Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Cinque Terre – domov z raznašalcem pic

Komentiraj

Objavil/a chef 30.08.2010 ob 18:00 ob 18:00 pod Natezalnica, Potopisi, miks

Še zdaj mi ni jasno, kako sem uspel na poti iz Riomaggioreja zgrešiti železniško postajo v Vernazzi. Obtičali smo tkrej v Monterossu, zadnji (ali prvi) od petih krajec v tem krasnem narodnem parku. S tipičnim džumbusom obmorskega letovišča v portoroškem stilu me je mesto najprej razočaralo.

K sreči sem težil dovolj dolgo, da smo ob rivi zakolovratili na drug konec. Plaža je sicer v redu, ampak ravno to me na plažah moti. Ljudje se, namesto, da bi šli v senco na hladno pivo, valjajo na soncu kot v faking konzervah.

Slednjič sem ugotovil, da smo iz železniške postaje zavili v napačno smer in da je staro mestno jedro na drugi strani. Pred vhodom v stari del stoji delno razrušen grad, ki so ga postavili Genovežani. V zvezi s tem gradom obstaja neka na pol resnična legenda ali anekdota v zvezi z nekim znanim možakarjem tipa Ernest Hemingway, a sem vse skupaj pozabil.

V center prideš naokoli, ob marini …

… ali skozi dolg tunel za pešce in izjemoma (izjema je seveda kdorkoli hoče) tudi za vse druge. Mimogrede, nazaj grede me je presenetila čudovita glasba in nenazadnje sem ugotovil, da špila možakar na drugi strani tunela. Akustika je genialna – gotovo boljša kot v Stožicah. No, da omenim mesto – je vse kaj drugega kot Riomaggiore. Preprosto čudovito je, a pretiraval vseeno ne bom: takih mestec je v Italiji malo morje in ponekod je tudi manj turistične gneče.

Všeč so mi majhni trgci, kot recimo tale, ki je tako majhen, da drugačne fotke sploh nisem mogel posnet.1 Na levi bazilika sv. Janeza Krstnika s čudovitim marmornim pročeljem, naravnost pa Oratorij mrtvecev, če si znam tole pravilno razložiti in prevesti. Šlo naj bi za religiozni red, ki je skrbel za pogrebe in vdove. Moj prosti prevod. Za kaj več nisem imel časa.

Preveč se je mudilo na večerjo. Neverjetno, kako zelo težko je med približno sto restavracijami izbrati eno, ki bi zadovoljila razvajen okus. Tako smo naredili vsaj pet krogov po teh smotanih ozkih ulicah, vse gostilnice pa so bile iz minute v minuto bolj nabite, pri čemer sem imel občutek, da bi se tri četrtine gostov zadovoljile kvečjemu s porcijo pohanega zrezka ali s hamburgerjem. Jaz sem iskal nekaj drugega. Italijani imajo namreč dobro navado, da je vsaka enoteka hkrati tudi bistro. Težava pa je v tem, da vse, kar je najprej videti razmeroma poceni, na koncu stane vsaj pet jurjev starih tolarjev na osebo. Grozovito. To narediš nekajkrat, potem plačaš še nekaj nafte, nekaj nočitev v kampu, cestnine in kakšno vstopnico, doma pa ugotoviš, da si skoraj prebil limit na kreditni kartici.

Ampak poletna večerja je bila vrhunska!

Bibino intuicijo, da moramo čimprej na vlak sem sam pri sebi označil kot nepotrebno paniciranje. Njej se je mudilo na vlak, jaz sem, flegmatik kakršen znam biti, spil še kozarec rdečega ligurskega, malo popametoval in si morda celo otrebil zobe. Na voznem redu, ki je ležal na mizi pred menoj, je jasno pisalo, da se ne splača hiteti, ampak da lahko ležerno ujamemo naslednji vlak, ki štarta nekaj čez osmo uro.

Mimogrede naj omenim, da so me tiste hudičeve cenene šlape iz Levanta tako prekleto ožulile po nartu, da sem jih sezul in po ulični svinjariji hodil bos.

Na železniški postaji je bilo malo po osmi zvečer sumljivo mirno. Le nekaj ameriških turistov je izgubljeno tavalo po peronu, videlo se je, da jim ni nič jasno. Eden med njimi pa je dajal vtis vseznalca, zato sem ga tudi jaz pobaral, kaj se dogaja.

Ko sem se z dlanjo udaril po čelu, je na drugi strani postaje hkrati pobesnela tudi Biba, ki je novico o štraku razbrala na majhnem pildku, kjer je bilo to sicer nepomembno obvestilo zapisano izključno v italijanskem jeziku. Seveda za nastalo situacijo niso bili krivi jebeni italijanski ajzenponarji in njihova jebena vlada, ki jim ni plačevala dovolj visokih mezd, ampak jaz, ker nisem hotel na prejšnji vlak, ki je štartal nekaj minut pred stavko, ki se je začela ob osmih in naj bi se končala čez štiriindvajset ur.

Seveda nam ni preostalo drugega, kot da smo odkolovratili nazaj v središče mesta, kjer je že vladala grozna panika – ne vem, ali so hujše zganjali turisti ali taksisti, ampak cirkus je bil popoln. K sreči sem lahko med čakanjem na taksista, ki je obljubil, da se vrne čez deset minut, posnel tole skoraj nočno fotko. Ampak klinc je prišel prezgodaj, tako da je bilo to vse.

Šele po nekaj minutah, ko smo se šele prebijali ven iz mesta, sem pogruntal, da model sploh nima taksimetra. Panično sem ga vprašal, koliko bo to koštalo. 35 EUR. Če se strinjam? Kaj pa naj! Da bom za godljo, ki sem jo skuhal jaz (in ne ajzenponarji in njihova vlada), tudi plačal jaz, je bilo seveda jasno. In smo šli. Bila je kar divja ovinkasta vožnja, tudi kozlali smo vmes, model pa je praktično ves čas telefonaril – praktično 98 % vsega časa. Približno ves ta čas je imel tudi prižgane dolge luči, ne glede na druga vozila.

Potem sem ugotovil, da je hkrati tudi raznašalec pic!

S taksistovimi besedami (komentiral je neplačevanje železničarjev): “Possibile only in Italia.”

  1. Pa sem delal s Sigminim 10-20 mm objektivom.[]
  • Share/Bookmark
 
2 odgovorov na “Cinque Terre – domov z raznašalcem pic”
  1. Tiha - 3.09.2010 ob 07:58

    Točno v tej enoteki sva leto dni nazaj (pa še malo) guštirala inčune, posušene paradižnike in tuno ter seveda vino z mojim najdražjim.

    Hvala za ponovno obujene spominčke.

  2. chef - 5.09.2010 ob 01:09
    chef

    Jaja, vredno se je vrniti … če ne drugače, pa vsaj s fotkami.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.