Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Kulturni večer s filharmoniki

Komentiraj

Objavil/a chef 29.10.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, Zabava, miks

Starša sta na drugi strani sveta, očitno v taki vukojebini ali kakršnekoli tropske živali že se tam jebejo, da v celem tednu nisem dobil niti enega sporočila. Ker je pač tam nekje med albatrosi in igvanami, mi je mama šenkala vstopnici za Oranžni abonma Slovenske Filharmonije v Cankarjevem domu. In sva šla. Sploh nočem razlagat kako daleč je lahko Cankarjev dom, če greš v mesto z avtom, ampak dejstvo je, da imam že konec oktobra občutek, kot da je božič. Ljudje so vedno bolj počasni, no, ko zapeljejo v garažno hišo se vse neha. Dejansko sem videl modela, ki ga je bilo strah zapeljat po klančini!

Kakor koli, predstava je bila kul, rad grem vsaj enkrat letno na koncert klasične glasbe. Dirigent Jacek Kaspszyk je pojava, da bi ob srečanju na ulici takoj vedel, da je dirigent. Za prvo skladbo De natura Sonoris št. 1 poljskega komponista1 Krzysztofa Pendereckija sem že iz koncertnega lista videl, da bo rahlo šokantna. Če prosto po nepoznavalcu poenostavim vso terminološko nobleso: igra oz. odkrivanje fizikalnih in matematičnih zakonitosti zvoka. Kar všečno, sploh iz vidika odkrivanja novih zvokov, ki jih lahko sproducirajo instrumenti. Užival sem v vsej tej zmedi, čeprav je pravzaprav kar dobro, da je po dobrih sedmih minutah konec.

YouTube slika preogleda

S koncerti Oranžnega abonmaja imam nekaj preteklih izkušenj in ponavadi je tako, da s prvo skladbo šokirajo, potem pa z naslednjima dvema do konca večera nekako popravijo vtis.

Kar je v drugem delu iz Beethovnovega Koncerta za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37 izvlekla mlada pianistka Anja German2 je bilo nekje med Zemljo in nebesi. Več sploh ne mislim komentirat, ker sem se tam, ves raznežen, počutil malo manj moški, kar malo zamerim. Nekaterim uspe, večinoma so ženske, no, tokrat je imel prste že pred dobrimi devsto leti vmes tudi Ludwig. Spodaj posnetek vseh treh stavkov, sicer v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV in Dubravke Tomšič.3

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Za zaključek smo po odmoru slišali še Brahmsovo Serenado št. 1 v D-duru, op. 11 (Na Youtubeu, jo najdete tukaj). Nekoliko dolgotrajno, je pa res, da jaz nisem ravno vajen klasičnih koncertov in posledično koncentracija pade malo prej kot starim mačkom. Ravno sem dopoldne slišal, da se obnašam kot štiridesetletnik, no, v Gallusovi dvorani sem se počutil, kot da sem že v penziji, samo da nimam težav z držanjem vode.

Čudovit večer!

  1. Ne skladatelja, skladatelji skladajo drve![]
  2. Mimogrede, moja sestrica se je prvih klavirskih korakov učila pri isti učiteljici, no, tamala je potem raje doštudirala kemijo in je nanjo vsa familija ful ponosna.[]
  3. Ki je, mislim, da tudi poučevala Anjo German[]
  • Share/Bookmark
 
5 odgovorov na “Kulturni večer s filharmoniki”
  1. kv_mozart - 29.10.2011 ob 18:32

    Lepo, da se omenja v vašem blogu tudi koncert klasične glasbe. POHVALNO!

  2. aklam - 29.10.2011 ob 19:38

    Nergač, drva nakladata skladač in skladalec (:

  3. Janez - 30.10.2011 ob 12:51

    Hehe, zakaj pa ne skladatelj? Gre le za neko skladnost. Kako bi pa poimenoval umetnike, ki delajo tako imenovane inštalacije? Inštalaterji? ;)

  4. nevenka - 31.10.2011 ob 08:09
    nevenka

    No, uvodna glasba bi se čudovito podala v film Drevo življenja – Terrenca Malicka. Skoraj sem pričakovala nekaj bolj razglašenega, pa niti ni bilo. Glasba je po svoje zelo – naravna. Kot bi človek prisluhnil procesom v celicah – z močnim ojačevalcem jasno :-) ali pa energijam v oblakih, ki se pripravljajo k nevihti…Skratka – muzika mi ni bila neprijetna. Slišala sem tudi že tako – pa še avtor je bil naš, pa še slavijo ga kot zelo avantgardnega. In ta opredelitev je postala tako zelo avantgardna, da je ne dojemam več.

    Je pa zato klasika – večno zelena in ne škoduje zdravju. Tudi, če se začasno počutiš malce omehčanega, he, he…

  5. chef - 1.11.2011 ob 11:06
    chef

    Saj tole s skladatelji ni zraslo na mojem zeljniku. Jaz bi v vsakem primeru uporabil slovensko besedo, ki pa mogoče res ni najbolj posrečena.

    Za nekatere umetnike, ki delajo inštalacije, pa pogosto res velja, da so samo navadni inštalaterji.

    @nevenka: Mene je občasno spominjalo na vojno vihro, kakšen spopad Rimljanov z barbari, recimo.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.