Nergač

Samozavest že prej samovšečnega Boruta Pahorja je po mojem presegla vse meje dobrega okusa in že meji na aroganco, ignoranco, če ne celo na odkrito nesramnost, nekoč previdne diplomatske izjave pa je zamenjal z direktno jezikavostjo, pri čemer sta njegova pikrost in humor na ravni prvošolčka. Ne samo, da noče niti poslušati strokovnjakov in razumnikov kot so Boris Pahor, dr. France Bučar, dr. Tine Hribar in dr. Spomenka Hribar, dr. Marko Pavliha, če omenim samo tiste, ki jih najbolj cenim, ima jih celo za norce. Očitno pa se ne pogovarja niti z lastnimi ministri in kot je videti, bi rad načeloval ali predsedoval vsem mogočim strateškim svetom, ki si jih lahko izmisli. Pa pika. Ker je dobro za Slovenijo, ker je dobro za slovensko zgodobo o uspehu.

Ena od poti do tega uspeha, tu se s Pahorjem strinjam, vodi tudi v smeri izboljševanja turistične ponudbe. Še bolj se strinjam s tem, da slovenske lepote niso dovolj za uspeh, o čemer sem že pisal v reviji Potepanja. Upam pa, da se premier zaveda, da na blagodat turizma vpliva še veliko posrednih dejavnikov, ki jih, sodeč po anketah, tuji turisti smatrajo za kritične in se lahko z njimi samo strinjam. A o tem več kasneje.

Po seji vlade v Lipici, kjer jim gre v Kobilarni tako slabo, da morajo ograje barvati prostovoljci, je Pahor spet blestel z izjavami, ki so lokalcem in tistim, ki nimajo pojma, morda všečne, a očitno z realnostjo nimajo nobene zveze in jim nasprotujejo celo v Kobilarni. Premier je v Lipici napovedal ustanovitev tako imenovanega strateškega sveta za turizem. Očitno pod geslom “Slovenski turizem – Kakovosten, a dostopen. Zdrav in zelen.” Prvič slišim, je pa všečno – ali ima kaj zveze z realnostjo, je seveda drugo vprašanje, a o tem ne bi. Dobili bomo torej še en politični organ, čeprav že imamo krovno nacionalno turistično organizacijo, torej Slovensko turistično organizacijo, ki naj bi skrbela ne samo za promocijo, ampak tudi za razvoj turizma, slednje sicer res bolj na raziskovalni ravni.

Poleg ministra Lahovnika (Direktorat za turizem deluje v okviru Ministrstva za gospodarstvo) bo strateški svet za turizem vodil, i, kdo drug kot Pahor, horizontalno pod njima pa bodo delovali ministrski resorji, ki so povezani s turizmom. Upam, da bodo sodelovali tudi s tistimi, ki o turizmu nekaj vejo, po prvih Pahorjevih izjavah je namreč dokaj očitno, da samo lepo govori, ne da bi se prej o čem pozanimal. Dokaz za to je odziv na njegove besede, da bodo v Lipici obstoječe golf igrišče z devetimi luknjami razširili na osemnajst lukenj: dan kasneje so se uprli kar na Ministrstvu za kulturo. Ministrica Širca je izjavila nekaj v smislu “samo preko mojega trupla”. Verjetno je Pahor leporečil z direktorjem kobilarne ne da bi se posvetoval z lastnimi ministri, kaj šele s predsednikom sveta Kobilarne Lipica Igorjem Trebcem. Da direktor vidi izključno ekonomski interes in ne osnovnega pomena in poslanstva Kobilarne, je precej logično.

Premier trdi, da imamo dobro razvito turistično infrastrukturo. Naj omenim aktualno temo, namreč nesorazmerno visoke (in kartelno dogovorjene!) cene vozovnic na slovenskih smučiščih ki s svojo infrastrukturo na evropski ravni ne padejo nič višje kot v 3. kakovostni razred. Problem je še nedosegljivost turističnih informacij (mnogi TIC-i¹ so odprti od ponedeljka do petka od 7. do 15. ure). Problema slabe informiranosti si nisem izmislil jaz, ampak so to v Anketi o tujih turistih sporočili tuji turisti sami. Sicer je res, da je bil delež nezadovoljnih nizek (7 %), ampak upoštevati je treba psihološki dejavnik; v tujini turisti večkrat vidimo dobre kot slabe strani. Če k turistični infrastrukturi štejemo še ceste (16 % vprašanih iz ankete jih je ocenilo kot slabe) ali, bognedaj, javni promet, sem jaz že hudo zaskrbljen in se raje ne bi slepil s Pahorjevimi izjavami. Lahovnik je recimo omenjal slabo letalsko infrastrukturo – kot da sta cestna ali železniška kaj boljša!

Seveda vse ni tako slabo, vsaj slovenske terme in najboljši hoteli so na visoki kakovostni ravni. A problem je v tem, da je to očitno edino, kar vidi premier. In seveda igrišča za golf.

Kaj Slovenija pridobi z odličnimi igrišči za golf ? V bistvu bore malo. Nekaj petičnih navdušencev nad golfom, ki bodo sicer veliko zapravili, vzdihovali “oh, kako je lepo!” in se čez dva dni odpravili na igrišče v Umagu, naslednji dopust bodo šli pa v Miami in kasneje na Mavricijus pa še kam. Zakaj bi se vračali v Slovenijo? Saj hrana je dobra, hoteli tudi, trava je lepo pristrižena, a vendar se lahko zgodi, da bodo ti ljudje Slovenijo videli samo kot destinacijo za dobro partijo golfa. Ki je, resnici na ljubo, enako dobra kjerkoli na svetu. Seveda nočem omalovaževati niti golfa niti golfistov, ki so gotovo med turisti, ki pustijo največ denarja. Vseeno pa je ob vseh problemih slovenskega turizma naravnost nehigienično v prvo vrsto postavljati golf igrišče, ki ga tam itak ne bi smelo biti.

Ne vem kaj bodo v še enem novem strateškem svetu počeli, upam pa, da se bodo dotaknili tudi konkretnih problemov turističnih destinacij s produkti, ki so z ekonomskega vidika na prvi pogled sicer nezanimivi, a za sodobnega, individualističnega vedoželjnega in praviloma premožnega turista predstavljajo nezamenljivo izkušnjo. To pa je tisto, kar Slovenijo razlikuje od drugih turističnih držav – etnološke, kulturne, kulinarične posebnosti. Hoteli s petimi zvezdicami, terme in igrišča za golf so le osnova, ampak to danes verjetno najdeš tudi v Albaniji, da ne omenjam razvitih turističnih držav.

Tisto, kar turista zadrži pri nas in zaradi česar se bo naslednje leto vrnil, niso igrišča za golf niti hoteli, vraga, še SLOVENIA GREEN in ozelenjene pisarne Slovenske turistične organizacije ne! Zadržala ga bo pestra ponudba. Recimo kulinarična. Ampak jebiga, slovenska nacionalna jed je postala pica, tipičen gostinski objekt pa je picerija. To je treba rešit. Da ne govorim o pestrejši prireditveni, no, kulturni ponudbi, kar je ob slabih turističnih informacijah slabost slovenske turistične ponudbe. Prevedeno: turisti ne vejo kam iti in tudi nimajo kam iti. In če nimaš kam, pač greš drugam. S temi storitvami turistom na prvi pogled sicer ne izpuliš toliko kot golfistu, a tudi ljudje v karirastih puloverjih in smešnih čepicah ne igrajo golfa 24/7. In dober turist je tisti, ki se vrne, kar je tudi potrditev, da delamo dobro. Če pa ga bomo prvič poslali na Bled, v Ljubljano, Postojno, Lipico in Piran, ob tem mu bo za popenit dolgčas, ker drugega kot golfa in term ne bo mogel početi, se verjetno ne bo vrnil, ampak se bo šel pofočkat drugam.

Seveda bi rad verjel, da bo strateški svet za turizem tudi uspešen, a verjetno bi bilo bolje, če bi enostavno razdelili nekaj denarja tistim, ki ga potrebujejo in ki ga bodo znali uporabiti. V Sloveniji že imamo – nepolitičen – projekt, ki to dela uspešno, Banko turističnih priložnosti Slovenije. Če pa strateški svet za turizem pomeni, da se bo Pahor kregal z ministri o številu lukenj za golf in s strokovnjaki o konjereji, gre samo še za eno izgubljeno priložnost, ki nima z zgodbo u uspehu nobene zveze.

1. Turistični informacijski centri[↩]