Nergač

Ko sem se v soboto zbudil po kakih treh urah spanja – potem ko sem bil prejšnji dan pokonci točno 25 ur in je bila za menoj najprej deseturna tura, potem pa še dobre tri ure žura v nekem blejskem kotlu, sem bil kot prerojen. Kot da nisem nikjer bil in kot da nisem ničesar spil. No, tistih n redbullov sem sicer čutil, za vodko pa Blejce sumim, da jo šparajo – led dela čudeže – in so nas očitno celo noč nategovali. Mnenja, ali je bila to naša sreča ali smola, so deljena, dejstvo pa je, da sem doma celo soboto prevegetiral. Ker sva se bala vremena, je tura na Planjavo odpadla, zato sva z Urbanom v nedeljo načrtovala Porezen – če bo vreme. Ko sem se ob pol devetih zbudil, je bilo. Ne pomnim, kdaj sem šel nazadnje tako pozno v hribe.

Štartala sva na Petrovem Brdu (803 m). To je res zanimiv kraj na brdu, ki to pravzaprav ni, ampak je bolj sedlo, čez katerega iz gorenjske Selške doline pridemo v primorsko Baško grapo. Ne samo, da razmejuje slovenski pokrajini, ampak je ta preval tudi razvodnica med savskim in soškim porečjem oziroma jadranskim in črnomorskim povodjem. Za tako znanje geografije (in to na pamet, preden sme poiskal link na Wikipedio), bi si po slabih desetih letih od mature zaslužil čisto petico. Vem tudi, da je čez Porezen potekala rapalska meja, pozabil sem pa vprašat, na kateri strani je bilo v tistih časih Petrovo Brdo. Meja je šla verjetno točno čez preval. Kakorkoli, gor se pripelješ po taki cesti – če bi vozil Urban, bi ziher cvililo, haha, enkrat je že.

V Koči na Petrovem Brdu sva  srečala drago nam kolegico, nič čudnega, če je oskrbnik njen oče. Krenila sva po asfaltirani cesti navkreber, upajoč, da s sonca hitro odvijeva v gozd. Tudi zato, ker sem doma pustil kapo, češ da bo itak bolj oblačno kot sončno, kot so napovedali strokovnjaki. A k sreči je do grebena pot v senci, večinoma sicer strmejša kot na fotografiji, ki je posneta tik preden pripelje pod greben.

Fino se je privaditi na daljše ture kot je do Triglavskih jezer, ki je bila sicer fizično precej nezahtevna. Namreč, Porezen se je kar na lepem prikazal pred nama. Že precej pod vrhom, samo da se konča gozd, so razgledi na spodnje Bohinjske gore čudoviti, v popolnoma spranem vremenu pa se je seveda videlo do Triglava.

Ko so Italijani po prvi svetovni vojni še ravno pravi čas zamenjali strani in postali veliki zmagovalci, je Porezen pripadel njim. Takrat so slovenski (in hrvaški) narod pojahali prvič. Pod vrhom je še nekaj ostankov znamenitega alpskega zidu, ki so ga med obema vojnama zgradili čez cele Alpe. Najprej naletimo na tole skrivnostno beštijo …

… više pa je že Dom na Poreznu, ki stoji kakih pet minut pod vrhom. Postavili naj bi ga na temeljih nekdanje kasarne ali stražarnice, pravi Urban.

Ko od doma po grebenu sledimo poti do vrha, pa na levi v visoki travi nekoliko niže pod potjo ne moremo zgrešiti bunkerjev, ki so med seboj povezani z rovi, vhod vanje je meni neznano kje. Skozi take bunkerje so gledali na sosednjo verigo hribov, kjer je cel Balkan po Rupnikovih načrtih gradil Rupnikovo linijo, impozanten sistem utrdb, ki sem si ga za revijo Potepanja ogledal lanskega decembra, sicer na Žirovskem. To so tako zanimive stvari, da res priporočam ogled, najbolje, da kontaktirate Turistično društvo Žiri in se za dogovorite z njihovimi vodniki.

Na vrhu je spomenik, ki so ga menda izdelali iz trofejnega vojaškega orožja. Spominja na padle partizane v bitki tik pred koncem vojne, ko so tu Nemci iskali pot za umik. Vsekakor eden od redkih lepih vojnih spomenikov NOB.¹ Najina lepota je zgolj naključna.

Na moje presenečenje je Urban na vrhu iz nahrbtnika privlekel dve pločevinki ljubljanskega piva, ki sva ga uničila med fotografiranjem krasne panorame z bohinjskimi hribi.

Zdaj pa k Taljanom.

Že od Ljubljane sem se veselil krepke malice na Poreznu. Prideva midva v kočo in oskrbnik nama ves razočaran razloži, da so mu vse požrli. Kruh do zadnje drobtinice. Cela gruča jih je bila. Italijanov. Itak. Najprej invazija po politični poti, potem še po kulinarični. Kaj češ, pot pod noge, pa po grebenu v gozd in nazaj na Petrovo Brdo, v že omenjeno kočo, kjer žal tudi ni hrane. So pa res fine natakarice, tako da sva ostala nekaj minut ob pivu in kavi. Agonija pa se je kasneje nadaljevala. Gostilno v Zalem Logu so nama zaprli pred nosom in tako sem še z zadnjimi močmi nekako zavil k Birtu (stoji na odcepu za Stari Vrh). Razočarala me ni niti kunčja pašteta – v res velikanski porciji -, niti meso s štruklji, dasiravno se ne spomnim, ali je šlo za govedo ali prašiča … Konec dober, vse dobro. Upam, da v soboto znese Planjava. Če isti dan obodemo še Brano, pa toliko bolje.

1. Je pa res, da je čisto podoben Plečnikovim načrtom za parlament.[↩]