Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Štucna

Komentiraj

Objavil/a chef 30.04.2010 ob 07:30 ob 07:30 pod Biciklizem, Fenomeni, miks, Šport

V edini in iz številke v številko boljši slovenski kolesarski reviji Bicikel so mi leta 2009 in v prvi letošnji številki objavljali prispevke, v katerih sem malo cinično malo sarkastično malo zares in malo za hec duhovičil o kolesarskih komponentah, od štucne, zica, bidonhalterja, pedal, balance, gripov, felten in gum do dileme ali je bolje voziti kompakt ali triplo. Proti koncu mi je sicer zmanjkovalo žmohta, a vseeno bom te prispevke počasi objavil še na svojem blogu. Tako, vsak teden kakšnega. Še posebej sem zadovoljen, da je bi, zaradi teh člankov kakšen kolesarski navdušenec tudi precej slabe volje. Resnica boli, heh.

Štucna

To je po štajersko. Štucna. Čeprav grda nemška popačenka, mi je najbliže. Sedežna opora se sliši preveč kunštno, besedna zveza zic štanga pa itak ne gre v uho. Torej štucna. Verjetno najpreprostejša komponenta na biciklu, ki bi morala biti praviloma čisto poceni. A najpreprostejši kos opreme se zdi samo dokler ne začne čudežno lezti v okvir ali do trenutka, ko je sedež popolnoma nemogoče postaviti v vodoraven položaj. Prav na tej točki seveda pade teorija o nizki ceni. Če pa beštijo enkrat zlomimo in se zagledamo v ostanek, ki bi se lahko zaril v najobčutljivejše dele človekovega telesa, cena ni več bistven dejavnik.

Seveda sedežne opore praviloma ne lezejo nikamor in praviloma se niti ne zlomijo, kaj šele, da bi komu storile hudo. Edino razliko med sedežnimi oporami sem skozi leta opazil v preprostem, res preprostem mehanizmu, ki omogoča nagib sedeža. Nazobčkan sistem pri slabših oporah je živ obup, ne samo zato, ker nikoli ne moremo nastavit vodoravne lege ampak tudi zato, ker se nagib sedeža spremeni takoj, ko do konca zategnemo vijak. Živ obup. Ampak teh težav nimam že zadnjih sedem let, ker se za štucnami ne oziram, pa ne vem, če tisti staromodni mehanizmi sploh še osbtajajo. Če ja, potem je to navaden kriminal, ki bi ga morali najstrožje kaznovat.

Po štucni se lastnik pozna

Malomarnost lastnika ugotovimo šele v trenutku, ko bi radi sedežno oporo potegnili iz okvirja. Videl sem že vse mogoče, tudi v stojala vpete okvirje in pobesnelega lastnika, ki je za svojo nesrečo krivil vse razen samega sebe. Ko štucna enkrat zarusta kot se spodobi, jo je najbolje pustiti pri miru. Z navdušenjem pa opazujem tudi optimiste, ki so kupili premajhen okvir, verjetno zato, ker je bil poceni in jim je nekdo svetoval, da se zagonetko reši preprosto z daljšo krmilno oporo, daljšo in bolj nazaj nagnjeno sedežno oporo nekakšne kubistične oblike ter seveda daljšimi gonilkami. Na koncu izgleda na takšnem biciklu okvir daleč najmanjša zadeva, vse kar je na njem pritrjeno, pa je nevarno za okolico, ker štrli na vse konce in kraje univerzuma. Od nekdaj so me spraševali, koliko prek črte, ki označuje skrajno lego v okvirju, lahko še izvlečejo sedežno oporo. Saj veste, vse se da poštimat, tistih nekaj centimetrov itak ne pomeni nič, opora pa bo zagotovo vzdržala tudi, če je v okvir potisnjena za pičla dva centimetra. Še sreča, da imam kratke noge.

Po drugi strani pa je škoda, da sem na biciklu tako preklemansko nečimrn. Zato me seveda čudi, da je nekomu za izgled tako zelo vseeno, da si privošči črno ali celo modro krmilno oporo, sedi pa nad oporo v srebrni barvi. Češ, izgled je pomemben še manj kot štucna sama po sebi. In ko na to zadevo pritrdi še podsedežno torbico v velikosti šotora cirkusa Moire Orfei, je podoba popolna.

Teža ni vse

Osebno menim, da je edina pomembna postavka pri nakupu opore njena teža. Seveda ja absurdno kupiti ekstra lahko oporo, ki je pet centimetrov daljša kot bi bilo potrebno, ker bi s krajšo za manjši denar dobili lažjo zadevo. Karbon ali aluminij – to v današnjih časih seveda ni več vprašanje, ker je jasno, da bomo kupili najdražje. Karbon je seveda lahek, a na žaganje odvečne dolžine kar pozabite!

Lahka sedežna opora je torej krucialnega pomena za nastop na najtežjih vzponih, medtem ko vam v šprinterskih zaključkih ne bo kaj prida koristila, razen, če seveda šprintate sedé. A teža ni vse – kot smo ugotovili, je pomemben sam sistem vpenjanja sedeža, ki se ga pa načeloma dotaknemo samo enkrat. No, in še trikrat, ko zadevo med prvo vožnjo prenastavimo. Potem vijaki primerno prirjavijo in problem je rešen. Seveda pa zaradi nekonvencionalne konstitucije marsikdo dejansko potrebuje drugačno oporo, tisto, ki jo imam jaz za dekadentno, s tujko se ji pa reče seat-back in jo je nekoliko teže dobiti. Namenjena je predvsem tistim, ki si želijo težišče prenesti bolj nazaj, torej ljubiteljem spustov, in tistim, ki jim zaradi drugačne oblikovanosti nog zmanjka manevrskega prostora pri nastavitvi sedeža naprej-nazaj.

A k sreči večina kolesarjev sedežno oporo pusti pri miru. Najsrečnejši je tisti, ki se zaradi opore ne grize in se je dotika le toliko, da jo podmaže, če je to seveda potrebno.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
4 odgovorov na “Štucna”
  1. kekec - 30.04.2010 ob 08:41

    Štucna je nogometna nogavica. Sedežni opori pa se na slovenskem reče šticna.

    Sicer pa, bolj nagravžnega vpetja sistema od tegale pomoje ne bodo nikoli naredili:

    http://www.bike24.de/images/products/p013141.jpg

  2. Zmago1 - 30.04.2010 ob 09:56

    Ja pa res CHEF, tudi na Štajerskem rečejo ŠTICNA, ne vem kje si ti pobral tole štucno,…. lp, Z

  3. Anonimnež - 30.04.2010 ob 10:35

    CHEF, a veš zakaj je v ranjki jugoslaviji (tdi) služila šticna !? V njej smo prek meje švercali nemške marke, šilinge, dolarje, dinarje.

  4. jeri - 5.05.2010 ob 14:08

    haha! Chef, se strinjam, najboljše je rekreače jezit in pravocirat z zapisi…eni so res občutljivci:D

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.