Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Tako različni in tako podobni

Komentiraj

Objavil/a chef 26.04.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod miks

Revija Bicikel, ki jo ta mesec najdete na prodajnih policah, ima pravzaprav samo dve napaki. Prva je intervju z Vilijem Resnikom, druga pa ta, da je objavljenih kar sedem fotk z mojo tolsto pojavo (izključujoč fotko ob kolumni), od tega je ena celo dvostranska. Mislim, če bi bila ta fotografija pozicionirana na mestu intervjuja z Resnikom, bi si jo lahko na steno nalimal kot poster! Kot kaže, v naslednji izdaji ne bo dosti drugače, ampak sem vsaj malo shujšal. Spodaj je kolumna, mislim, da ena boljših mojih provokacij.

Tako različni in tako podobni

Letos po dolgem času spet treniram v fitnesu1 – ne po kolesarskem programu za vzdržljivost, ampak delam na moči. Ob tem opažam stvari, ki jih včasih kot kolesar verjetno nisem. Vadba v fitnesu za resne kolesarje seveda ni samo priporočljiva, ampak po mojem mnenju nujna, predvsem z vidika krepitve mišičnih skupin, ki so za ohranjanje zdravega kolesarjevega telesa nujne, a med sezono zanemarjene. Ampak tako kot je vadba v fitnesu pomembna, je med kolesarji tudi osovražena. To je normalno, saj živimo za gibanje, za veter pod čelado, za naravo. Fitnes je vse kaj drugega. In kolesar je vse kaj drugega kot povprečen obiskovalec fitnesa. Vsaj tako misli kolesar. V resnici sta si različna izključno v telesni konstituciji oziroma v načinu vadbe, ki je hkrati vzrok in posledica, da so kolesarji na videz rahitični, navdušenci nad grajenjem telesa pa … hja, ogromni.

Kolesarji, ki sicer iz počepa delajo čudeže, se tistim drugim, ki so v večini, in iz prsi dvignejo tudi več kot kolesar z nogami, nemalokrat posmehujejo. Saj vemo, kako je, kajne? Velika mišična masa ni privlačna in je pravzaprav kompenzacija za majhne možgane. Poleg tega so vsi ti fantje na drogah. In na splošno so čudni. Na fitnesu se gledajo v ogledala, ker tam pravzaprav niso zaradi športa, ampak zaradi izboljševanja svojega videza. Kako sploh vzdržijo po tri ure v zaprtem prostoru?

Seveda imamo kolesarji z njimi več skupnega, kot si mislimo.

Predvsem majhne možgane, seveda.

Res je sicer, da je mišična masa kolesarjem prej v napoto kot v korist, zato pa se radi pogovarjamo o definiranih mišicah. S takšnimi ali drugačnimi razlogi vztrajno brijemo noge. Najhujši gizdalini jih celo mažejo z olji, ki poudarijo brezhibnost lepo definirane noge, kar body-builderji sicer počnejo samo na tekmovanjih. Da ne pišem o nekih modelih, ki so se celo mazali s kremo, ki naj bi poskrbela za porjavitev, kar je za moje standarde moškosti in normalnosti enostavno nepredstavljivo in neprebavljivo.

Kolesarji imamo težavo, da s seboj ne moremo voziti ogledal. Zato pa so na forumu objavljene fotografije iz kolesarskih prireditev najbolj vroča roba. Seveda ne gledamo konkurentov ali prijateljev, ampak sebe. Narcisizem brez primere! Pri tem kolesarju nista dovolj le telesna lepota in elegantna drža na biciklu, ampak tudi oprava in, seveda, sam predmet poželenja med nogami. V bistvu imajo fantje s fitnesa manj skrbi.

Glede dopinga med rekreativci se jaz že dolgo ne slepim več. Tistim, ki ob vsaki omembi tega problema skočijo v zrak, češ, pa pokaži s prstom na svojega osumljenca, se lahko samo nasmehnem, saj oprijemljivih dokazov res nimam in bi z obtoževanjem izpadel kvečjemu špeckahla ali celo tvegal grožnje s tožbami. Medtem ko se kolesarji sprenevedamo, najbolj seveda tisti, ki imajo največ masla na glavi, se na fitnesu fantje raje odkrito pogovorijo o takšnih in drugačnih preparatih, ki jih zategujejo in vlečejo vodo ter maščobo iz telesa ali pehajo v depresijo in agresijo … Da je svet z resnico soočenih in sprijaznjenih lepši, je seveda jasno vsem. V kompliciranje glede prehrane in obsedenost s telesno težo se seveda sploh ne bom spuščal, kot tudi ne v merjenje takšnih in drugačnih parametrov (srčni utrip, moč vrtenja, kadenca, naklonina, laktatni prag, eritrociti …), ker na teh področjih kolesarji prekašajo celo telemetrijo formulo 1 in imamo občutek, da so njihova telesa roboti.

In kako ljubitelji fitnesa vzdržijo tri ure v zaprtem prostoru?

Po mojih izkušnjah se zdi povprečnemu Zemljanu dosti bolj neverjetno, da nekdo tri ali pet ur presedi na kolesarskem sedežu.

Revija Bicikel

  1. Do zdaj me je že minilo. Dejansko težko vzdržim tam, sploh, ko so dnevi spet topli. Zdaj pač na vse tiste opice spet gledam zviška.[]
  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Tako različni in tako podobni”
  1. Nastja - 26.04.2011 ob 19:07

    Hahahaha se popolnoma strinjam z napisanim! :) Ogledovanje in fotografiranje nog je vedno glavna tema pogovora. In seveda kje se vidi kakšna žila in kje je kdo pozabil obrit kakšno dlako :p

    In tudi jaz, pa se z nobenim športom ne bavim resno, ne zdržim dolgo v fitnesu. 2x redko 3x na teden se prisilim in grem naredit vaje za moč v študentskem fitnesu (dober fitnes, pa zastojn hehe), to je pa to. Veliko raje imam nedeževne dni in becikliram iz Šentvida do Poljanske na fax in nazaj. S starim težkim Rogom, brez ene bremze in z drugo, ki komaj prime. Ko sem ravno pri tem, nikoli nisem šla na nobeno kolesarsko dirko, da bi tekmovala. Pa ne rabim. Saj vsak dan tekmujem na pločniku,posebej na semaforjih. Kakšna tekma, kdo bo prvi pognal in bil na čelu kolone!! :) ))

  2. Marjetica - 26.04.2011 ob 23:01

    Škoda, ker te je minilo. Ker je kolumna izjemno koncizno opažanje.

    Se mi pa zdi, da bi vsakemu kolesarju bistveno bolj kot klasično fitnesarjenje od počepa prek deadlifta do bencha in pumpanja bicepsov rolleyes koristilo nekoliko funkcionalne vadbe a la

    http://vigorground.com/ http://crossfitplamen.wordpress.com/ http://www.girevoy-sport.si/

  3. chef - 28.04.2011 ob 12:11
    chef

    Kolesarji bolj malo pumpajo bicepse, pravzaprav sploh ničesar ne pumpajo, ker to samo škodi.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.