Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Anoreksični bicikli

Komentiraj

Objavil/a chef 9.12.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Biciklizem, Fenomeni, Natezalnica, miks, Šport

Moja prva mednarodna dirka v krosu na tisti razsuti progi v Gradcu je bila prava mala osebnostna katastrofa, pri čemer sem pa lahko še vesel, da danes ne nosim proteze. Pravzaprav je bila to moja druga tekma v konkurenci mladincev sploh. Prvih pet minut mi je šlo odlično, ko sem takoj po spustu v stoje pohodil na enega daljših vzponov, pa me je še pri polni hitrosti enostavno z gobcem potegnilo navpično navzdol v tla, in to s tako silo, da sem po prevalu čez hrbet v trenutku spet stal na nogah in ne da bi razmišljal kaj se je sploh zgodilo, spet pograbil bicikel … problem je bil samo v tem, da je bilo krmilo v dveh kosih, tako da je ena stran visela na bovdnih.

Tisti Rocky Mountain, kupil sem si ga sam, seveda s pomočjo izdatnih očetovih nepovratnih sredstev, ni bil starejši kot nekaj mesecev. Gospod, ki mi ga je prodal, takrat je v trgovini na Celovški prodajal vesoljske bicikle s karbonskimi okvirji lastne izdelave, zdaj pa je kolesarski žičničar v Kranjski Gori in na Krvavcu, je trdil, da so to pač te tekmovalne cross country balance, ki jih je treba redno menjavati.

Ne spomnim se več proizvajalca1, bilo pa je aluminijasto krmilo, zares lahko in iz profila je bilo po poškodbi jasno videti, da cev ni bistveno debelejša od platnic revije, ki jo držite v rokah.

Tudi v naslednjih letih sem dirkal za štajerski klub, ki slovi predvsem po odličnih hribolazcih, kar z resnim gorskim kolesarstvom seveda nima dosti skupnega. Veljali smo za lightweight freake. Tisto so bili še pionirski časi karbona, najbolj priljubljen je bil proizvajalec opreme Tune, ki je bila res lahka, predvsem pa draga in popolnoma zanič. Tisti smešni izrastki ob straneh krmil, ki so bili včasih obvezna dodatna oprema, so se lomili pogosteje kot srca novodobnih zakoncev. Nosilci bidonov so bili tako zanič, da smo bili žejni že po prvem spustu. Da bi imel njihovo krmilno oporo ali krmilo, mi niti na misel ni prišlo, ker sem se vseeno preveč bal za svoje zobe. Tako zelo smo varčevali pri teži, da sem nekoč na tisti odvratni ravninski (!) progi v Zlatoličju nastopil kar s trdimi (aluminijastimi!) vilicami, tako da so mi skoraj odpadle roke. Najbolj bizarna ideja vseh časov pa je bila, ko je kolega pred vzpon odstranil ne samo nosilec za bidon, ampak tudi oba vijaka, luknji pa prelepil s koščkoma selotejpa.

Vesel sem popularizacije karbona, da smo se znebili preklemanskega aluminija.

Obsedenosti s težo nisem nikoli dobro razumel, je pa res, da je dobra za biznis. Tako danes marsikateri rekreativni borec s prekomerno telesno težo vozi specialko, ki je bržkone lažja od s strani UCI predpisanih 6,8 kilogramov. Ima torej boljše kolo, ne pa nujno tudi udobnejše, kot ga smejo voziti najboljši kolesarji na svetu. To se sliši noro. Kot če bi navadni smrtniki vozili avtomobile, ki so zmogljivejši od dirkalnikov WRC in bi bili ob tem še manj udobni.

Fascinacija nad kakovostnimi kolesi je po drugi strani razumljiva, brez dvoma bolj kot avtomobilski tuning cenenih avtomobilov. Vsi radi vozimo dobra kolesa in konec koncev si lahko sanje kupimo že za pet, šest jurjev (hm, ko pomislim na ta zajeten kup denarja, se mi ista cena za majhno stanovanjsko kuhinjo niti ne zdi več tako pretirana, omenjam samo mimogrede).

Če koga razveseljuje še dodatno friziranje, gramček po gramček, sto evrov na sto evrov, naj to pač počne. Če nič drugega, je to v teh časih dobro za gospodarstvo. Ne sme pa pričakovati, da ga jaz ne bom imel za norca. Tisti, ki o kolesarstvu nimajo pojma, si verjetno mislijo še kaj hujšega.

  1. Zdaj sem se spomnil, bil je Roox, takrat še s čisto drugačnim CGP-jem![]
  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Anoreksični bicikli”
  1. Jeri - 9.12.2011 ob 18:16

    Ha, še dobro se spomnim te tvoje zlomljene balance in salte. Javki so pa itak še vedno lightweight friki:D

  2. NuckinFuts - 9.12.2011 ob 18:50
    NuckinFuts

    Nekaterim je pač všeč priti domov iz šihta, kjer te vsi nabijajo v rit in se usesti na preplačano kolo, ki jih…nabija v rit.

  3. seamus - 9.12.2011 ob 19:48

    @nuckinFuts – odlično :D

    Vedno se mi je fajn zdelo, da sm gorenc in se nism preveč sekiral, če nimam najlažjeaga kolesa – moje mnenje je bilo, sj tudi sam nism najlažji ;)

  4. Zmago1 - 10.12.2011 ob 11:30

    Heh prav tako izkušnjo kot ti sem imel jaz s fajfo,…Samo da je bila to še doba Cr-Mo t.i. “železnih” geštelov, kjer je bil največji car tisti ki je imel geštel MTB pokromiranega da ni rjavel. No in začeli so se pojavljat že alu dodatki kot alu fajfa. Bila je široka in zajetna, sigurno ene 3x večji obseg kot železna,… na pogled nezlomljiva! Potem pa po letu, dveh se je verjetno utrudila,…na enem relativno lahkem spustu je šla na pol, v ovinku sem izgubil oporo pod rokami in lahko si predstavljaš kako je leteti v ovinku naravnosrt in z glavo med šprikle,….Od takrat sem tudi jaz proti nižanju teže na račun varnosti,…ampak nekaj pa moram priznat, en nosilec za bidon in vijake sem pa tudi enkrat na specialki odšraufal :)

  5. Anonimnež - 10.12.2011 ob 13:12

    Kolo ti je prodal Gorazd iz NASA Bikes.

  6. laufar - 11.12.2011 ob 17:13

    Ha, Energy je šel še dlje! Za vzpon na Blegoš je snel zadnjo bremzo in sprednji menjalnik. Zaradi teže, seveda.

  7. Stane Debevec - 12.12.2011 ob 08:59

    Živjo,

    torej je v redu, da se ne mučim s težo mojega kolesa. Nikoli ne veš, kdaj ti kakšen gram materiala še prav pride…

    V primeru, da je klanec prestrm, prtljaga pretežka in noge premehke, pa pač stopim na tla in se sprehodim, če je treba, tudi do vrha klanca. Tako sem že prehodil Črni kal, pa na Vršič z obeh strani, pa na Predil z italjanske….pa še kaj. Je lahko kar zanimivo.

    No, morda bom imel kdaj tudi lažje kolo. Če bo prilika.

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.