Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Profesionalni amaterji in amaterski profesionalci

Komentiraj

Objavil/a chef 28.04.2010 ob 07:30 ob 07:30 pod Biciklizem, Fenomeni, miks

Cenjeni bralec revije Bicikel se je v pismu uredništvu dotaknil fenomena, ki že dolgo fascinira tudi mene. Verjetno se ga v kolumnah večkrat dotaknem, mnogo smo o tem že debatirali tudi na forumu, a naj vseeno zapišem nekaj misli tudi tokrat. Če na kratko razložim zagato: na slovenskih rekreativnih prireditvah se pojavljajo profesionalni tekmovalci, ki ne samo da krojijo vrh razvrstitve, ampak včasih kratko malo zmagajo. Po mojih opažanjih gre očitno za to, da bi bili radi slovenski (tekmovalni) rekreativni kolesarji profesionalci, profesionalci pa bi se raje udinjali na rekreativnih dirkah, kjer lahko zaslužijo par felten ali včasih stotaka v kuverti, včasih pa jim je dovolj že zadoščenje in slava, podobno kot v starih časih športa, ko se je zmagovalec olimpijade proslavil z večno slavo in lovorovim vencem. Gre za problem, ki si zasluži kar največ pozornosti, in verjetno zahteva multidisciplinarno raziskavo, ki bi se dotaknila tako sociologije in psihologije kot tudi ekonomije, še najmanj zveze pa ima verjetno s športom oziroma z rekreacijo.

Na tekmovalnih rekreativnih prireditvah se seveda ne pojavljajo kolesarji kot so Gorazd Štangelj, Jani Brajkovič ali Kristijan Koren. Na slovenskih klancih se pojavljajo slovenski polprofesionalci, kot jih jaz imenujem, ki imajo zelo redko priložnost, da čez ciljno črto pridejo z rokami v zraku. To je verjetno huda frustracija, namreč, cele dneve trenirajo brez posebnega uspeha, zmage niso okusili že nekaj let in v grupi so skriti kot vodonoše. Nekaj vaške slave dosežejo kvečjemu na rekreativni prireditvi. Ampak zakaj gre rekreativcem to v nos? Jasno, ko je razpisana nagrada, četudi bizarna, so problemi ekonomske narave. Ampak problemi so tudi sociološki in psihološki. Nekateri slovenski rekreativci namreč menijo, da niti ne zaostajajo tako veliko za profesionalci. Mislijo si, da jim manjka še nekaj deset kilometrov vožnje z avtomobilom, sicer pa da razlika ni pretirana.

Ampak ko jih nekdo, ki recimo na nivoju članske kategorije ne pomeni nič posebnega, opere za pet minut na tričetrt ure dolgi dirki, je to hud udarec, sploh če kasneje izjavi, da je na dirko prikolesaril iz sto kilometrov oddaljenega kraja in da je dirkal v okviru intenzivnih priprav, v obdobju, ko trenira pet ali šest ur dnevno do daske. In kaj je hujšega za psiho rekreativca, ki trenira skoraj enako trdo in ki misli, da je že skoraj zraven, potem pa dobi tako lekcijo?

Pri nas je na mestu že vprašanje kdo sploh so profesionalni kolesarji. Za moje pojme izključno tisti,    ki od kolesarstva živijo, seveda dostojno, kar pri nas pomeni tisti prag pri dobrih 500 evrih. Ampak dokler pri nas obstajajo profesionalni klubi, ki so predvčerajšnjim s ceste pobrali nekaj rekreativnih zanesenjakov in včeraj obljubljali, da bodo vnekaj letih dobili povabilo na Protour dirke, jutri pa klavrno propadejo, ker očitno ne vidijo, da sklepajo pogodbe s sumljivo likvidnimi podjetji, ne moremo govoriti o visoki ravni profesionalizma. Zato se ne bom čudil, če bomo marsikoga od teh fantov srečali na rekreativnih tekmovanjih, kjer bodo skušali pobrat praktične nagrade in vsaj z njimi prislužit evro ali dva, če že ne dobiti zadoščenje. No, v cestnem kolesarstvu so stvari načeloma urejene: kaj pa naj rečemo za gorsko kolesarstvo? So fantje, ki se razen na treningu potijo še na fakulteti in v lokalnem kolesarskem servisu, profesionalci? Ne, amaterji so, resda s člansko licenco. Ko gledam nekatere rekreativce, ki izvajajo treninge (trenirajo vožnjo za avtomobilom!) in prehrambene prakse še bolj dosledno kot marsikateri profesionalec, se sprašujem, ali fantje niso morda zgrešili poklica. Tisti, ki jim je nekako uspelo zmotoviliti visoko plačo za malo dela in razni mamini sinčki, imajo na koncu celo boljše možnosti za trening kot marsikateri gorski kolesar-član. Tako se lahko resno vprašamo, kdo je večji profesionalec.

Udeležba tekmovalcev na rekreativnih prireditvah zato mene ne moti pretirano. Še Vandenbroucke, naj mu bo zemlja rahla, se je nekoč pretihotapil na rekreativno dirko. Meni so bolj smešni rekreativci, ki se nad tem čisto resno pritožujejo. Za dober vzgled so nam lahko športni kolegi tekači, saj se na tekaških prireditvah srečujemo z mnogo bolj sproščenim vzdušjem. Določeni posamezniki gotovo tudi pretiravajo, a nanje se nihče ne ozira: na tekmo dejansko pridejo v želji po sproščeni zabavi. Poleg tega nihče ne komplicira, kdo je rekreativec in kdo pride tja po zmago. To še bolj velja za Ljubljanski maraton, kjer nastopi nekaj tisoč tekmovalcev, a jih samo nekaj teče s povabilom organizatorja, s plačano štartnino in za nagrade. Enako je na vseh velikih maratonih po svetu. Nihče se ne pritožuje.

Je pa res, da so pravila igre jasne. Vsi tekači na Ljubljanskem maratonu vedo, da dobijo nagrado, kaj vem, prvi trije. Na rekreativnih kolesarskih dirkah, kamor se pridejo tekmovalci z rekreativci pomeriti samo sem ter tja, to – z izjemo Celjske koče – ni jasno.

Vsekakor jaz ne razumem ne enih ne drugih. Očitno je pa vse v redu, ko nekdo, ki je bil prejšnjo sezono še licenciran član, v naslednji sezoni obleče dres enega od rekreativnih klubov in z vsem dinamitom, ki mu je še ostal, raztegne rekreativce navkreber in po ravnem, pa še v šprintu. Slovenci smo nagnjeni k paragrafarstvu – red mora bit, pa čeprav slab. Kakor koli, eden od razlogov, da sem se jaz še kot rekreativec udeležil le parih dirk, je prav nesproščeno vzdušje. Raje sem se podal na peturno turo čez Alpe kot z avtomobilom na drugi konec Slovenije, da bi me potem še kakšen fičfirič postrani gledal.

Revija Bicikel

  • Share/Bookmark
 
12 odgovorov na “Profesionalni amaterji in amaterski profesionalci”
  1. Blaž - 28.04.2010 ob 08:51

    Strinjam se,”profesionalec” je tisti, ki živi od tega. Sam se ne obremenjujem s tem problemom, če grem komu v nos na kaki vaški dirki. Ker se še zmeraj najde amater ali licenzirani amater, ki me lahko “nagoni”. Dejstvo je, da se ne bom vozil na drugi konec Slovenije (beri čez Trojane je že drugi svet…hec). Samo za to, da bi lahko dvignil roke v zrak. Osebno me moti bolj dejstvo v obratni smeri, ko bi bilo zaželjeno, da bi se licenzirani amaterji ali masterji raje vpisali v kategorijo Elite ali U23. Kljub temu, da bi bil sam mogoče uvrščen še kako mesto nižje. Ko najdeš “point” tega lepega športa pozabiš na vse kategorije. Če si dal vse od sebe si lahko “miren” kljub temu, da si zadnji ali med zadnjimi. Če nisi dal vse do sebe je pa potem tvoj osebni problem in nimaš pravice nikogar krivit za svoj dosežen rezultat oz. prikazano.

  2. Rado - 28.04.2010 ob 09:27
    Rado

    Bi rekel, da je profesionalec tisti, vozi in trenira po načelih športne stroke. Tako v količinskem, kot v kakovostnem pogledu. Pri tem je njegov siceršnji status manj pomemben. /ali je zaposlen, ali samo fiktivno zaposlen, ipd./.

    Rekreativce, ki se pritožujejo nad udeležbo licenciranih, ali nekdaj licenciranih tekmovalcev, na rekreativnih tekmah, ter njihova participacija pri nagradah, pa jaz povsem podpiram. Športne predispozicije, ki jih ti tekmovalci nosijo s sabo so neprimerljive s športnimi sposobnostmi tistih, ki tekmujejo le na rekreativnem nivoju. Naj ti nekdanji “profiči” sodelujejo na rekreativnih tekmah, a izven konkurence.

  3. Zdeno - 28.04.2010 ob 09:41

    Rešitev je čisto enostavna: razdeliti tekmovalce na registrirane in neregistrirane, pravtako pa tudi nagrade in problem je rešen.

  4. Rado - 28.04.2010 ob 09:49
    Rado

    Zdeno, teoretično si problem sicer rešil. :-) A organizator s tvojo pogruntavščino še ni povečal nagradnega sklada.

  5. Miha - 28.04.2010 ob 10:10

    Pozna to. Sam tekmujem in se mi včasih kar neumno zdi zakaj se je… na treningih. Sam imam vseeno zadovoljstvo ker vem da te ne spadajo v naš rang in si s tem pumpajo samo ego. V svoji kategoriji pa so navadni opuški!

  6. a - 28.04.2010 ob 12:52

    Pa je treba amaterjem pehanje za nagrade !? Naj lepo uživajo v tekmi, saj so rekreativci in niso plačani za svoje ”kolesarsko delo”. Ta vnema amaterjev za finančnimi nagradami je že moteča. Če je spominska medalja in kaj skromnih praktičnih nagrad sponzorjev je pa tudi dobrodošlo. Prisotnost profesionalnih tekmovalcev na rekreativnih dirkah je lahko brez nagrad, razen če jo organizator že prej podeli, kot startnino, nagrado zaradi reklame in pomembnosti, ko prisotnost profesionalcev pritegne množice amaterskih kolesarjev, ki bi se zgolj radi pomerili z njimi. OSNOVNI NAMEN je organizirano množično kolesarjenje, a ne? Pa je vsak problem rešen.

  7. seamus - 28.04.2010 ob 21:24

    Jest mam tud eno medaljo iz kolesarstva – dirka na Mašun je prinesla vsakemu eno :D Blo je pa zakon!

  8. DusanK - 29.04.2010 ob 19:45

    100 ljudi 100 čudi. Če se en Robič zadnji moment prikaže na neki rekreativni dirki je po mojem mnenju precej več tistih, ki se znanega imena razveselijo, lahko se tako direktno primerjajo z njim, ga držijo dokler se ga le da, ga opazujejo in kaj jaz vem kaj še :) …. in precej manj tistih, ki zavihajo nos in s tem zganjajo klasično foušijo, ker dobro vedo, da sta realno ostali samo še dve nagradi. :P

    Ampak hej ! Ali ni tak (pol)profi, ki vse razturi po dolgem in požez na vaški tekmi, sam ravno tak materialist, ki se peha za razpisano nagrado ali pa mu ego res že krepko peha, da rabi takšne vrste potrditev na vaški tekmi, da je še v špilu in da še ni za odpis. Če slednje, potem je podobno kot doma babo nagont, kar je najlažje (če le nisi na smrt vinjen in ona že z valarjem v roki). Naj gre za vaški šank malo kmečke fante podražit … :) Sicer je pa to stvar organizatorja, ki z nagradami sam oblikuje kakšne vrste folk in kakšno množičnost želi dobit glede na tekmovalno ali rekreativno prireditev.

    Sam nimam teh težav, je pa res, da mi nek pleh v obliki medalje ali pokala ne pomeni toliko kot 10x cenejši bidon, rutka, rokavice…, torej imam raje praktične stvari, če so že, če ne pa samo na koncu kak golaž in pir v dobri družbi.

  9. Anonimnež - 30.04.2010 ob 08:54

    @chef

    Lani sta na Franji tekmovala Jure Golčar in Gorazd Štangelj :D

  10. NoMercy - 30.04.2010 ob 09:26

    jao kere frustracije :) pa saj nihče nikogar s pištolo za vratom ne sili, da naj štarta :) Greš na štart, če se ti da. Lahko pa tudi zezneš vso sceno in štartaš brez prijave malo pred drugimi. in potem pač “zmagaš” npr. s številko, ki ti jo kolega pripelje z avtom :)

  11. chef - 1.05.2010 ob 14:21
    chef

    Omenjena kregarija je tudi eden od razlogov, zakaj se je meni kolesarstvo kot rekreativen tekmovalni šport zagraužalo.

  12. teoo - 6.05.2010 ob 11:00

    jebeš tekme, bolj zanimivo je študirati kolk milimetrov poti je med dvema izohipsama na zemljevidu in če zmorem to prevoziti, plezati med skalami in ovce preganjati po pašnikih:)

    zdej ko si skor kamničan je čas, da si eno AM kravco nabaviš:)

Na vrh

Komentarji so onemogočeni.