Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Balanca

Komentiraj

Objavil/a chef 28.05.2010 ob 07:30 ob 07:30 pod Biciklizem, miks, Šport

Štajerci ji rečejo tudi lenkerca, kar je seveda anagram besede kelnerca, ki jo uporabljajo bolj pogosto. Vsi ostali Slovenci ji pa rečemo balanca, menda zati, ker s tem delom bicikla lovimo ravnotežje. Na balanco mnogi hitro pozabijo in se zadovoljijo s katerimkoli klumpom, ki jim ga namontirajo v tovarni, le najbolj občutljivi pa uspejo komplicirat tudi pri balanci in seveda tudi tu najdemo primerke, ki so dražji od celih biciklov.

Prejšnji mesec sem v kolumni na kratko omenil neverjetno nezgodo z balanco, ki se seveda lahko zdi neverjetna samo tistim, ki jo prodajajo. Zgodilo se je v aluminijastih časih, ko karbon še ni bil praktično logična izbira, montirana zadevščina na mojem Rocky Mountainu pa je bila menda med lažjimi na trgu. Ko sem po spustu z vso močjo popeštal po pedalih, da bi do vrha vzpona prinesel čim več hitrosti, sem se enostavno znašel na tleh. Preval je bil po mojem čudovit, ampak tako nagel, da se ga sploh nisem zavedel. Še preden se je prah razkadil, sem zajahal bicikel in šele ko mi je desni konec balance ostal v roki, mi je potegnilo… v bokse svoje prve močne mednarodne dirke sem se, takrat še kot mladinec, pripeljal elegantno, z balanco v dveh kosih.

Pri gorskih kolesih ni posebne umetnosti – ali imaš ravno in ozko, ali pa ukrivljeno in široko. Balance mojih gorskih koles smo vedno požagali ob straneh. Mnenja so seveda deljena. Z vidika kontrole nad kolesom je menda bolje imeti široko krmilo, ampak nikoli nisem hotel izgledat kot drvar. Po drugi strani je znana legenda slovenskega krosa Bizi prisegal na riser balance, nekoliko dvignjene in ukrivljene, pa obvezno tako široke, da ne bi prišel mimo niti če bi zmogel. Ja, on je bil res traktorist! Jaz sem na balanco vedno namontiral rogove, ki so bili demode že nekaj let nazaj, zdaj pa jih seveda noče nihče več. Prav koristni na novodobnih kros progah res niso bili, ampak je bilo fino, ker smo potem kupovali čim bolj lahke kose rogov. To je seveda absurd – namontirat nekaj, česar sploh ne potrebuješ, hkrati pa skrbeti za čim nižjo težo. Predvsem rekreativni gorski kolesarji, ki nikoli niso zašli z makadama, so prisegali na gromozanske, dekadentno zavite rogove, ki so omogočali širok nabor različnih pozicij. Povsem brez korisi te rogovile niso bile, saj so na njih često sušili majice in nogavice. Pri gorskih kolesih se s tem bolj ali manj konča, če ne omenjam raznih avanturistov, ki si na balanco montirajo še rogovile, ki so sicer namenjene triatloncem, amaterskim kronometristomin ultramaratoncem… Tovrstni popotniki so pač posebna sorta in imajo po mojem mnenju več skupnega s turisti kot s pravimi kolesarji, ki jim estetika seveda pomeni največ.

Bolj komplicirajo cestni kolesarji. Kot višek bizarnosti bi omenil balanco salonskega proizvajalca Tune, ki tudi sicer slovi po izjemni krhkosti komponent. Poznam tipa, ki je bil nor na to znamko in čeprav mu je uspelo polomit praktično vse, je še vedno prisegal izključno na Nemce. Kot vidim na njihovi spletni strani, omenjene bizarke ne ponujajo več. Šlo je za to, da je bila popolnoma oguljena. Krivine so se končale že nekje na polovici, tako da balance sploh nisi mogel normalno prijet. Vse to seveda za znižanje teže. Da je bila mera polna, si tip krmila ni povil s trakom, ampak se je s prsti oklepal karbona, ker menda je bilo tako tudi mišljeno. Sicer pa ni dolgo vzdržal, že po prvem treningu jo je odmontiral, kot tudi peklenski sedež istega proizvajalca, ker mu je bilo seveda kristalno jasno, da bi z njim odkril zlato žilo.

Čudi me, da so futuristične oblike kolesarskih balanc odkrili razmeroma pozno. Pustimo tokrat ob strani rogovile za kronometer, o tem sem že pisal v prispevku o kozah. Govorim o klasičnih cestnih balancah, ki so bile vedno navadna grda zavita cev. Šele v zadnjih letih so se pojavile tiste z nekoliko ploščatim vrhnjim (ravnim) delom. Osebno menim, da je šele takrat postal užitek držat balanco. Hkrati so poskrbeli za ergonomijo krivine, tako da danes tudi ta del lepo pade v roko. Včasih se je cestno balanco držalo kot majhno damsko ročico, zdaj jo lahko končno stisnemo po moško.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
4 odgovorov na “Balanca”
  1. kekec - 28.05.2010 ob 08:38

    Višek bizarnosti je bila tale balanca. http://www.bikepro.com/products/handlebars/hndlbarsjpg/s1sscottdropin.jpg

    So jo vozili tudi profiji, tam nekje okoli let ‘94 ‘95.

  2. kekec - 28.05.2010 ob 08:41
  3. domenz - 28.05.2010 ob 14:41

    Za crknit! :) )

  4. seamus - 28.05.2010 ob 20:57

    Une ultramaratonske rogovile mam pa jest. Obnesle so se super, ker si lahko skoraj ležal na kolesu. Problem je samo v tem, da niso najbolj okretene in če si moral hitro reagirati je bila panika. Vsaj dvakrat sem imel nesrečo zarad tega. Enkrat sem ravno sredi ležanja in pitja hkrati čelno nabasal enga mulca na specialki, ki je prišel nasproti po moji strani. Ker sem pil z desno, sem stisnil levo ročko in nato sem ga poradiral po prvem kolesu. Nemu ni blo skor nič jest sm bil pa ves krvav.

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.