Nergač

Na poti po Balkanu sva se po enodnevnem morskem počitku končno usmerila proti severu. V Draču sva lahko še enkrat opazovala turistično zmedo, nekakšen Cannes na najnižji razvojni stopnji. Še bolj zanimivo, da ne rečem adrenalinsko, je bilo nadaljevanje poti. Jaz mislim, da si Albanci sploh ne znajo predstavljat posledic trčenja. V škarje prehitevajo recimo tam, kjer je kristalno jasno, da se ne bo izšlo – ampak na koncu se situacijo po nekem čudežu vseeno reši. Nesreče sploh nisva videla, čeprav je vožnja še nekajkrat bolj nevarna kot v Kalabriji. Ob cesti sicer kar naprej stojijo policaji, ampak kazni so verjetno nizke. Dejansko je prehitevanje v škarje družbeno sprejeto ravnanje in je glavni tisti, ki je na napačni strani ceste, vsi ostali se morajo prilagoditi njemu. Še malo huje je v mestih, kjer drugače kot z izsiljevanjem ne rešiš ničesar, problem je pa v tem, da prihajajo avtomobili iz vseh mogočih in nemogočih smeri. V tem primeru pač rineš in si utiraš prostor, dokler v primernem trenutku ne švigneš med tremi ali štirimi avtomobili.

V Lezhëju je promet praktično stal. Meni se zdi neverjetno, koliko avtomobilov so nakupili v zadnjih petnajstih letih. Ceste so seveda ostale takšne kot so bile – v Tirani trikrat preširoke, zato se promet kar izgubi, drugod so pač preozke in po novem opremljene s takšnimi tablami:

Mesto je grdo. Najprej sva mislila parkirat na drugi strani reke Drin, ki se le malo južneje izliva v morje, ampak se s trinajstletnim lastnikom ene od avtopralnic nisem mogel sporazumeti. Nimam pojma kaj je hotel, on pa verjetno ni razumel, da hočem samo parkirat ob avtopralnici – kar sem mu mislil tudi plačat v zameno, da malo počuva avto – in da se ga seveda ne dotika. Kasneje sva parkirala med bloki, pod hribom, na katerem stoji Kalaja e Lezhës, grad Lezhë.

Narodni junak Skanderbeg je tu zbral vojsko, ki je kasneje uspešno premagala Turke, ob njegovi smrti pa so ga pokopali v grobnico pod cerkvijo, za katero pojma nimam, kje je. Možno, da je razrušena, ali pa je njen ostanek spomenik Skanderbegu nekakšna ostebrena pravokotna zgradba. Okoli te grobnice danes nekaj prekopavajo, arheološke ostanke menda. Kaj vem, naju ni zanimalo, ker sva bila preveč lačna. Sem si pa zapomnil spomenik na poti do glavne mestne avenije, ki je takisto posvečen Skanderbegu in letu 1444, ko je združil Albance.

Mene je kasneje vleklo na grad nad mestom, kar je bila zaradi vročine precej slaba odločitev, ki se ji je Florjan razumljivo uprl, tako da sem se odpravil sam, seveda tik pred opoldansko vročino. Groza. Do vrha nisem prišel, čeprav je višinske razlike morda največ 150 metrov in je pot povrhu vsega precej položna. Prah, ki se je dvigal izpod japank, me je dušil, noge sem imel prašne še čez kolena, vode nisem vlačil s seboj – samo fotoaparat, pa še ta mi je bil pretežek. Pobočje je bilo vso poraščeno s kaktusi, med katerimi so se sicer svetlikali obrisi gradu, ampak obupal sem pri spodnjem obzidju.

A sem bil vsaj nagrajen z razgledom nad mestom s spodnjim tokom Drina in morjem, ki je le kaka dva kilometra oddaljeno od Lezhëja.

Do Skadra naju je ločilo še 40 kilometrov adrenalina po ravnici na desnem bregu Drina. Mesto naju je presenetilo. Promet je sicer katastrofa (tu sem se izmuznil med Caddyjem in rjavim Mercedesom 200D) …

… tudi parkiranje je še čisto po balkansko na prostoru, ki je nekaj med ulico, krožiščem in parkiriščem …

… ampak tole je pa center!

V tej oštariji sva spila pirček in pojedla pico.

Mošeja Ebu-Bekër kar sije v soncu.

Za turiste je dobro poskrbljeno, povsod so rjavi turistični smerokazi, žal pa je vse zaprto. Nameravala sva si ogledat Fototeko, pa je najprej nisva našla (vhod je z zadnje strani neke zanemarjene hiše), poleg tega je bila zaprta, mislim, da zaradi opoldanskega počitka, mogoče pa tudi kar tako. Še pravoslavna cerkev:

Premorejo tudi lep urni stolp, ampak ko bi vi videli, kaj so naredili iz njega! Krog in krog so ga zazidali z novimi hišami, tako da je dostopen samo čez neko zaraščeno in na videz precej nobel restavracijo. Tja bi se lahko šel učit celo veliki ljubljanski urbanist Koželj, ki gradi našo prestolnico navznoter.

Kako je to približno videti, si lahko pogledate na tej pocropani fotki (stolp v sredini):

Skadar, po albansko Shkodër, je eno od najstarejših albanskih mest, le lučaj od Skadarskega jezera, ki sem ga z druge, zahodne strani, dobro spoznal že pred leti, ko smo v Črni gori letovali s prijatelji. Mimo mesta teče Buna, kot jo imenujejo Albanci, oziroma po naše Bojana, ki se izliva le malo bolj južno od Skadra a na “jugloslovanski” strani meje. Ta čudovit razgled sem posnel z obzidja gradu Rozafa.

Ki je tudi čudovit. Stoji na skali južno od mesta na sotočju Bojane in Drina. Do vrha vodi dobra cesta. Hec je, da celo pobirajo vstopnino, nekaj nepomembnega drobiža. Deloma je grad kar dobro ohranjen, imajo tudi nekakšno muzejsko razstavo, ampak naju je spet povleklo k pivu. Meni ni jasno, kam je šel ves ta alkohol, ampak po mojem je v vročini enostavno izparel. Popivala sva med grajskimi zidovi, kjer je bilo, če se prav spomnim, kar prijetno hladno.

Ko sva izstopila, naju je skoraj kap, kajti grajsko dovrišče je zavzel cel avtobus turistov! Tega prizora sva se že čisto odvadila, ker od Ohrida naprej sva srečevala samo kakšne posameznike, ki so bili itak bolj avanturisti ali različni luftarji.

Sicer je grad gromozanski. Jaz že dolgo nisem videl toliko ogromnih gradov kot na Balkanu. Mislim, da so po Evropi v času baroka in kasneje graščine bolj ali manj opustili in se raje naselili v bivanjsko bolj primerne dvorce, medtem ko je Balkan pod grožnjami Turkov in drugih vojn ostal na stopnji srednjeveških trdnjav. Za konec samo še fotografija, posneta v smeri zahoda. Naslednjič bom bolj priden in bom tudi v pasji vročini s seboj vlačil stativ.