Nergač

Konec štiridesetih in začetek petdesetih prejšnjega stoletja so bila očitno zlata leta oblikovanja gospodarskih vozil, recimo malih tovornjakov in kombijev. Seveda vsi dobro poznamo Volkswagnovega Transporterja T1 (1950-1967), ki je do danes dobil še štiri naslednike.¹ Ampak še bolj simpatična sta bila Tempo Matador in simpatična zadevica na spodnji fotki.

Nemški Lloyd iz Bremna je svoje prvo vozilo z bencinskim motorjem izdelalo leta 1908. Že prej so se ukvarjali z električnimi avtomobili, ki so jih kasneje izdelali še nekaj. Med letoma 1914 in 1950 so nekaj avtomobilov naredili v partnerstvu s Hanso kot podjetje Hansa-Lloyd Motoren Werke GmbH. Po prekinitvi partnerstva so med drugimi izdelali zanimiv avtoček Lloyd 250 (1956-1957) s samo 250-kubičnim motorjem. Zaradi razvoja avtomobilov, ki so bili vse močnejši, hitrejši in težje obvladljivi, so morali starejši vozniki, ki so želeli voziti avtomobile z več kot četrlitrskim motorjem, sredi petdesetih let še enkrat opraviti vozniški izpit. Lloyd 250 je bil namenjen tistim, ki tega izpita niso mogli ali hoteli opravit. Imel je pičlih 11 konjev in je bil tako švoh, da so ga izdelovali brez zadnjih sedežev, radkap in odbijačev – ki so bili vseeno opcijska oprema.

Bistvo Lloydovega uspeha, ki je bil po drugi svetovni vojni za Volkswagnom in Oplom najbolje prodajana nemška znamka, je bilo v poceni avtomobilih, ki da naj bi bili obenem udobni in zanesljivi. Sliši se kot v oglasu, ki mu nihče ne verjame, kajne? Uspeh znamke je bil precej kratkotrajen. S čudovitim modelom Arabella z 900-kubičnim motorjem, ki je v različici deluxe zmogel 45 konjev in končno hitrost čez 130 km/h, se je zgodba leta 1961 zaključila. Propadlo podjetje je avtomobile izdelovalo še do leta 1963, potem pa je znamka izginila in sem zanjo prvič slišal lani decembra.

Med letoma 1953 in 1957 so izdelali 9.900 Lloydov LT500 (zgornja fotka). Bili so zanič. 286-kubičen, pozor, dvotaktni motor, je zmogel 13 konjev, kar je slabih 600 kilogramov težek kombi pognalo do 75 km/h. Če je bil prazen. Če je voznik naložil še pet povprečno težkih potnikov, čemur je bil kombi tudi namenjen, ni šlo dosti hitreje kot 60 km/h. Na Wikipedii piše, da je bilo zanič tudi vse ostalo: vzmetenje, vodljivost in tristopenjski menjalnik. Edina prednost tega vozilca, poleg simpatičnosti, seveda, je bila možnost preprostega odstranjevanja sedežev. Leta 1955 so skušali situacijo rešiti vsaj z boljšim 600-kubičnim štiritaktnim motornim agregatom, ki je zmogel 19 konjev – Lloyd LT600 so izdelovali do propada fabrke leta 1961, v tem času so jih naredili 14.800.

Jaz si kar predstavljam, sebe za volanom in pet mojih najljubših komentatork in komentatorjev na poti iz Ljubljane v Portorož, hehe. Res, čudovita stvar.

1. Mimogrede, enkrat sem imel priložnost vozit T2, mislim, da letnik 1973, sicer sem pa celo leto vozil tudi bivalno izvedenko Californio iz serije T5.[↩]