Nergač

Na telefonu imam za zvonenje nastavljenega, koga drugega kot Scatmana. Super. Ampak problem je, da imam isto pesem nastavljeno tudi za bujenje. Enostavno se mi ne ljubi zamenjat, čeprav ga vsako jutro preklinjam. Ko me je v petek zbudil ob štirih zjutraj, me je dobil na napačni nogi. Še čez petnajst minut, ko sem opravil vse formalnosti od praskanja do tuširanja, sem razmišljal, da bi Bokiju enostavno poslal SMS z vsebino “Zaružu sem, me ne bo.” Tako bi naredil slabič. Jaz sem ob 4.30 vseeno sedel v avtu in odšibal do Koče pri Savici. Šli smo čez Komarčo do Triglavskih jezer in čez Komno nazaj.Boki niti ni dosti zamudil. Razen njega so iz avta poskakali še trije stoodstotni Francozi. Vsi suhi, obupno opremljeni (dasiravno sta bila dva opremljena s planinskimi čevlji, tretji pa s prav solidnimi športnimi copati!), smotani kot so lahko samo francoske mestne srajce. “To bo jeba,” sem si mislil. Najine pohodniške palice so gledali enako nezaupljivo kot jaz pred nekaj tedni Francoze v krožiščih. Četrt čez šest smo že grizli čez Komarčo. Zanimivo, stena je videti neprehodna, pa vodi gor tako rekoč avtocesta z le enim kao zahtevnejšim prehodom čez hudournik, ki je pa opremljen s klini in zajlo. Z Bokijem naju je še najbolj motilo, da se Francozi niso nič pritoževali – lepo so grizli za nama, res so bili bolj tiho, ampak to so po mojem ljudje, ki so v hribe zagrizli prvič v življenju! Resnejšo pavzo smo si privoščili šele pri Črnemu jezeru.

Odondod je pot bolj ali manj ravninska, samo pred dolino se še enkrat vzpne in potem zagledaš Dvojno jezero:

Vse okoli je poraščeno s tisočerimi rožicami, tako da je že malo kičasto. S fotografiranjem sem težil ko raketa, pa sem slikal še mularijo. Taki smo bili¹

Na drugem koncu jezera stoji Koča pri Triglavskih jezerih …

… ki je z drugega konca – lepo se vidijo tudi zloglasne alge – videti takole:

Tradicija …

… že sto let pa nisem jedel kislega mleka z ajdovimi žganci. “A boš zabelene?” “Jasno, gospa, a smo al nismo, madona!”

Potem ni bilo več zajebancije, pa tudi volje za fotografiranje ne. Pot do Komne se rahlo vleče, občasno se spusti pa spet malo vzpne in vse skupaj je bolj podobno trekingu kot planinarjenju. Vsekakor je zelo lepa pot, ki je bila ravno pravšnja za uvod v prihajajoče hribovske ture. Takole smo jo mahali proti Komni, ko je še nažigalo sonce, Francozi so se še kar držali:

Vreme se je naglo poslabšalo in sva z Bokijem že resno cvikala, da se bo ulilo. Do Doma na Komni (1520 m) se pa še kar vleče. Zanimivo, da imajo v domu na voljo tudi sobe s francosko posteljo in umivalnikom. Ha! V takih pogojih bi še jaz prespal!

Lotili smo se samo še duhamorne poti po položni serpentinasti poti, eni od tistih, kjer ne veš, ali bi hodil ali raje tekel, da bo prej konec. Hudičevi pohodniški spusti! Ko smo prišli do slapu Savice, nam še na misel ni prišlo, da bi si ogledali slap, ampak smo plebiscitarno odločili “Let’s go to the lake.” Na parkirišču pred slapom Savico sem pri tem prijetnem možakarju kupil še dober kilogram bohinjskega sira.

Model je tam med sezono vsak dan, mislim, da je rekel, da med 11. in 18. uro. Sir je odličen. Pol kile dimljenega in dobre pol kile navadnega, ker sem presegel kilogram, mi je šenkal še ribanca.

Ko smo se okopali, smo skočili še v picerijo Ema. Ugotovitev dneva je bila, da so tam ubrisani. Prav zato to oštarijo toplo priporočam, ker pice niso samo gromozanske, ampak tudi dobre, pa še cene so nizke. Kakorkoli, jaz sem nameraval takoj v Ljubljano, ampak sem obtičal. Potem ko je bilo na obisku pri dobrem starem Laufarju – hvala za Weizen! – še kulturno, se je ostanek Blejske noči po fantastičnem ognjemetu in še bolj fantastičnem koncertu Tinkare Kovač izrodil v divjanje v nekem totalno nabasanem diskaču, iz katerega smo se nacejeni vrnili okoli petih zjutraj, torej potem, ko sem bil pokonci že 25 ur skupaj. Ubijalsko.

1. Meni se ni ljubilo tekat od stativa, zato me na tej fotki ni.[↩]