Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Pasji kolesarji

Komentiraj

Objavil/a chef 21.10.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Biciklizem, Fenomeni, miks, Šport

Moja psička, nemška bokserka Pippa, je stara dobrih pet mesecev. Adolescentka je, zdaj že malo manj nerodna, a še vedno razigrana, da ne rečem otročja. Najbolj smešna je, ko nekatere stvari vzame popolnoma zares. Če se je treba zagnat za ptičem, na primer. Ali za palico. Ne razmišlja, zada si samo en cilj in ga skuša izpolniti stoodstotno. Večinoma ji seveda ne uspe, zato je vse skupaj še toliko bolj smešno.

Zakaj v kolesarski reviji razlagam o zverini?

Po dolgem času sem zadnjič osedlal gorsko kolo. Do priljubljenih korenin se moram nekaj kilometrov zapeljati po asfaltu in čez krajši kucelj, ki je ravno prav, da motor spravim na višje obrate. Tako sem zadnjič zadovoljno vrtel pedala z za gorsko kolo in glede na mojo trenutno pripravljenost srednjo hitrostjo. Sredi klanca sem začutil, da se mi je nekaj s precejšnjo hitrostjo prikradlo za hrbet. Precej glasno je soplo in dajalo občutek, da se bo zaletelo vame. V boljših časih sem s takimi opravil tako, da sem počasi pospeševal, čakajoč, da je komaj še dihal, si ob tem privoščil požirek iz bidona, vrgel verigo še za dva zobnika niže in se odpeljal. Samovšečno in prepotentno? Brez dvoma, ampak ne prenašam, da se mi ljudje, tudi, če so kolesarji, brez besed prikradejo za hrbet. Zdaj si takšnih demonstracij moči seveda ne morem več privoščiti, zato sem samo enakomerno vrtel naprej. Ko se je cesta postavila malo bolj pokonci, je moj zasledovalec nenadoma prišel k sebi. Skočil mi je.

Takoj sem se spomnil na otročjega psa. Je mogoče, da rekreativni kolesarji niso nič drugačni? Igrajo se kot psi; prikradejo se, kot da bi jih gnal plenski nagon in potem napadejo kot da je to zadnja stvar, ki jo še morajo narediti v tem življenju. Kar tako, na nekem nepomembnem klancu kategorije Ž. In podobno kot je pes zadovoljen, ko najde nepomembno palico ali žogo, rekreativnega cestnega kolesarja poteši, da premaga nekoga, ki sploh ni dirkal, ampak se je dobesedno valjal na predebelih plaščih.

Razlika med psi in velikimi otroci na kolesih pa vendarle obstaja. Naravni pasji bonton pravi, da se štirinožca ob srečanju pozdravita. Neznana psa se drug drugemu približata počasi, ovohata se po smrčkih in po zadnjici in se odločita, ali se bosta poigrala.

Profesionalni rekreativec iz Prevala nad Podutikom je naredil drugače. Ujel in prehitel me je brez besed, še pogledal me ni. Ko sem se za njim zadrl v pozdrav, me je še naprej ignoriral. Ne vem, morda je ta tip eden tistih, ki ne pozdravijo niti v dvigalu in se od pritličja do štirinajstega nadstropja bojite, da vas bo zadavil ali kaj podobnega.

Še pred desetimi, gotovo pa pred petnajstimi leti smo se na cesti vedno pozdravljali. Zdaj, ko je gostota kolesarjev na priljubljenih trasah že podobna gostoti pohodnikov na Šmarni gori, je razumljivo, da si ne mahamo več vse povprek. Absolutno normalno, ne zaradi kolesarskega, ampak občega bontona pa je, da pozdravimo kolesarja, ki ga prehitimo, in sicer zaradi vzpostavljene fizične bližine, ki zahteva vsaj očesni stik. Ne zato, ker smo kolesarji, ampak zato, ker smo ljudje. Počasi dobivam občutek, da se s kolesarjem, ko natakne čelado in sončna očala, zgodi nekaj podobnega kot z vozniki avtomobilov, ki se v svoji Faradayevi kletki z okni počutijo kot da jim nihče nič ne more.

Takih ignorantov na kolesih je z naraščajočo popularizacijo kolesarjenja vedno več, kar me počasi že moti. Konec koncev grem raje na sprehod s psom, ki vsaj obvlada bonton.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
17 odgovorov na “Pasji kolesarji”
  1. NoMercy - 21.10.2011 ob 19:02

    ja, ko se pleb naserje na nek šport, pač rata štala :P če začnem pri balinanju – ki je bil “hoh” šport in je moral preživeti dobao masovnosti, pa keglanje in potem tenis, sedaj kolesarstvo … trenutno se napada golf :P

  2. laufar - 22.10.2011 ob 12:17

    Tih bod, k si pa še ti vohka mem puhnu, je blo pa to u redu, a?

  3. Rado - 23.10.2011 ob 21:57
    Rado

    Zanimivo napisano. Ampak Chefe, kot da nisi opazil, da dandanes ti vrhunski rekreativci počno podobne stvari, kot si jih počel ti.

    Za kakšen manjkajoč pozdrav se ne bi toliko sekiral. Večina jih še vendarle pozdravlja. Me pa skrbiš ti /vzemi to z rezervo prosim/, včasih si to dihanje za ovratnik reševal s pospeševanjem, danes ko ne moreš več, te pa zanaša v posmeh. Vzemi se vendar v roke, pa se malo približaj nekdanji formi. Rad bi bral kaj o podobnih podvigih kot je bil tvoj vzpon na Grintavec.

  4. chef - 23.10.2011 ob 23:42
    chef

    @Rado: Ni hujšega posmeha kot je bilo tisto, kar sem počel pred leti.

    Jaz takih stvari nisem počel nikoli, razen na dirkah. Ne vem od kje ti to.

  5. bubašvabe - 24.10.2011 ob 13:03
    bubašvabe

    Meni se zdi, da kar dosti kolesarjev pozdravlja. Izjema so kakšni po nanjnovejši modi upedenani pozerji na najnovejših biciklih vrednih več od mojega avta, pa mogoče še kak ultra hudo resen športnik, ki res ne vidi ničesar okoli sebe, ko se matra na polno, drugače so pa ljudje še kar kulturni. Jaz pozdravim vsakega, ki nosi čelado, da bi imel težave s pozdravljanjem kolesarjev, ki bi jih prehiteval, se mi pa ne dogaja. :P :lol:

  6. Tomko030 - 24.10.2011 ob 17:08

    Od mene dobiš zmeraj pozdrav, pa če samo z roko zamahnem oz. dvignem. Se mi zdi kulturno. In lepo. Najdejo se pa tudi taki osebki (sploh ženske!), ki te sploh ne šmirglajo.

  7. bubašvabe - 24.10.2011 ob 18:08
    bubašvabe

    Aja, to sem pozabil ja, ženske. Té tudi nikoli ne pozdravljajo. Je pa res, da sem grd, tako da mogoče to ne velja generalno… :P

  8. Heni - 25.10.2011 ob 12:58

    @Počasi dobivam občutek, da se s kolesarjem, ko natakne čelado in sončna očala, zgodi nekaj podobnega kot z vozniki avtomobilov, ki se v svoji Faradayevi kletki z okni počutijo kot da jim nihče nič ne more.

    No, vidiš Chef, tudi zarad tega ne nosim čelade :-)

  9. Heni - 25.10.2011 ob 13:05

    ….da ne bi počas tu jaz dobil tega občutka, potem bi pa na bicikel.com forumu slikal čelado z vseh možnih strani in bi pod sliko napisal, da bi bil 100% pod cimpresami, če ne bi imel čelade na tintari :-(

  10. Heni - 25.10.2011 ob 13:16

    ….aja, k sem ravno pri čeladah ; Simoncelliju jo je snel z glave, tud Wouterju Weylandtu letos na Giru ni pomagala, s čelado na glavi pa se je ubil tudi moj, tvoj, naš dober prijatelj, Jure Robič, pa še sem jih poznal, ki so se ubili s čelado na glavi, eden tak je pred leti celo umrl na mojih rokah. Meni pa bi lani pri padcu z biciklom bolj kot čelada, pomagal hokejski ščitnik za ramena. Glava cela, rama u prafaktorje :-(

  11. bubašvabe - 25.10.2011 ob 19:15
    bubašvabe

    Ja seveda, če jih dobiš po kolenih ali po hrbtu, ti čelada ne bo nič pomagala. Čelada je za to, da pomaga ščititi glavo. Ne se delat neumnega, no. Razen če nisi res neumen, potem se opravičujem…

  12. seamus - 25.10.2011 ob 20:23

    In če ti glava poči ni veliko za narediti (in ravno zato je čelada, da glavo poskušaš obraniti) – primer je ravno letošnji primer smrti na giru in obratno. Padel je na obraz, kjer ni čelade. Tako, da res ne zavajat glede čelade. Primer Simoncellija je preveč ekstremen – tukaj je samo čudno da je glava ostala na svojem mestu.

  13. laufar - 25.10.2011 ob 20:29

    Heni, ti ga lahko serješ brez čelade, ker maš še ornk frizuro…….

  14. chef - 25.10.2011 ob 23:30
    chef

    Ženske so na primer bitja, ki se večinoma ne zahvalijo niti, če jih v prometu spustiš predse, tako da nad njimi sem jaz že pred časom obupal.

  15. seamus - 25.10.2011 ob 23:58

    @chef – Ne zahvalijo se ti ne, ker tega niti opazijo ne, ne ker bi bile nevljudne :twisted:

  16. chef - 26.10.2011 ob 09:04
    chef

    Ugotovil sem, da je večina od teh vseeno preprosto nevljudna. Tista fora: jaz sem ženska in me boš spustil. Ampak pustimo to.

  17. Heni - 5.11.2011 ob 11:32

    hvala za nasvet, bubašvabe! V zameno pa ti še jaz dam nasvet pri tvojih težavah s hujšanjem : http://www.youtube.com/watch?v=VU_U8gmsIIY

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.