Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Debeluhov dnevnik

Komentiraj

Objavil/a chef 17.09.2010 ob 18:00 ob 18:00 pod Biciklizem, miks, Šport

Tako kot tistega junijskega četrtka, ko menda niti ni tako letelo – kdaj pa na Barjanki sploh leti? – nisem prej trpel niti en dan v svoji dirkaški karieri, pa naj je šlo za dirko ali trening, dež in mraz ali peklensko vročino sredi avgusta ob dveh popoldne. Bilo je drugačno trpljenje. V bistvu je bilo mučenje kot so ga verjetno preživljali inkivizitorski mučenci, ko so jih imeli na natezalnici že nekaj dni in jim je, nesojenim čarovnicam in hudičevim zvodnikom, postalo že vseeno in so se bolečine komaj še zavedali – lebdeli so nekje nad tem svetom, kot da so v drugi dimenziji, brez moči, da bi se uprli. In približno tako sem se počutil jaz, ko sem že pred Podlipo, še preden se je klanec sploh začel, vse skupaj poslal v tri krasne, oblajal tiste norce na kolesih s še težjimi besedami in odvil na bankino, da se slučajno ne bi kdo zaletel vame, ker mi je hitrost padla kot da bi zategnil ročno. Ampak za menoj ni bilo nikogar.

Kako se je vse skupaj začelo, kako je do tega sploh prišlo, sem se kasneje spraševal, ko sem v najlažjem prenosu motal po klancu, ki ni imel več kot deset odstotkov nagiba, in bi bicikel bržkone zadegal v grmovje in dvignil palec, če me ne bi milostno počakal odgovorni urednik velecenjenega medija, ki ga pravkar držite v rokah.

Bil sem tako zelo fit in posledično seveda več kot samozavesten. Na biciklu sem bil kot maneken in požvižgaval sem si na klancih, ko je večina že vklopila škrge. Na biciklu sem užival. Pa ni bilo treba veliko, da sem se zredil za točno osemnajst kilogramov. Resno delo, služba, mesec ali dva garanja, ko za kolo ni bilo časa niti, če bi ga hotel imeti. Seveda nikoli nisem bil med tistimi, ki brez kolesa ali gibanja ne vzdržijo dlje kot nekaj dni. Brez težav sem se po koncu sezone cel mesec basal s klobasami, pil pivo in lenaril čez vse meje dobrega okusa, potem pa le stežka spet ustrojil tolsto zadnjico za sedenje na kolesarskem zicu. Zato mi seveda ni bilo težko popolnoma pozabiti na kolo. Dodatno me je od rekreativnega kolesarjenja odvračala tudi rekreativna filozofija sotrpinov, ki jim očitno vrhunec pomeni nastop na ultramaratonski dirki, če že ne morejo biti najhitrejši na Franji.

Lenoba se je seveda povečevala premo sorazmerno z naraščanjem kilogramov, kar je logično. Bolj ko si debel, teže se spraviš v pogon že v fizičnem smislu, da o psiholoških težavah ne razglabljam. Ne samo, da je v skrajnih primerih nevarno za srce, ampak je tudi mentalno nezdravo, sploh za tiste, ki smo bili včasih fit, zdaj pa vrhunec kolesarjenja doživljamo, ko gledamo Cancellaro, ko osmeši Boonena.

S kolegom Bokijem, ki ga stara garda s foruma Bicikel.com pozna kot Virenka, sva nameravala na Barjanko že teden prej, a nama je šlo vreme povsem na roko – deževalo je. Zato sva šla na dva pira in na hamburgerje. Naslednji teden nisem imel te sreče. Sonce je nažigalo v vsem svojem sijaju, jaz pa nisem imel izgovora. Ko sem po poldrugem letu nataknil pulzmeter, sem se nameraval obrniti že pri dvigalu. Naslednjič sem skoraj odvil v nov bar na začetku Lip, po dobrih dvajsetih minutah vožnje, ko me tisti, ki naj bi se zbrali na Litijski, še kar niso ujeli in sem bil prisiljen klatiti v nasproten veter. Na zbirnem mestu v Podpeči sem bil sicer deležen redkih ovacij, a potolažili me niso. Še več je bilo novih ksihtov, prvič sem jih videl in očitno številka kolesarjev, ki so za vrtenje pedal bolj zavzeti, kot bi bilo to zdravo, še vedno narašča. Tam sem tudi izvedel, da se fantje ne dobivajo več na Litijski, ampak kar na končni točki, pri krčmi. Kakšne spremembe, fantom je očitno hladna pijača pomembnejša od rezultata, sem si mislil. Seveda samo dokler niso potegnili. Od tam ni bilo več šale. Do Borovnice je še šlo. Potem je šlo hitreje. In proti Podlipi še hitreje. Če sem že imel pulzmeter, ki je bil kar naprej v rdečih številkah, sem bil samo vesel, da nisem nataknil še števca. Sploh potem, ko sem na klancu proti Šentjoštu … stopil dol. Kaj takega! Poleg tega sem kasneje videl nekaj fotografij, ki jih je Boss k sreči zadržal zase in samo upam lahko, da nekoč ne postanejo predmet izsiljevanja.

Do doma sem se navsezadnje privlekel, za kar se imam zahvaliti predvsem zgoraj omenjenemu, ki ima v dobrem še celo kosilo – s predjedjo, glavno jedjo, desertom in še buteljko, če jo bo hotel. Od takrat sem se usedel samo še na mestni bicikel. Dokler ne shujšam, takšne avanture niso zdrave, sploh ne v vročini. Trenutno začenjam shujševalno fazo z zmernim gibanjem. Te besede pišem v oljkini senci na ligurijski obali, vroče je za znoret in samo čudim se vitkim mišičnjakom, ki na špecjalkah pozirajo po vasicah Petih dežel, kamor bom šel jaz z vlakom ali z ladjo. Tu je očitno raj za kolesarje. Mi pa se vidimo v naslednji vojni!

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
9 odgovorov na “Debeluhov dnevnik”
  1. Anonimnež - 17.09.2010 ob 20:07

    Legenda:-)

  2. Vizo - 17.09.2010 ob 21:16

    Bravo. Res si legenda.

  3. seamus - 17.09.2010 ob 22:26

    Počutim se odlično :D

  4. kalbo - 20.09.2010 ob 10:23

    No zdaj veš, kaj doživljam vsako leto na Franji, ko se jo spravim na suho vozit :) . Dobrodošel med bojlerji na specialkah, ko se ne spraviš na kolo, pa bi tako rad, ko pa se pa jebeš ježa, ko pa ravno začne letet je pa konc sezone.

    PS: Pa sem ziher, da bi si ti žvižgal, ko bi jest za tabo dihal na škrge.

  5. chef - 20.09.2010 ob 13:41
    chef

    @kalbo: Ampak jaz sem res v buli! Peš še nekako grem, za bicikel pa sploh nimam občutka. Je pa jasno, da sem verjetno še vedno boljši kot 95 % vrstnikov. Kar je po mojem žalostno.

  6. kalbo - 20.09.2010 ob 18:56

    Tud jest sm v buli, pa s hrepenenjem pogledam bicikel vsakič ko pridem v garažo, sam se ne spravim, če me jebeš. Drug let marca aprila začnem, pa če prekle padajo.

  7. chef - 20.09.2010 ob 23:55
    chef

    Se spomnim časocv, ko sem se šolal. “Naslednje leto bom pa res delal sproti!”

    Aha …

  8. kalbo - 21.09.2010 ob 09:12

    Tko nekak ja :)

  9. Nergač » MTB Comeback - 17.10.2010 ob 07:31

    [...] sem se zadnjič resno vozil dobra tri leta nazaj. Resno pomeni, da sem dejansko kolesaril. Tisto junijsko krivljenje, ko sem ves zavaljen sredi klanca na Podlipo celo stopil dol in se do doma privlekel samo zaradi [...]

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.