Nergač

Libeliče na terasi nad Dravo pod pobočjem Strojne nekaj kilometrov severozahodno od Dravograda so od vseh pozabljena, a blazno zanimiva vas, kjer manjka samo dobra gostilna. Dobre domače gostilne žal ne boste našli niti v Dravogradu, ampak šele na Muti. Gostilna pri lipi bazira na koroški tradiciji, najsi govorimo o hrani ali privlačnih prenočiščih, štiblcih.  Da se v tam o Koroškem naučite več kot v vseh muzejih in muzejskih zbirkah na tistem območju, morda več kdaj drugič, prilagam pa fotko rotunde sv. Janeza Krstnika, ki jo je leta 1052 po spletu okoliščin posvetil sam papež Leon IX., ki je mimo potoval, da bi pomiril skregane ogrske plemiče.

Malo romansko cerkvico omenjam zato, ker je ena najstarejših v Sloveniji. Še bolj skrivnosten je okoli 800 let star objekt na pokopališču ob cerkvi sv. Martina v Libeličah. Okrogla zgradba s strmo zašiljeno skodlano streho je prenizka, da bi jo imeli za obrambni stolp in preveč zaprta, samo skromen vhod ima, da bi bila lahko kapelica.

Če dobite enega od treh libeliških turističnih vodnikov, boste lahko pokukali v notranjost:

Ja, kosti. In lobanje.

Temu rečemo kostnica. Do 17. stoletja, ko so jih prepovedali, je bilo tega po Sloveniji precej, do danes pa so se ohranile samo tri srednjeveške kostnice: v Mokronogu na Dolenjskem, v Jarenini v Slovenskih goricah in seveda libeliška, ki je tudi najbolje ohranjena. Zakaj kostnice?

Po nerazumljivem cerkvenem pravilniku so imele v srednjem veku pogrebne pravice samo redke cerkve, kar je pomenilo, da so mrtvece prinašali od blizu in daleč. Na Koroškem so krste na ramenih tovorili, na primer, iz Mežiške doline v Libeliče, menda pa niso šli po dolinah, ampak kar čez Strojno. Kakih deset kilometrov zračne črte. Seveda si lahko mislimo, da so se britofi hitro polnili. Zato so grobove redno prekopavali in nestrohnjene kosti zlagali v kostnice.

O kostnici samo mimogrede, ker je zanimivo. O Libeličah danes pišemo zato, ker so pred slabimi 89-imi leti Libeličani z lastno trmo, pogumom in patriotizmom dosegli, da je Slovenija za kakšen kvadratni kilometer večja, kot bi bila sicer.

Na današnji datum pred 91-imi leti je Slovenija s koroškim plebiscitom izgubila dobršen del ozemlja, kar je sicer škoda, a moram po svoje razumeti tudi tistih 59 odstotkov volivcev, med njimi so bili seveda tudi Slovenci, ki so se odločili za Avstrijo. Je bilo bolje živeti v Avstriji ali v siromašni Kraljevini SHS in kasneje v SFRJ, danes pa v Sloveniji? Med propagandističnimi razglednicami Maksima Gasparija je ena sporočala tudi: “Ne maram za staro falirano Avstrijo … Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo!”

Ampak kakor koli … Spoštujem vrednoto domovine. Spoštujem principe! Rad imam Slovenijo. Spoštujem tiste, ki so se zanjo borili, tako ali drugače. Žal pozabljamo na tiste, ki so se za domovino, ne državo, borili po prvi svetovni vojni. Rudolfa Maistra komaj poznamo. O Libeličanih ne vemo ničesar.

Ničesar ne vemo o libeliškem župniku in narodnemu buditelju Antonu Vogrincu, ki je že takrat agitiral za slovenske interese, seveda kar pri maši med pridigo. Libeličani so na plebiscitu skoraj brez izjeme glasovali za Kraljevino SHS, potem pa vseeno pripadli Avstriji. Župnika Vogrinca so izgnali, a se ni vdal, v Libeličah pa sta mu pomagala učitelja Mencin in Gačnik. Organizirala sta kulturne prireditve v slovenščini, gverilci so ruvali mejnike in rezali žico.

1. oktobra 1922 je avstrijska oblast obupala. Libeličani so se vrnili v Kraljevino SHS.

Kmalu po tem so dolg poravnali še libeliški gasilci, ki so jim Avstrijci po plebiscitu odtujili brizgalno in jo odpeljali v Potoče. Brizgalno, ki je zdaj razstavljena v vasi, so dva kilometra za mejo preprosto ukradli nazaj.

Bojim se, da tega poguma danes ne zmoremo več.