Nergač

Prva Potepanja, ki jih je izdala Založba Avtodom. Decembra smo se ukvarjali tudi s stvarmi, s katerimi se raje ne bi. Navsezadnje je nastal kar dober izdelek, ki ga naročniki menda že imajo v kaslcih, ostali pa ga od jutri najdete na pumpah ter v boljših trafikah in trgovinah. Spodaj Uvodnik.

Čudaki

Ena od mojih lastnosti, ki so mi večinoma bolj v breme kot v korist, je, da sem magnet za čudake vseh vrst: norce, nasilneže, prevarante, pretirane radovedneže, izzivalne rekreativne športnike … Po svoje je to res obremenjujoče, a po drugi strani moram in tudi želim biti kot novinar do teh ljudi strpen. Povprečneži so obupno dolgočasni, čudaki so tisti, ki ustvarjajo zgodbe. Malo jih je in njih moramo poiskati. In ceniti.

Zame je čudak tudi tisti, ki obnovi staro domačijo in jo nameni za kulturo, izobraževanje, torej za nedonosne dejavnosti. Sosedje se mu smejejo. Turizem bi se šel? Hej, kdo te bo pa našel v naši zakotni vasi? Kratkoročno razmišljanje povprečnežev. Žal tudi teh ni malo.

Sedijo v službah in nočejo biti drzni. Delajo osem ur na dan, lepo govorijo učeni jezik in so vajeni, da vse dobijo zastonj. Plača tako ali tako pride sama od sebe, za evropska sredstva pa se je treba malo bolj potruditi. In ko so ta sredstva enkrat na računu, se projekt zaključi. Takrat, ko so ravno vzpostavljene osnove in bi manjkalo le še malo, no, mogoče nekaj let, da bi turistični produkt zaživel. Ne, takrat je čas za nov priliv iz evropskih sredstev, torej za nov projekt. Besedi projekt in produkt sta morda najbolj zlorabljeni besedi v slovenskem gospodarstvu na splošno. Tisti, ki se s projekti in produkti ukvarjajo na birokratski ravni, ne razumejo, da so to v svojem bistvu žive tvorbe, v katere je bilo vložene ogromno energije, v mentalnem in fizičnem smislu. Birokrati so pri nas pogosto tudi megalomani, ne razumejo pa, da so v bistvu vsi ti projekti povezovanja odvisni tudi od malih turističnih ponudnikov, od tistih čudakov, ki sicer ne obvladajo zapletenega jezika ekonomije, vendar niso neumni in še žuljave roke imajo. Od dela.

Konec koncev je čudak tudi tisti moj prijatelj, ki je v teh časih kupil revijo Potepanja. Denar je investiral zato, ker v produkt verjame, ker vanj zaupa. Jaz pa lahko njemu zaupam zato, ker ni megaloman. To se v teh časih ne splača, sploh pa ne v kadrovsko podhranjenih kolektivih, kjer morajo ljudje garati preko svojih zmožnosti, kjer od njih zahtevajo celo delovne naloge, ki jih nočejo opravljati in ki jim konec koncev niti niso kos. To so slabi kolektivi, obsojeni na propad, tudi na propad medosebnih odnosov. Ni problem majhen kolektiv, niso problem kadri, ki so bolj povprečni, kot bi si čudak želel. Problem je v megalomanstvu. »Postali bomo največji.« Heh.

Pred časom je nekaj deset let starejši in zelo uspešen možak, ki ga cenim zaradi smisla za humor, predvsem pa zaradi modrosti, resignirano, a tudi s kančkom žalosti v glasu ugotovil, da so zdaj drugačni časi kot še pet let nazaj (in jaz sem ugotovil, da sem jih žal zamudil).

»Danes ne delamo več zato, da bi zaslužili, ampak zato, da preživimo,« mi je rekel.

Še kako res.

Ampak … mar ni to bistveno?