Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Končno brez Golice

Komentiraj

Objavil/a chef 14.09.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Biciklizem, miks, Šport

Približno enkrat letno si uspem ogledati eno od slovenskih dirk olimpijskega krosa. Moje discipline. Leta 2008 sem bil v Završnici, lani v Kamniku, letos na državnem prvenstvu v Domžalah. Vsakič znova me preseneti očiten napredek v organizaciji prireditve. Po novem ni več videti, kot da so se na nekem travniku pod vojaškim šotorom zbrali ljubitelji slovenske narodnozabavne glasbe, ampak je vzdušje pravzaprav kul. Poslušljiva glasba. Poslušljiv komentator, ki ve, kaj govori. Na prireditvenem prostoru stoji nekaj skoraj čisto pravih stojnic. S klubskimi kombiji, reklamnimi nadstreški, celo katalogi so na voljo.

To je nekaj, česar v mojih tekmovalnih časih ni bilo.

Pravijo, da je bil vrhunec slovenskega gorskega kolesarstva – govorim o krosu – med letoma 1996 in 2000, ko sem jaz to sceno opazoval samo v medijih. Ko sem se leta 2001, sredi sezone tudi sam pomešal med mladince in na kakšni dirki celo opozoril nase, je šlo počasi že navzdol. Z vsem spoštovanjem do tega športa še vedno mislim, da so najpametneje storili tisti, ki so še dovolj zgodaj prestopili na cesto: Jure Golčer, Jure Kocjan, Robert Vrečer, Luka Mezgec, med dekleti Polona Batagelj. Vsi so dosegli veliko, predvsem Mezgec in Batageljeva pa sta šele na začetku uspešne poti. Dobri so bili že kot gorski kolesarji, toda videti je, da so začeli prave uspehe žeti šele na cestnih kolesih.

Problem perspektive?

Mene je vsa motivacija minevala že ob pogledu na prireditvene prostore, kjer sem se konec tedna po vseh napornih treningih počutil kot zadnji butelj. Toda v zadnjih letih je zavel nov veter. Nekdanji tekmovalci v krosu, tako je v Kamniku in Domžalah, stanja drugod ne poznam dobro, so prevzeli v roke organizacijske vajeti. Tako danes na svoj račun pridemo vsaj gledalci, čeprav maloštevilni – razen družinskih članov tekmovalcev in najožjih prijateljev je bilo tokrat v Domžalah opaziti še celo falango bivših tekmovalcev – pa še to zato, ker je večina še aktivna v amaterskih ali masters kategorijah.

Zdelo se mi je, kot da v članski dirki zares dirkata samo Lovše in Noč. Da po načinu drže na kolesu in poganjanja pedal skoraj nisi razločil mladinca, ženske in člana, je druga zgodba. Hočem povedat … – z vsem spoštovanjem do deklet – … kdaj je moški kros padel tako globoko, da člani startajo skupaj z mladinci in ženskami? Kasneje sem celo izvedel, da so v prvo vrsto postavili ženske! Seveda, potem ko so po v eni sezoni odnehali trije največji upi olimpijskega krosa, so voz potegnila dekleta, zato si tudi zaslužijo prvo vrsto. Še sreča, da niso hkrati startali tudi veterani, med katerimi je bil kup znanih imen iz bolj žlahtnih časov slovenskega kolesarstva. Bojim se, da bi marsikomu dali vetra.

Imamo obrnjeno stanje. Izvrstno pripravljene tekme in konkurenco, ki je bolj ali manj sestavljena iz tekmovalcev, ki si vsako leto obljubljajo, da je res že skrajni čas za preusmeritev v rekreacijo. Ne bo šlo drugače kot z vzgojo mladih kolesarjev, k sreči pa se tudi to dogaja – po zaslugi istih nekdanjih tekmovalcev, ki tudi organizirajo tekme. Toda to je šele prvi korak. Pomemben skok je potrebno narediti ob prehodu v mladinsko in potem v kategorijo pod 23 let, ko se začne zares. Kaj pomeni dobro delo, kjer je talent le del uspeha, lahko vidimo v ženski kategoriji. Tekmovalci, ki si sami kupujejo kolesa in se kar naprej grizejo zaradi strganih verig in obrabljenih zavornih oblog, bodo prehitro ugotovili, da je prihodnost drugje.

Na cesti ali v osemurnem delovniku.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Končno brez Golice”
  1. Blaž - 16.09.2011 ob 08:01

    to je pa res skrb zaskrbljujpče, da celo na Nergačovem blogu ostane tematika gorskega kolesarstva ne komentirana, kakor koli. Predvidevam, da si že pozabil občutek, ko misliš, da se hitro pelješ. A pogled iz drugega zornega kota, kot si v Domžah ti, pa kaže drugačno sliko. Ne zdi se mi ravno “fer” izjava, da sta dirkala samo Lovše in Noč. Spregledal si Budina in Ferenčaka. Dokler nista imela težave jima je šlo prav dobro. Ampak pustimo te analize. Rad bi le povedal, da tudi drugi smo bili tam v “rdečih številkah”. Noč in Lovše sta pač bila tisti dan za razred ali tri boljša.Tukaj ni debate in vse čestitke.Ne želim si izpostavljati dirke v Kamniku, ki je bila dva tedna nazaj in Lovšetovega nastopa in obnašanja v stilu:” Ne da se mi” ali “Komu na čast se matram”.(Sem ga prehitel). Kot sem rekel, tisti dan sta bila v top formi in čestitke za takšno tempiranje forme. Kljub vsemu si ostali ne zaslužimo, da nas jemljete, kot ene zabušante. Zakaj pa je tako, kot je. Po resnici povedano nevem. Vem samo, da treniram in dirkam maksimalno. Če vse to izvajam pravilno pa žal nevem, ker nisem izobražen in praktično izkušen trener. Tako tipamo v temi in se učimo na svojih napakah.

  2. Janez - 16.09.2011 ob 09:23

    Legende, pionirji, heroji, ne vem, katera beseda bi bila najbolj prava (vsekakor pride na misel tudi marsikatera druga ;) . Spomin iz časov, ko je bil bolj ali manj kontroliran sestop najboljša metoda ustavljanja.

    Osebno me navdušuje napredek tehnike v 20 letih, ampak zagnanost tekmovalcev iz videa je pa nenadkriljiva (padec – glihanje balance – hop naprej do naslednjega padca).

  3. chef - 16.09.2011 ob 13:20
    chef

    @Blaž: Da ste bili vsi v rdečih številkah, je meni kristalno jasno, problem je, da ste bili v rdečih številkah že pri tej hitrosti. Sploh ne mislim kritizirat tekmovalcev. Da ste rekreativci z licenco niste vi krivi. Očitno si falil point zapisa.

    Verjamem, da trenirate, ampak kar sem videl v Domžalah, je srednja rekreacija in preprosta primerjava s kategorijo masters to dokazuje že na prvo oko. Kar sem napisal ni zraslo samo na mojem zeljniku, ampak skozi pogovor z nekdanjimi in zdajšnjimi tekmovalci pa nekdanjim selektorjem in tako dalje.

    To ni vaša krivda, ampak če član z licenco izjavi, da sploh ne ve, če trenira pravilno, obenem pa zatrjuje, da trenira maksimalno, je raven, kakršno gledamo, normalna.

    Upam si trdit, da sta tudi Lovše in Noč na dosti nižji ravni kot pred pred petimi leti, kar sliko samo še poslabša. Konec koncev, zakaj bi se pa trudila bolj, kot se? Kdaj je šlo vse skupaj dol, pa vemo: ko so Kodra, Homovec, Žnidaršič in Mezgec ugotovili, da je perspektiva drugje.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.