Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Gripi

Komentiraj

Objavil/a chef 10.06.2010 ob 07:30 ob 07:30 pod Biciklizem, miks, Šport

Ni hujšega kot zanič gripi! Morda le to, da so nekdaj praktično vse gorskokolesarske tvrdke svoje izdelke opremljale s popolnoma neuporabnimi gumijastimi gripi, ki so bili prvo, kar je pameten kolesar odrezal. Neusmiljeno, z olfo. Bolj sofisticirani oziroma tisti mirne krvi so se gumijastih nebodijihtreba lotili z raznimi razpršili, tako da so gripi ostali celi in so jih lahko podtaknili kakšnemu naivnežu, ki je misli, da je frajersko, če je bilo na gripu z debelim profilom odtisnjeno ime tvrdke, ki si je to drznila namontirat na bicikel za pet tisoč evrov. Na specialkah je vse skupaj nekoliko laže, čeprav pravi gizdalini grip vseeno brž zamenjajo; po možnosti ovijejo balanco z belim trakom, ki je seveda najlepši, zato pa tudi najbolj nepraktičen. Bela barva je seveda na splošno nepraktična. Je pa tudi stajliš in hkrati glavni razlog, da kolesarje mnogi zmerjajo za istospolno usmerjene impotentneže. Za dobrobit kolesarskega športa bi morali prepovedat lakaste čevlje ter roza in belo barvo. Seveda kolesarstvo potem ne bi bilo več kolesarstvo, ampak to je že druga zgodba. Druga zgodba je tudi moja želja, da se dokončno povrne vijoličasto-fluorescentno-živo rumena moda z začetka devetdesetih let.

Glede mountain bike gripov si pa želim, da nikdar ne bi odkrili potenciala kavčukovcev. Gumijasti gripi so bili verjetno najslabši izum kolesarskega sveta, kot vidim, pa so se v zadnjem času umaknili vsaj s koles višjega cenovnega ranga, no, vsaj tistih, ki si jih ogledujem jaz. Za spustaše mi je v tem primeru bolj malo mar, ker zanje je oprijem balance prvi predpogoj, da v ustni votlini obdržijo vse zobe. Zato si svoje gripe, najbolj znan proizvajalec jih ponuja celo v roza barvi, celo privijačijo na balance. To sem si vedno želel, ampak nisem nikoli zares potreboval. Zato sem pa vedno rad treniral brez rokavic – navlekel sem jih le pred tekmovanji, ob padcih pa posledice pač pripisal samemu sebi. In zadnje kar si človek želi na goli roki, so odtisi trdih gumijastih gripov.

Cestni kolesarji imajo pri komponenti, ki služi čvrstejšemu in udobnejšemu oprijemu krmila, bistveno manj težav – seveda če balance ne povijajo sami. Večina rekreativnih serviserjev samoukov pri tem opravilu menda pogori, posledice so pa, kot mi je nekoč razlagal eden od ljubih mi serviserjev, mnogokrat prav neverjetne, nekoč da se je nekdo s trakom skoraj obesil, pa ne vem ali po nesreči ali iz obupa. Sem pa poznal tipa, ki je nekje slišl, da profesionalcem trak zamenjajo po vsaki etapi in od takrat je menjal svoje trake praktično vsakič, ko je opral kolo, pa tudi to je bilo bolj pogosto kot bi bilo potrebno. No, on je vsaj vedel, kako se povije balanco.

Jaz sem se šel to vedno drugače, bolj po drvarsko, bolj po domače; mislim, da sem v življenju le dvakrat menjal trak, obakrat sicer brez omembe vrednih posledic. Prvič je bilo, ko smo se po nepotrebnem zložili na mastni cesti med Dolsko rundo in mi je trak dodobra potrgalo. Ni mi ga bilo mar, pa sem se še nekaj tednov vozil kot razcapanec, ko so me vendar preveč zafrkavali, sem pa kupil novega, sicer ne živopisanega kot sem si želel v svoji, takrat do cestnega kolesarstva še uporniški drži. Osebno sem mnenja, da so šekasti trakovi, danes so že zdavnaj demode, nekaj najboljšega kar so si kdaj spomnili, seveda takoj za vijolično – fluorescentnimi dresi.

Ob velikem številu slovenskih državnih prvakov me pa čudi, da še nihče ni izbrskal traku v barvah dresa državnega prvaka, nekako v slogu vodilnih na etapnih dirkah, ki so v zadnjem času vse bolj stajliš, saj jim sponzorji priskrbijo rumene, zlate ali roza drese, čevlje, čelade in očala, pa še trakove za balanco. Tudi za trak bi lahko rekli, da kakršen je trak, takšen je tudi lastnik.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Gripi”
Na vrh

Komentarji so onemogočeni.