko povem, da delujem v športu (karate), kjer mi država pokrije le stroške telovadnice (20% proračuna društva) Vse ostalo si moram organizirati sam /pridobiti pokrovitelje/; trenerski honorar zase, potne stroške in štartnine za svoje tekmovalce, rekvizite za trening,… In to iz leta v leto. Nagrado pa dobi tekmovalec /do 1.500 eur/ le, če zmaga na kakšnem večjem mednarodnem tekmovanju. (nihče, ki se ukvarja in tekmuje v karateju tega ne počne zaradi denarja, ampak zgolj zaradi ljubezni do tega športa).
S svojo Alelujo si torej povsem mahnil mimo.
Če bi poslušal tomko030 – 10.02.2012 ob 09:27 se to ne bi zgodilo. “Chef, tebe je mnogo lepše brati, če pišeš potopise, pa tvoje znamenite avtomibilistične, pasje in ostale pustolovščine -tukaj se ti od srca nasmejem, praktično mi polepšaš dan, politiko pusti raje pri miru, to ni zate.”
Zdaj bom izpadel sicer tipični slovenski zabitež s hudo tendenco po maščevanju ampak… http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=m7KEKjaMTpE
Po temu kar sem vdel na tem posnetku, bi jaz najraje res ukinil 50% sredstev (alpa še več) samo zaradi teh bedakov nevzgojenih. Čeprav Žiga Turk tega sploh nikoli ni rekel, in teli mongoloidi stojijo tam kao zarad tega.
Sej niso normalni.
Drgač pa Chef, super prispevek, vsa čast!
Naj se začne prvo varčevanje pri poslancih. Zniža naj se jim plače za 50%. Torej na mesec naj imajo celokupnih prihdokov (plača, sejnine, …) največ 2k evrov.
In tako naprej… navzdol, levo, levo desno, …
Saj veste..npr..razne športne zveze…ista zgodba.
@Rado: In v čem je torej problem? Vesel bodi, da ti država krije stroške telovadnice. Ko sem jaz dirkal, mi ni država dala nič. Kar se mi zdi precej normalno. Će sistem, da se športnike zaposluje v vojski in policiji, je po svoje hecen.
@Blazz: Tega prej sploh nisem videl. Neverjetno.
Po temlem posnetku sodeč ti “kulturniki” imajo preveč časa in nič ne delajo. Če nič ne delajo, nič ne zaslužijo in če nič ne zaslužijo, nimajo plače. In če nimajo plače, se obrnejo na državo naj jim jo da, pa še vse prispevke in dajatve naj jim plača. Pa ja de, vse razgnat in poslat delati nekaj koristnega in takšnim pscientom ukiniti vse državne subvencije. Pa naj preživijo z svojo dejavnostjo na tržišču, tako kot moram recimo jaz ali pa ti chef!
Nikakor ne, Željko, umetnosti ne moreš dat na trg, ker s tem propade kakovost in dobimo ven serije tipa Vrtičkarji. Koliko umetniki delajo in koliko ne, ne veva ne ti in jaz, še manj pa je njihov primitivizem pred večerno proslavo dokaz, da nič ne delajo.
@smoger: Problem je v tem, da stvari niso tako zelo preproste. Mene je skoraj kap, ko sem videl tole
Se pa strinjam z rigoroznim znižanjem plač poslancem – še bolj pa z ukinitvijo raznih privilegijev, kot je tisti o poslanskih stanovanjih s smešno nizko najemnino. Zakaj le bi jim to država nudila? Ne me jebat!
@smoger, to je podoben populizem kot dajmo pobrat bogatim, to je v celotni sliki prdec. Iz Managerjeve lestvice 100 najbogatejših Slovencev imajo od oka vsi skupaj 2mia premoženja (pustimo Ciper
). Če jim poberemo VSE(!!) lahko ravno za eno leto pokrijemo luknjo v proračunu, če jim poberemo še Ciper pa dve leti? OK, ima nižanje plač poslancev demonstrativen učinek, nekako kot Pahorjeve kavice ampak ali se ti dejansko zdi, da imajo poslanci tako grozno visoke plače? Ali pa ministri? Jaz gotovo nebi za tri povprečne plače pustil, da se mi v obraz derejo smrduh, žvižgajo in me vlačijo po medijih. Ni vredno.
@Rado, iz tega, da vam država krije LE najemnino telovadnice veje nek očitek? OK, čisto razumem da je za zdravje celotne nacije koristno da se ljudje čim več ukvarjajo s športom in to podpiram. Ampak čisto tako načelno je pa v osnovi najbolj fer, da kdo hoče telovaditi v telovadnici naj pač plača najemnino.
Zanima me pa še – zakaj mora kultura vplivati na politiko? Ne vem, če je to ravno njena vloga. In kaj je narobe s kapitalom, ta od davkoplačevalcev, ki se preliva preko MK h kulturnikom pa ne smrdi
?
@Zmrda: To ni populizem. Slabo sem se izrazil. V Sloveniji imamo slabo razvit sistem v javnem sektorju, ki zna dobro ovrednotiti koliko učinkovito dela neka oseba. Torej imaš številke (meritve) jih vržeš v ‘škatlo’ in ‘škatla’ ti vrže ven odgovore, koliko si kdo zasluži davkoplačevalskega denarja. To rabimo.
Z letala je jasno, da obstatajo ljudje v politiki, ki so si obuli prevelike čevlje. Torej to razliko bi lahko npr. namenili osebam, ki so pridni in učinkoviti.
@chef:
Odlično tole s Knafljem. Škoda, ker nisi kot opomin na omenjene nonsense vtaknil v zapis.
Meni je selektiven spomin naredil veliko uslugo, kar se tiče izjemnih domislic znotraj učnega programa. Je pa res, da ne morem pozabit še izjemnejših interpretacij in reinterpretacij. In pa interesantno selekcijo, kaj se omenja znotraj celotne zgodbe, česa pa ne. Itd. Bili so seveda primeri izjemnih učiteljev. A, kot zakleto, so imeli ti v zbornici več težav kot pohval. Itd. Klasika. Ne vem, če je danes kaj bolje. Kolikor imam priložnost spregovorit z najstniki, se mi zdi, da žal ne.
Kar se tiče subvencij, podpor in podobnega te pa popolnoma razumem. Kroničen problem je v ustrezni presoji in seveda temu, da korupcije ni … khm …
chef, “umetnosti ne moreš dat na trg, ker s tem propade kakovost in dobimo ven serije tipa Vrtičkarji.” – se bojim , da serije tipa Vrtičkarji dobimo tudi, če umetnosti ni na trgu. Vzemi na primer Đurota – kar lepo se napaja pri vseh izvirih državnih jasli, pa nobeno od njegovih del v Sloveniji vseeno ne seže niti do gležnjev tistemu, kar je ustvarjal pred vojno.
Na trgu dobiš pač robo za rajo, na subvencijah pa velikokrat za nikogar.
Problem pa seveda ni državna podpora, ampak tovarišijsko plenjenje. Nadvse spominja na Mencingerjev nacionalni interes.
Bojim se, da samostojno ministrstvo za kulturo doslej ni bilo garant kakovosti, temveč privilegijev posvečenih. Kar seveda lahko ostane nespremenjeno tudi po ukinitvi samostojnega ministrstva. Samostojnost ali nesamostojnost ministrstva v resnici ne igra nobene vloge. Pravila pri koritu je treba spremeniti.
Problem res ni ministrstvo. Bilo bi lepo, če bi ga lahko imeli, vendar bi bilo enako lepo, če bi imeli ministrstvo za šport, ministrstvo za znanost in ministrstvi za šolstvo in visoko šolstvo. Žal pa je problem bistveno bolj drastičen in nima korenin samo pri kulturnikih. Gre preprosto za to, da se vsi strinjamo, da je treba ravnati gospodarno in varčno, ko pa pride do zmanjšanja naših “pro bono” privilegijev, bi pa vsi šli na cesto in se drli in rušili vse po vrsti. Dokler se tega ne bo spremenilo, dokler bo sindikalno oz. cehovsko zavzemanje za lastne pravice vključevalo samo besno kričanje, da hočemo vedno več in več sredstev in ugodnosti, namesto, da bi sami prispevali in oblikovali razvojne predloge in jih v sodelovanju z oblastmi usklajevali in se vzajemno poslušali, ne bo možno prav ničesar, naj ponovim, čisto ničesar narediti. Priznam pa, da me je prihodnjih dni te vlade kar strah, ker glede na videno in slišano v preteklih letih (predvsem pa te dni v meni bližjih kulturniških krogih – kot kaže se ponovno vračam tudi v funkcionarske vloge v slovenski kulturi) zaenkrat precej dvomim, da je kdo v javnosti sposoben preseči tak način gledanja.
Da pa vprašanje nima nobene posebne zveze s tem, da “naj gre kultura na trg” je pa tudi jasno. Da prepuščanje kulture izključno trgu vodi v slabe ekonomske odločitve sem sam v strokovnih krogih (pa tudi na svojem blogu) ekonomsko pokazal neštetokrat, je pa seveda najlažje vpiti populizme, kot so “samo preživetje na trgu lahko odloči, kaj je dobra kultura” ali “kultura je srčika in narodna bit slovenstva, zato mora imeti vso možno podporo države”. Vse, samo da se ne bi ukvarjali z argumenti, ki jih nekateri tistim redkim, ki so to sploh pripravljeni poslušati, serviramo že leta. Ja, uganili ste, precej grenkobe in resigniranosti je v teh besedah.
Naj pa dodam samo še eno kratko misel: zelo veliko je govora o kulturnikih in njihovem početju te dni. Zato bi skromno vprašal vse prisotne in tiste, ki pišete o tem te dni: ali imate morda vi kak predlog, kako naj se področje kulture preobrazi in razvija v bodoče? Kam, kako in zakaj? Zdi se mi odlično, da je področje kulture naenkrat v središču pozornosti in prav je, da se piše o njem, vendar je problem žal zgolj in samo v odgovoru na to vprašanje.
@Zmrda: Kultura naj bi pri nas vplivala na politiko – bolj kot je to potrebno, seveda – zato, ker smo politikantski narod.
@Blitz: Pa saj to je vendar jasno! Vedno so dobili eni in isti. Variiralo je mogoče kvečjemu od barve oblasti.
Meni se zdi vse skupaj velika neumnost. Z ukinitvijo ministrstva za kulturo zagotovo ne bomo prišparali ogromno denarja. To je res krneki, tok, da izgleda, kot da vlada nekaj počne. Pa ne. Seveda, denar se bo šparal na upikojencih, študentih, športu in kulturi, namesto, da bi na čela državnih podjetij postavili sposobne ljudi in ne istomisleče, po možnosti pripadnike zmagovalne stranke. Zdej nas pa slepijo, kako šparajo in ne vem kaj, s tem, da ukinejo eno ministrstvo. Ma halo?! Sej vem, da ga verjetno res ne podtrebujemo, ampak zagotovo pa se tale ukinitev ne bo prav nič poznala na državnem proračunu
@andee:
“Zato bi skromno vprašal vse prisotne in tiste, ki pišete o tem te dni: ali imate morda vi kak predlog, kako naj se področje kulture preobrazi in razvija v bodoče? Kam, kako in zakaj? Zdi se mi odlično, da je področje kulture naenkrat v središču pozornosti in prav je, da se piše o njem, vendar je problem žal zgolj in samo v odgovoru na to vprašanje.”
Pripomb in predlogov o tem, v kakšne smeri bi se moralo področje kulture razvijat, je veliko. Vsak od nas, ki je pisal, jih je vključil, ali preko pripomb ali konkretnih pobud. Ha!!! Seveda pa ne s konkretnimi predlogi in disertacijami, kako nekaj uredit (od sistema MK do delovanja društev itd.). V vsakem primeru noben sistem ne bo funkcioniral dobro, če kadrovska podpora ne bo enako kakovostna. Kar se tiče pa natančnejših predlogov, je stvar preprosta. Tisti, ki imajo kjre koli škarje in platno v rokah, naj angažirajo ljudi, ki obetajo objektivno in konstruktivno glavo in bi lahko veliko pripomogli. Če še tega niso sposobni, da bi znali nabrat kadrovsko ustvarjalno kapaciteto na kup, naj se spokajo s pozicij. Če bi pa radi pro bomo pametne nasvete, da bodo sami izpeljali morda polovičko in si izplačali plače in honorarje, ki jih niso zaslužili, pa na svodenje. In takšne bi morali kenslat tudi kulturniki sami, pa jih mnogo njih raje v rit leze za drobiž in ničen napredek.
Sklepam, da si konkretne sistemske predloge imel v mislih, ker osnovne pobude in pripombe so se pač ravno zdaj prerolale preko medijev. Ne veliko, ampak za začetek dovolj. Za začetek, ki ni dosežen že dve desetletji.
P. S.:
Gojim namreč hudo nestrpnost do nemalo ljudi, ki se sprehajajo po naših tleh in se napajajo s pametnimi nasveti in predlogi, da samo sebe obdržijo na pogodbi, ki si je ne zaslužijo.
@Simona: hvala. Nisem mislil toliko na neke kdovekako izdelane predloge. Želel sem pa opozoriti samo na to, da je bolj kot govorjenje o ukinjanju samostojnega kulturnega ministrstva in vsem, kar se je dogajalo ob tem, pomembno to, kam naj kultura gre naprej in kako se naj razvija. Predvsem o tem bi bilo dobro imeti razpravo, ki bi bila bolj konstruktivna kot zabavljanje čez nekaj bizarnih reakcij kulturnikov ob prazniku.
Desa na polno! http://www.facebook.com/#!/desa.muck/posts/382472671766831
@andee:
Ja, seveda, s tem se strinjam. Ampak saj to je prisotno v zapisih (ker si se konkretno obrnil na tiste, ki zapise na to temo producirajo), ki smo jih podajali na to temo (no, razen v morju omembe nevrednih …). Tudi pričkanja o smernicah med kasnejšimi komentarji najdeš … hehe … Ali pa mi ni jasno, kaj Natančneje imaš v mislih. Ker meni manjkajo kvečjemu konkretni, izdelani predlogi in menim, da na tej ravni ne delujejo kvalitetni kadri. Kaj je narobe, tudi menim, da vrabčki prepevajo že leta, razen kulturnikov, ki molčijo in jih ne moti na primer dovolj, da po komisijah in žirijah posedajo eni in isti ljudje z abnormalno predolgimi mandati po vrhu, v tako majhni državici. Itd. Itd.
Res pa je, da javne razprave po medijih s kulturniki v paketu praktično ni (s tem pa tudi pobud s konkretnimi sistemskimi predlogi ne), o čemer sem tožakala dovolj tudi v svojem prispevku.
Osnova je pa jasna … komerciala naj se futra samo na trgu, ker se lahko in je to tudi njen namen … področje, ki zastopa nekomercialno umetnost (da prioriteten cilj ustvarjalca ni le komercialen) pa je treba sistemsko preuredit in zastavit ustrezne cilje (politika na področju prevodov in plasiranja čez mejo na primer je mrtva). Polno je tega. Preveč za dopisovanje.
Še to andee … kot primer!
Najprej je za smernice treba razčistit, kaj sploh je kaj. Samo poglej za moje pojme totalno zmedo, ki je na moje presenečenje tudi kulturniki slabo prezentirajo v javnosti, kar kaže na nerazčiščene pojme in neke osebne halucinacije tudi znotraj klike.
Primer Mitje Okorna. Kar nikomur ni jasno, zakaj so se v njegovem primeru stvari odvijale, kot so se. In na eni strani budalaštari publika, ki ga kuje v zvezde in je prepričana, kako ga je naša klika potolkla in izgnala, na drugi pa zakulisno muzanje, češ, halo, saj ni nič posebnega naredil. Že tukaj pride na vrsto to, kar si rekel, konkretni argumenti in razjasnitev pojmov, kaj hočemo. Okornov Tu pa tam je bil pač slab film in pika. Amaterska kopija hollywoodske uspešnice, prenešena na domača tla, s porazno igro in vsem ostalim. To je bil filmček, kjer se je poznalo, da gre morda za neizbrušenega režiserja, ki je napisal slab scenarij, a brez dvoma poseduje talent. Predvsem obrtni. Kar je kasneje dokazoval z videospoti itd. Da se je pri nas to celo znašlo v kinu in se dobro tržilo, je čista lokalna posebnost izjemnega pogrešanja del za mladino in ostalega piarovskega bulšita. Odprl je temo problematiko slovenske publike pač in pokazal, kje smo. Če je scenarij o mafijskem vrtnarju kaj boljši, ne vem, zato ne vem, če bi ga bilo vredno s strani države podpret. Na Poljskem je snemal nadaljevanko, o kateri nemalo Slovencev bluzi, kako dobro se je Okorn odrezal in smeha polna skleda bi bila ob preverbi, ali je kdo to nadaljevanko sploh videl! Kdo sploh pozna razmere produkcije na faking Poljskem. Nato scenarij dobi (ga ne napiše sam, ampak bojda preuredi!!!) za božični komercialni hitič. In božični napev izpelje in posname dobro. Ampak tukaj se vriska, kot da gre za iz Slovenije izgnanega novega Scorseseja. Javnost sploh pojma nima, kakšna je scena na Poljskem, da nek klišejski božični filmček podira rekorde gledanosti. Amerika očitno že ni, a ne, če je kaj takega mogoče. Niti VB, niti Francija.
Da ne bo pomote!!! Nikakor ne minimaliziram njegovega uspeha, kakršen koli in kjer koli pač že je. Gre za spodoben božični filmček med božičnimi filmčki, ki jih ne gledam, ker so tako priskutni že “žanrsko” in sem naredila izjemo izključno zaradi našega Okorna. Ampak halo!!! še vedno je samo božični klišejski filmček na Poljskem. In to nikakor ne pomeni dokaza, da je bil tudi Tu pa tam genialen in po krivici nepodprt film, niti ne pomeni, da je naslednji scenarij, ki ga je sam napisal, vrhunsko filmsko doživetje.
Problem zgodbe je povsem drugje. Fant je do danes pridobil že veliko prakse, kar je kot obrtno režijsko nadarjen na Poljskem dobro izkoristil, ko je dobil priliko. V Sloveniji pa preprosto predvsem ni dobil te priložnosti. Da bi prepoznali talent in bi se z njim kdo ukvarjal na tak način, da bi lahko kmalu posnel gledljiv film, ki je vreden kinodvorane, tudi pri nas … Okornu leži pač komerciala, brez kakšnih večjih teženj po izjemnih scenarističnih razsežnostih. In potem tako dalje … kar se tiče plasiranja navzven. Okorn je primerek mladeniča, ki je padel v Sloveniji v luknjo, na Poljskem pa je dobil priložnost za trening in na koncu snemanje filmčka za rajo, ki obrtno gledano stoji. To luknjo je treba zapolnit in si predvsem razčistit pojme, kako se temu streže. Potem šele pridemo do problema plasiranja že izdelanih ustvarjalcev.
@Simona: ja, teh predlogov manjka. Zato ob vsem govorjenju o kulturi nihče ni niti omenil, da imamo že več let delovno skupino za modernizacijo javnega sektorja, ki ni sproducirala nič, v njej pa sedijo vodilni slovenski kulturniki. Edini predlog, ki ga je pismeno elaborirala oz. predlagala ena od članic, je naletel na tako “ugoden” odziv, da več mesecev ni bilo nadaljnjega zasedanja skupine, na kar so začeli od istih “izhodišč” brez vsake razprave o predlogu. Takšne so vsaj moje, neformalne informacije, morda so netočne, v tem primeru se seveda opravičujem. Vsekakor pa velja, da če bi bilo to delo uspešno, bi se danes verjetno kako drugače pogovarjali. In ti isti ljudje s prvopodpisanim na peticiji se danes upajo kričati proti ukinjanju MK, ker češ, da bo to preprečilo izvedbo bodočih reform – ki jih seveda ni… Ne razumem tega, res, žal, vem, da vas to ne zanima, ampak takšno je pač trenutno stanje v kulturi.
Javne razprave pa ni, ker preprosto ni celovitih predlogov, ko jih pa kdo predlaga, kot omenjena profesorica, se ga postavi “v karanteno”. Zato me zelo skrbi, da je tudi vsa razprava, ki jo je zdaj polno, povsem brezzoba. Nekaj časa se bomo še ukvarjali s tem, nekateri bodo strašno pametni, nakar bo dolgo mir, minister bo sprejel čisto nek svoj plan, in bodo spet “pametni” komentarji leteli od vseh strani. In bila napisana spet kaka peticija in protest. In če bo spet kak resen predlog, ki bi lahko spremenil stvari drugače, kot so sedaj, bo potisnjen v karanteno. Tudi na svojega, ki sem ga postavil tule: http://andee.blog.siol.net/2012/02/02/predlog-prenove-javnega-sektorja-v-kulturi/, nisem dobil tako rekoč nobenega odziva, niti od tistih, ki bi jih to moralo najbolj zanimati.
In zato pravim, o tem in takšnih predlogih bi morala teči debata, ne pa o tem kdo je na koga vpil kaj in kdo je zažgal karkoli že. O tem torej, kaj lahko dejansko storimo, ne pa o tem, kakšna je mentaliteta ljudi na področju. V zgornjem svojem zaključku seveda nisi povedala ničesar – kar je tržno, naj bo na trgu, kar pa ne (prevodi?), je potrebno preurediti… Da se razumemo, obstaja kopica predlogov, ki ugotavljajo, da “tega in tega ni”, da “bi moralo na tem in tem področju iti bolje”, ipd itd. Ampak noben niti pripravljen ni povezati tega skupaj v neko smiselno celoto in predstaviti odgovor na izhodiščno vprašanje: javnega denarja ni in ga bo zmanjkalo, javni sektor je preobsežen, kulturno področje stoji na mestu in se ne razvija. Kakšen je torej načrt in sklop ukrepov, ki bo to zaobrnil v drugo smer, in upošteval in rešil vse omenjene parametre? Na hitro sem še enkrat zgolj preletel tvoj zapis, vendar se mi zdi kar si napisala predvsem analiza, morda lucidna morda pronicljiva, vendar iz nje ne razberem ničesar o tem, kaj naj se pravzaprav spremeni, da o “kako” sploh ne govorim. Morda sem kaj spregledal, v tem primeru se opravičujem. Vem tudi, da zapis ni bil namenjen dajanju konkretnih predlogov, in da je v svojem okviru res zelo dober. Vendar kot rečeno, sem pragmatične sorte, in me ne zanimajo toliko zgodbe iz ozadja in drugačne analize dogajanja. Zato se bojim, da so vse govorjenje, zapisi, prispevki in intervjuji teh dni slepo mlatenje prazne slame. Odgovorov na vprašanja pa ponovno ni in rezultat bo ponovno isti: ministrovi radikalni ukrepi brez prejšnjega dialoga, peticije in protesti, zgražanje užaljene javnosti nad kulturniki, ignoranca vseh tistih, ki hočejo kaj zares spremeniti in so pripravljeni dajati odgovore, in nato spet vse od točke 1 naprej. Brez zamere, ker vam takole “izlivam srce”, ampak res mi je vsega tega že počasi dovolj, premakne se tako ali tako nič…
Glede problema Mitje Okorna: sam nisem poseben strokovnjak za filme, tudi njegovo zgodbo poznam predvsem iz medijev. Ali ni njegovo vprašanje bolj iz dveh delov: 1) Ali naj država podpira čisto komercialne filme, kar njegov vsekakor je? Kot praviš ti, naj gre kar je tržno predvsem na trg. Torej tu ne bi smelo biti problema. Naj me kdo razsvetli glede tega, priznam, da ne poznam dobro njegove zgodbe. 2) Klientelizem na Slovenskem filmskem centru in pri podeljevanju subvencij. To zgodbo poznamo vsi in je eden prej omenjenih parametrov, ki se morajo spremeniti. Ampak ta klientelizem bo obstajal vse do tedaj, dokler ne bo možno na področju kulture normalno preživeti od svojega dela. Vse do takrat bodo vsi v kulturi motivirani za uporabljanje komolčarstva in nizkih udarcev, ter seveda prilizovanja tistim, ki jih dajejo denar. Na kakršen koli način se to pač že da.
@andee:
Prvopodpisani na peticiji poseda povsod, kjer se pocedi lahko kaj medu in mleka, in prezentira predvsem svoje interese in interes “petih” prijateljev. To je že dolgo znano in plod raznih vicev. Zato ni interesa v spremembe, ker gre za kliko, ki ravno v teh okoliščinah živi dobro in je zlahka mnenja, da če bi se kaj spremenilo, predvsem v smer objektivizma, tako dobro ne bi šlo več le petim prijateljem.
Seveda bi morala teči debata o konkretnih predlogih … saj to sva že obdelala in mislila sem, da sem tudi jasno povedala, kako se temu streže in zakaj je trapasto s konkretnimi koncepti razsajat naokrog oziroma se jih sploh trudit sestavljat. Zakaj??? A zato, da bodo večno prvo, drugo in tretje podpisani morda kdaj zgolj iz nuje, če bo nujno potrebno, še kaj uporabili in se niti zahvalili za pomoč, namesto da bi konstruktivne in lucidne kadre angažirali in raje njim plačevali namesto podpisanim, ki skrbijo za dote svojih potomcev? Poanta je v tem, da je diskreditacija možnih “reformatorjev” pač namen, a ne. In to profitabilen.
“Ampak noben niti pripravljen ni povezati tega skupaj v neko smiselno celoto in predstaviti odgovor na izhodiščno vprašanje:”
Ni res, da ni noben pripravljen ali da ni nikogar!!! Samo ne angažira se takšnih ljudi, ampak se plačuje za razna posedanja tistim, ki tega namena nimajo.
“O tem torej, kaj lahko dejansko storimo, ne pa o tem, kakšna je mentaliteta ljudi na področju.”
Če misliš, da lahko razumeš, kaj je potrebno dejansko storit, ne da bi ti bilo jasno, kakšna mentaliteta vlada in zakaj, si se že takoj zajebal in sploh ne moreš vedet, kaj bi bilo treba storit in kakšne so meje verjetnosti, da se nekaj, kar bi se lahko storilo, lahko tudi obnese. Že pri tvojem predlogu o namenjanju pozornosti v donatorska sredstva (kaj pa pozornost pomeni natančno konkretno?) brez poznavanja klime in mej verjetnosti, nimaš kaj praskat oziroma lahko z mišljenjem, kako bi moralo nekaj delovat, ustreliš mimo in ne bo rezultata, kot si ga predstavljaš. Kaj šele pri poznavanju vsega. Zato … in to debato sva že imela enkrat … poudarjam problem povezovanja sfer med seboj pri vpogledu v naravo problema. Ekonomist brez smisla in poznavanja (ali ustreznega sodelovanja) socioloških, psiholoških in komunikoloških vplivov danes ne more ustrezno rešit nobenega problema, še posebej na trgu in v javni upravi ne, in enako velja za vsako sfero posebej.
” … vendar se mi zdi kar si napisala predvsem analiza, morda lucidna morda pronicljiva, vendar iz nje ne razberem ničesar o tem, kaj naj se pravzaprav spremeni, da o “kako” sploh ne govorim. Morda sem kaj spregledal, v tem primeru se opravičujem.”
Ja, seveda si spregledal. Predvsem bistvo mojega odgovora v prejšnjem komentarju. Ne vem, kaj ti ni jasno?!! Opomb je v izhodišču približno toliko kot v tvojem linkanem predlogu, le da ni kot tak oblikovan, ker, ja, je bila osnovna poanta mojega zapisa nekaj drugega, v drugačnih okoliščinah in blabla …
Kot sem ti že povedala in ne vem, ali govorim kitajsko, ali kaj … sigurno ne nameravam pro bono za svoj jebeni hobi sestavljat programa sistemske reorganizacije na področju kulture. Za takšne stvari, vključno z analizami stanja stvari in predlogi o spremembah, sem bila na primer že angažirana in uspešno stregla stvari, ampak tudi nekaj plačana za to. Kar pišem na blogu, so analize, spisane tako in za takšen namen, da je dovolj bedno, da že to počnem z dobro voljo in zastonj. V primerjavi z neštetimi zmazki po medijih, ki so plačani. Zdaj se mi pa najde nek nadebudni intelektualec, ki me hruli, ker bi rad še različico predloga za program o reorganizaciji na kulturnem področju. Mogoče, kot si zapisal, se tebi obeta angažma na tem področju, meni se ne. In tega pa pro bono ne počnem. Komu na ljubo pa bi????
“Zato se bojim, da so vse govorjenje, zapisi, prispevki in intervjuji teh dni slepo mlatenje prazne slame. Odgovorov na vprašanja pa ponovno ni in rezultat bo ponovno isti”
Ja, enako slepo mlatenje prazne slame kot tvoj zapis s predlogi, ki ga nihče ne jebe pet posto, kot si potožil. Ker nočeš razumet, da ni problem v tem, da odgovorov na vprašanja ni, ampak je problem v mentaliteti in interesih določene klike. In dokler se tega ne prebije, nimaš kaj opletat s konkretnimi predlogi in pričakovat še odgovore na vprašanja. No, razen, če ti je noro dolgčas. Jaz se v svojem življenju ukvarjam tudi s pisanjem poročil, statistikami in izpeljavami na tej podlagi o spremembah in blabla. Na blog pro bono pišem tisto, kar mi nihče ne more vzet, razen, kar je tudi meni v veselje, da se vzame. Analiz in rpogramskih predlogov pa ne delam namesto drugih, ki so plačani za to. Nisem bogata dedinja, niti mis naivnosti.
Kar se Okorna tiče, sem že pojasnila in ne vem, kaj ni jasno.
Očitno je problem, čeprav trdiš, da ga ne bi smelo bit, a ne, ravno v tem je problem, saj se vse jamranje sukaj zaradi odrekanja subvencije, kar v bistvu ne bi smel bit problem. Kaj je problem po mojem mnenju, sem tudi povedala.
Odveč je besedičit. Smešno mi je, da vsakič, ko se malo razburjam, od nekod prileze nekdo, ki mi v bolj ali manj izbranih besedah prijavi: “Če si tako pameten, zakaj sam ne rešiš problema?”
Kot da bi moral kot nekdo, ki je problem identificiral, poznat tudi rešitev? Obstajajo ljudje, ki probleme identificirajo in tisti, ki jih rešujejo, pri čemer ni nujno, da so reševalci kaj bolj pametni od identifikatorjev. Normalno je, da blogerji kot mini opinion makerji na svetu niso zato, da bi ga reševali – lahko pa opozarjamo na svinjarije.
Le zakaj, vraga, bi moral jaz iskat rešitve za slovensko kulturo, če nimam niti časa niti živcev niti me ne plačajo – zato pa jaz plačujem tiste, ki bi to morali početi -, predvsem pa nimam potrebnega znanja.
Ampak seveda, nekemu komentatorju greš na živce in ti potem zabije, da si itak idiot, ker če ne bi bil, bi že rešil svet. Niso ti všeč slovenski politiki? Torej ne pizdi, ampak kandidiraj sam!
Smešno in debate nevredno. Sploh pa ne mislim debatirat s tistimi, ki najraje v življenju debatirajo. Imam še kaj konkretnega za naredit, namreč.
@Simona: ne, ne pravim, da pričakujem takoj izdelane predloge rešitev. Se mi pa zdi spreminjanje mentalitete brez predlogov napačen način reševanja problemov, to pa pravim. V tvojem zapisu na blogu mislim, da ni odgovora na rešitve stanja. Kot rečeno, pa tega ne pričakujem, zapis je zelo dober tudi brez tega. Vendar sem želel opozoriti na ta vidik, torej da razpravljamo bolj o mentaliteti in ravnanju kulturnikov, kar bo izzvenelo že jutri, bolj torej kot pa o dejanskih spremembah, ki morajo biti izvedene. In to se mi je zdelo vredno opozoriti, to pa je tudi vse.
Se strinjam glede sodelovanja ekonomije in drugih področij, kot sem se strinjal kolikor se spomnim tudi takrat. Glede mojega predloga in spodbujanja zasebnih investicij (npr. donatorstva) je vse jasno povedano v predlogu, vrednosti in ukrepi bi se določili na osnovi opravljenih študij. Glede Okorna pa kot rečeno ne poznam zgodbe dovolj dobro, odgovarjal sem samo na tvoj komentar.
@chef:
Hehe … Povodi za ta dogajanja do vsekakor takšni. Z mojega vidika pa vic, da je tudi vsak moj zapis prekratek, če kdo tako hoče iz predloženega, prav tako Vojna in mir absolutno preskromen roman.
@andee:
Preprosto nočeš razumet, da je tvoja opomba na način, kakor si jo serviral, le izraz tvojega nezadovoljstva, ker tema, ki in kakor si jo ti osebno predstavil pač, po tvoje ne doseže dovolj pozornosti. Kar bi bilo lahko čisto sprejemljivo, saj se takšne tožbe z različnih področij in na različne teme dogajajo in je kdaj prav, da se, kdaj pa cviljenje za prazen drek. Ampak nikakor pa ne na način, da je vse, kar ni po tvoje, le mlatenje prazne slame, ki bo zamrlo, s čimer opletaš brez argumentov. Tukaj se pač ujameš v past zgolj osebne frustracije, saj so tudi takovrstni predlogi v preteklosti izpadli kot mlatenje prazne slame, ki je zamrlo ali, če je bila sreča, bilo potopljeno pod plazom kritik in zavrnitve. Skratka, lahko izpostaviš na pladenj debato, če želiš, v kolikor imaš kakšne repliko na tisto, o čemer človek piše, lahko opozoriš še na kaj ob tem, kar tebi pade na pamet. Lahko vprašaš in dobiš odgovor. V trenutku, ko svoje ideje propagiraš na takšen način, kot si se ti lotil zadeve, si pa na tankem ledu, ker boš dobil pozornost in ti bo morda žal za to. Skratka, prva napaka znotraj serviranja predlogov, je neprimeren piar reform. Zaradi tega, med drugim, je padla prejšnja vlada … hehe … In pri čemer ne pretiravaj, saj si podal le dva predloga, sicer pa pozval k opravljanju študij (ki jih nameravaš seveda opravit ti s sodelavci), od tega je eden o sponzorstvih in donacijah splošen (jah, kdo si jih ne bi želel, a ne), drugi pa v pobudi o prehodu javnih institucij v zasebne nevladne organizacije že takoj sporen, česar se tudi zavedaš. Skratka, nič takega zaenkrat, da bi lahko ravno od bobnanja padel v trans. Zdaj pa k temi:
Spreminjanje mentalitete brez predlogov sploh ne more obstajat. Vsaka kritika na mentaliteto vsebuje tak ali drugačen predlog, kaj naj bi bilo narobe in torej jasne signal, kako naj bi bilo prav. Če argumentacija vsebuje obrazložitev, čemu služi rezultat določene mentalitete, gre pa že za kvaliteten pristop k problemu. Zato menim na tem mestu, da je morda bolje, če sploh ne prihajaš več brat mojega bloga, ker očitno nima smisla. Saj ne razpravljaš o njem, ampak sesuvaš pavšalne sodbe, ki so daleč od resnice. Če kdo med blogerji počne to, kar ti trdiš, da ne, je pa to moja malenkost s svojimi “analizami” stanja stvari. Zato nehaj, zaboga, tako nedostojanstveno komolčat, ker s takšnim načinom in mentaliteto v kulturi ne bomo daleč prišli in smo ravno zaradi tega tam, kjer smo.
Preprosto vidim tudi ključen problem, da očitno ti rešitve dojemaš povsem enosmerno, zato v mojem zapisu, tudi v chefovem ne, v bistvu nikjer (očitno tudi Mazzinijevih pobud na določene inštitucije nisi zasledil in sploh od nikogar na svetu, razen pri sebi) ne vidiš nobenih pobud k rešitvam, razen v svojem prispevku, ki si ga linkal, in si seveda razočaran nad neodzivom. Opozorila sem na nujnih več aspektov za pot k rešitvi. Zakaj???? Ker če misliš, da lahko sistemska reorganizacija ključno in edinstveno pomaga k rešitvi, boš razočaran še bolj. Omenil si na primer za bajdvej filmski sklad, kjer prisostvujem že leta med drugim, ki je samo eden izmed primerov, ki je samo za svoje delovanje v zadnjih letih reformiral sistem delovanja skoraj vsakič z novim direktorjem, v “makro” smisel kot reformirana inštitucija iz sklada v agencijo tudi (očitno se temu nisi posvečal in morda ne veš, da je agencija že več kot eno leto). Vendar ključen problem ostaja v vsakem takšnem primeru, pa naj gre za agencijo, društvo … za knjigo, film ali papirnate robčke. Noben sistem ne more funkcionirat dobro, če se ne reformira srce delovanja, torej ekipa, ki sistem nosi in če ni usklajen z visoko stopnjo konsenza in temu primernimi kadri. V primeru kulture je to še toliko bolj pomembno, ker ne gre za sfero prodaje materialnih dobrin in so potrebe malo bolj komplicirano merljive. Potem nastopi še problem lukenj v splošnem prostoru.
Na mojo repliko praviš preprosto, da pač ne poznaš zgodbe Okorna. Saj to je hec, a ne? Ne gre za zgodbo Okorna, ne gre za natečaj za poletno zgodbo meseca. Gre za primer, ki ilustrira problem na določenem področju in vsebuje pobudo k rešitvi. Gre torej za to, od kod naj črpajo obetavni mladi ustvarjalci sredstva za svoj izdelek, ki bi bil temu primerno vrednoten pred plasmanom in kje, zaboga, naj se urijo, da bodo zreli za na trg. Ta problem nimajo le samouki tipa Okorn, ampak tudi diplomanti AGRFT. Potem je tu še luknja za piljenje scenarijev itd. To je samo drobec problema celotne slike, pri čemer sem kot ključno izpostavila neustrezni medijski hajp in predstave javnosti, ki slikajo zgrešeno sliko o pojmu uspeha in pravega načina delovanja. Super, da je Gazvodi lahko tudi oče primaknil nekaj tisočakov, ampak vsi nimajo takšne sreče.
No, na tem mestu pa pride lahko na vrsto tvoj predlog s področja donacij, pri katerem praviš, da je vse jasno zapisano. Ne, pa ni. tega predloga se celo zgodovino že veselijo vsi. Res nam ne šprica topla voda. Vprašanje, kako doseči, da bi v praksi ta spodbuda delovala (ob tem ko pri nas še lionsi zberejo nekaj skromnih tisočakov v dobrodelne namene, če se malo pohecam) je pa stvar podrobnega dela, kar ti pač, kot vse, razložiš, da je treba naredit študije. Ja, seveda je treba … hehe … In te ne morejo bit narejene preko kolumen, člankov ali blogov in, kar je najpomembneje, niti slučajno niso edinstvena in edina potreba. Šušteršičeva žena and co je konec koncev pred leti naredila jako študija o izjemnih pozitivnih učinkih enotne davčne stopnje na kulturo in verjetno mi ni treba posebej opominjat, kako hitro je zdrknila zadeva v sekret, a ne. Skratka, študija s svojimi nameni in cilji je šele uvod in ne končna rešitev. Tudi po sprejetju je ignoranca vidika delovanja na terenu lahko učinkovit razlog, da predvideni rezultati ne obrodijo sadov, ker zadeva ni bila homogenizirana z drugimi aspekti učinkov preko kadrov.
Naslednji tvoj predlog je pa prenos javnih institudij v zasebno nevladno sfero. Ob čemer že takoj sklepaš na v oči bijoče možne negativne učinke. A je treba na to še kaj dodat? Bi, če bi bila honoriran član ekipe za reformo in bi se pač poglobili v opravljene študije in vse možne vidike, sicer pa menim, da ni nobene potrebe, da bi se posebej matrala v teh okoliščinah na takšno temo posredovat znanstveno delo izjemnim anonimnim bralcem spletnih portalov. Še tega, kar delam, ne delim z oboževalci, ker dvomim, da me tako zelo lahko obožujejo in menim, da se jih na tak način zadeva ne tiče! Tiče se jih z vidika odnosa do stvari. In na takšen način tudi pišem. Preberem pa kritike na področje dela, kjer tudi sodelujem, ker slučajno obstaja zainteresiran opinionmejkerski posameznik … hehe …
Če te to ne zanima, imaš vso pravico. Jaz te zaradi tega hrulila ne bom in se mi zdi čisto okej, da ukvarjaš z vidikom, ki te intrigira in za kar meniš, da lahko kaj pridodaš. Odlično. Če te zanima še kaj, pa vprašaj prave ljudi, povabi k sodelovanju, zaboga, kar koli. Ali ni prostora????
Samo še to … verjetno ni treba posebej poudarjat in ne šteje za ultimativen predlog ali pobuda, ki bi jo bilo treba posebej izpostavljat, da bo pri nas najbolj uspešna lahko predvsem tista reforma, ki bo vključevala posebno pozornost spodbud za prodore na tuj trg (od tod opozorilo na sistem delovanja v zvezi s prevodi, ker literatura jih, šment, potrebuje – dobre … da ne omenjam zanekrat smešnega sistema pri komuniciranju s tujimi založbami, ki nekako zahteva od avtorja veliko samoangažiranosti in nagrajuje predvsem to, namesto da bi bil napor usmerjen v ustrezno izbiro za plasiranje del na tuj trg, ki razen v redkih primerih funkcionira tako smiselno in pameten kot izbor slovenskega predstavnika za Eurosong). Ne vem, če je to sploh področje tvojega interesa, ker vključuje delovanje posameznih inštitucij, čigar uspeh pa pač ni odvisen le od splošne lokalne politike ekonomskega upravljanja s kulturo.