Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Kolesarska vrnitev na Krim

Komentiraj

Objavil/a chef 6.11.2010 ob 18:00 ob 18:00 pod Biciklizem, miks, Šport

Za moje pojme je Krim (1107 m) eden od najbolj dolgočasnih hribov, zato je kar neverjetno, da kar naprej lezem gor. Podnevi, ponoči, peš … tokrat pa po dolgem času z biciklom. Včasih sem bil na Krimu skoraj doma, saj sem ga izven sezone naskakoval peš za pripravo na sezono, poleti sem za trening gor delal take in drugačne intervale, enkrat ali dvakrat pa sem gor celo zmagal dirko. Samo v zadnjem tednu sem bil gor trikrat: prejšnjo nedeljo solo peš iz Iškega vintgarja (56 minut, mimogrede, če koga zanima). V torek sva z Vizotom udarila  nočno v megli, da bi jo rezal. Danes pa sva z Beach Boyem, ki se je zadnjič nekaj hvalil v komentarjih, gor udarila še z bicikli. Tokrat ni imel rojstnega dneva nihče iz njegove familije, se je pa navsezadnje do vznožja v Iški pripeljal z avtom, ker ima … jasno, jutri neke družinske obveznosti in je moral k frizerju. Ha, ha.V glavnem, jaz sem do Iške priklatil z biciklom čez celo Ljubljansko barje. Že s špecjalko in če si v formi se vleče, z debelimi gumami in v katastrofalnem kondicijskem stanju je pa skoraj nevzdržno. Ker se mi ni ljubilo po Ižanki, sem podaljšal čez Mateno, a s tem fasal jugozahodnik naravnost v ksiht. Že do Iške sem imel vsega poln kufer in tam za nameček ugotovil, da so cesto do Gornjega Iga asfaltirali. Še en dolgočasen vzpon. Naslednjič bo treba iz Tomišlja.

Vzpon bi lahko štopal na koledar: mislim da sva iz Iške rabila okoli uro in četrt. No, kadar sem oblečen v džubin, me niti ne mika divjat, ker mi gre blazno na jetra ta zatohel filing pod jakno. Vsi nabijajo kako windstopper diha in kako je počutje kot da si pod klimo, ampak to je bulšit. Če bi bil sam, bi seveda brez potrebe bolj divjal iz čistega dolgčasa, tako pa se je bilo treba pogovorit od bab, avtomobilov, športa in službe.

Če bi kolesaril zaradi lepega vremena, bi danes ostal doma. Zgoraj je bilo odurno.

Oskrbnik koče se je zamenjal, jaz se pa še nisem odločil, ali je to dobro ali ne. Tako kot je bil tisti Titoist zoprn, je bil po svoje tudi simpatičen. Je pa res, da sem bil med redkimi, ki se je z njim dobro razumel. Nič kaj pohleven tip nisem, ampak v sedemindvajsetih letih sem se naučil, da moraš ostat ponižen pred dvema tipoma ljudi: vratarji in oskrbniki planinskih koč. Oni ti lahko zagrenijo življenje do te mere, da se raje podrediš, pa če so še tako neumni in zateženi. No, novi oskrbniki so čisto v redu. Radler je bil hladen.

Ker sem nasprotnik spuščanja po makadamskih cestah, ki so povrhu še nevarne, sem kamerada peljal na njegov prvi spust po pešpoti. Po tisti, ki vodi v Tomišelj. Revež je bil najprej lesen kot jaz takrat, ko so me, prvič sem stal na smučkah, pustili na vrhu krvavških Njivic, pa Bog ti pomagaj! No, resnici na ljubo je on samo enkrat ubrisal, jaz sem se pa takrat lomil cel dan. Pravzaprav lahko modelu kar čestitam za pogum, ker po tej jebi bi po mojem večina večkrat razjahala!

Moram priznat, da sem se na začetku tudi jaz počutil kot riba na suhem. Na trenutke me je bilo celo malo strah, ker je šel bicikel po svoje in sem vozil bolj po preživetvenem nagonu kot po pameti. Kombinacija strmine, valečih se spolzkih kamnov in listja, ki jih zakriva, je najbolj odurna.  Sicer sem bil že dvakrat na terenu, resda malo manj zahtevnem, ampak očitno rabiš za pridobivanje občutka daljše spuste. Po polovici dobrih 800 metrov spusta sem že sprostil ramenski obroč in začel uživat. Špica!

Urban je ugotovil, da mountain bike ni tako nezahteven za roke in hrbet. Sem pa prepričan, da ima ta lep šport novega fana. Letos se je začel malo vozit, ampak se je spuščal po nezahtevnih potkah, kar je za moje pojme brezveze, ker bi imel potem rajši bicikel za ciklokros. Očitno mu singlce odgovarjajo, ker se je režal do ušes.

Še ga bomo žgal!

Aja, mimogrede. Ulegel sem se tudi jaz. Pri 0 km/h. Verjetno sploh ne bi padel, ampak sem držal bicikel v luft, da ga ne bi poškodoval.

  • Share/Bookmark
 
13 odgovorov na “Kolesarska vrnitev na Krim”
  1. Lisa - 6.11.2010 ob 20:21
    Lisa

    Jst sm pršla na krim s kolesom v 2. razredu OŠ. Prvič, zadnjič in nikoli več. Sej na da bi se mi kej zameru, ampak jst raj Krim občudujem iz svojega okna.

  2. maremw - 6.11.2010 ob 20:29

    zelo lepo si opisal tvojo pot gor,le da imam jaz na prejšnega oskrbnika lepše spomine . . .ne da titota pogrešam,vedno je biu prijazn , hrana in postrežba je bila zmer na nivoju kar za nove ne morm rečt…enkrat sm si ričet privoščil,je biu tolk popran da sm ga komj dol spravil..tud v joto se je mal vsulo,je z nasmehom,brez opravičila odvrnila oskrbnica…tko da zdaj gor samo čaj spijem in obrnem

  3. Kreten - 6.11.2010 ob 21:04

    Jaz pa sovražim drekače, ki se vozijo izven ceste in uničujejo gozdno podrast. Večkrat jim nastavim kakšen špičast hlod za ovinkom, da bi si preparali čreva ali vsaj nabili na kol. Še bolj pa sovražim potuhnjene slineže, ki si ne upajo povedati nekomu kar mu gre.

  4. taprau - 6.11.2010 ob 21:19

    Full si mi dal volje do takih spustov. Jutri po dolgem času spet “napadem” eno tako pot ;-)

  5. chef - 6.11.2010 ob 22:00
    chef

    @lisa: Prepričan sem, da je problem v tem, da si bila stara 8 let :lol:

    @maremw: Da smo si na jasnem: možakarjeva kuharica je delala brez dvoma najboljše krvavice. Takih nisem jedel nikjer in vsakič ko sem bil gor, sem uničil eno. Drugega sploh nisem poskusil. Skratka, krvavice ziher ne morejo biti več tako dobre. Bom pa enkrat stestiral. Zihr bom šel kdaj pozimi gor.

    @Kreten: Jaz upam, da se zajebavaš. Enkrat sem si zaradi enega takega kretena zlomil roko. Od takrat mi je še nekdo nekaj dolžen in je bolje, da ne srečam njega ali njemu podobnega. Od kje ideja, da na pešpoteh podrast uničujejo kolesarji, mi ni jasno. Vem samo, da so pešpoti utrli pešci in od takrat tam podrasti ni več, ampak samo še gola zemlja, ki jo vsak dan tepta na desetine pešcev in le sem ter tja kakšen kolesar.

  6. dodo - 6.11.2010 ob 23:31

    Fajn napisano, čestitke za vzpon in spust.

    Krim pa ni za kretene…

    Mislim, da je Krim izrazito primeren za vse vrste kolesarjev, tako za up kot downhillerje. Na Krimu se namreč ne dela nobena škoda, saj so praktično vse poti nakrim neke vrste kolovozi, široki dovolj za traktorje in če vozijo ti, smejo tudi kolesarji. Sam uživam v divjini Krima, res je enkratno.

    Koča je pa po novem odprta vsak dan, to pa je tudi nekaj, oskrbniki sta čist ok, pa tudi če ni več krvavic z Julči picerije :) . Prejšnji so mogoče malo pretiravali s prisilno prijaznostjo in kao neko titonostalgijo. Vsaj tak čuden občutek sem mel, nisi vedel al se un za šankom zajebava al resno misli s titovo sliko ipd.

  7. chef - 6.11.2010 ob 23:35
    chef

    Jaz sem si vedno želel z njim načet debato o Titu, ampak sem cvikal, da bi tam ostal do večera, haha.

  8. Rado - 7.11.2010 ob 09:33

    Čemu bi bi bilo s sliko Tita kaj narobe? Ali s sliko kralja Aleksandra? Ali s sliko presvitlega cesarja Franca Jožefa, ali pred sliko Napoleona, ki je pred 200 leti kolovratil tod okoli?

    O kolesarskih spustih. Nič ni narobe, če le ni hitrih spustov mimo gorskih pešpoti. Se mi je že zgodilo, da sem počepnil od strahu, ko mi je en divjak kakšnih 30 na uro nepričakovano pripeljal iza hrbta.

  9. Lisa - 7.11.2010 ob 10:14
    Lisa

    Chef, stara sm bla 9 let. (pomemben podatek) In tist let sem prehodila pohod od Litije do Čateža.

  10. Anya - 7.11.2010 ob 10:29

    Gozdne potke so top, tam se res da uživat pa stran od cest. Podobno kot smučarajanje – zlezeš do neke koče in najdeš eno freeride potko do dol. Ni da ni, dbest:)

  11. suunto core - 7.11.2010 ob 11:28

    Za tebe je Golovec.

  12. laufar - 7.11.2010 ob 13:02

    Prvo kar pomislim ob omembi Krima je veliki pok. Joj, kako je počilo, a Chef? Aja, pa kako je en frajerček (mladi šofer) podrajsal z avtomobilom po ležečem policaju dol pri jezeru! Haha, jao…..

  13. chef - 7.11.2010 ob 18:52
    chef

    Orkodijo! Ampak škode je bilo v prvem primeru več. Pa tud počlo je bolj, hehe.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.