Nergač

Pred odhodom so mi prijatelji obljubljali samotne plaže. V resnici je povsod svinjarija, dostopi so obupni, pred plažo smrdi po odpadu in obala je ne samo zasvinjana, ampak tudi polna ljudi, pri čemer je na spodnji fotografiji stanje še vzdržno. Ravno Drač se je v zadnjih letih razvil v letoviško središče, kjer menda vsako sezono letuje 600 tisoč ljudi. Zdaj si pa predstavljajte toliko Šiptarjev na kupu in vam bo jasno, zakaj sva bežala proti jugu, kjer sva si vseeno obetala nekaj več miru za zaslužen počitek.

Ampak le malo naprej naju je smerokaz v kraju Kavajë skrivnostno usmeril v kamp. Čeprav se s tem ukvarjamo, mi je bil v Albaniji znan samo eden, ki je v bližini Skadra. Nekaj novega, torej. Takoj ko v Albaniji zaviješ z glavne ceste, se začne veselica, tako da sva za nekaj kilometrov porabila kakšne pol ure, zdelo se mi je pa še več.

Tik pred koncem iz kabine nisem bil prepričan, če bom tu vmes sploh zvozil.

Pred kampom sva se skoraj že vkopala v mivko, a so se k sreči nekaj drli na naju, tako da sva slednjič zrikvercala nekaj metrov in jedva premagala približno 25-odstotni makadamski klanec do kampa Pa Emer. To je za naše razmere kamp le pogojno. Urejen je v tri terase, a je le zgornja, najmanjša, primerna za avtodome, za prikolice pa itak nobena. Midva sva parkirala tako rekoč v garaži.

Zato pa je razgled iz brunarice – restavracije, ki je nekaj stopnice više, naravnost čudovit. Ob obali je vse sivo, ker sem fotografiral naslednji dan, ko je zapihalo in razburkalo morje, ki je v plitvini dvignilo mivko.

Pred večerom sva se na hitro vrgla v osvežujočo vodo …

… in raje skočila na pir v oštarijo, in ugotovila, da znajo tudi kuhat.

Stregla je simpatična punca v zgodnjih dvajsetih letih, ki je znala morda deset angleških besed. Zato pa je šefe tekoče govoril francosko, tako da sem najprej mislil, da je tudi on Žabar. Ampak ne, kolikor smo se uspeli kasneje sporazumet, je bil novinar v Italiji in/ali v Franciji in je očitno na stara leta prišel spet dol. Večerja, neke grozovito pikantne testenine, je bila super, tako da sva samo še pogledala na plažo in kar zgodaj zadremala.

Zjutraj so naju v brunarici presenetili z gratis kavo tvrdke Illy! Počitek je bil kasneje idealen!

Dasiravno nekoliko vetroven, da ne rečem celo hladen! Po več kot štirinajstih dneh sva se prvič malo umirila in še takrat začne pihat veter! Mislim, da v celem dnevu sploh nisva skočila v vodo, ki je bila prav nemarno siva.

Sredi dneva sva skočila do avtodoma …

… in si pripravila kosilo. Mislim, da sva na celi poti kuhala prvič in zadnjič. Naredila sva makarone Fidelinka, ki so tako zanič¹), da se mi pol vrečke še vedno valja doma. Po tem edinem naporu v celem dnevu sva se vrnila dol in zabila dan ob branju, reševanju križank in dremanju. Poglejte tega frajerja.

Zapletlo se je zvečer.

Gor sva šla na pivo in stregla je spet tamala. Saj ne rečem, je bila fletna, ampak tudi če me nič drugega ne bi oviralo, sem še vedno dovolj pameten, da se v Albanko ne bi vtikal za nobeno ceno. Tam, med drugim, še vedno tolerirajo krvno maščevanje, v takšnih prvinskih družbah pa tudi neradi vidijo, da se kdo dotika njihovih hčera. Zato sva bila seveda oba jako previdna, čeprav se je res vedno bolj radoživo nasmihala. Jaz sem si še kar mislil, da je neumna.

Ko sva imela že kakšnega v riti, se je pojavil še mlajši možakar in mi v roke (že v trdi temi) porinil daljnogled. Ta je znal angleško nekaj besed in ko sva se z njim začela pogovarjat, sem se počutil kot raziskovalci novih potovanj, ko so prvič navezali stike z domorodci – preden so jih poklali. Vljudnostno sem z daljnogledom malo strmel v temo in celo odkril nekaj zanimivega malo nižje ob obali: policijsko stražarnico, obljudeno. Beseda je dala besedo, spili smo skupaj en kozarček, pa še enega, tip je celo vztrajal, naj pokadim kakšno cigareto, skratka, gostoljubje na višku. Potem je prisedla še mala in izkazalo se je, da sta sestra in brat.

To je bilo bolj ali manj vse, čeprav si zdaj ne upam več trditi, da naju punca ni gledala vedno bolj zaljubljeno, da ne rečem hotno. Izmenjali smo si kontakte, čeprav jaz to sila nerad počnem, ker že tako poznam preveč ljudi – oziroma oni poznajo mene. Oba skupaj imata kakšnih šest različnih telefonskih številk, poleg tega pa obrajtata vse mogoče spletne klepetalnice in podobne fore, ki jih jaz prav zaradi takih ljudi ne uporabljam. Ker ju je povsod dosti, raje tudi ne objavim fotografije, ker me lahko še najdeta.

Finta je v tem, da sva midva naslednje jutro krenila naprej. Ko sva čez dve noči že prenočevala v Črni gori, je Florjanu celo noč zvonil telefon. Zjutraj mi je povedal, da ga je gnjavila Albanka (ime ji je Bruna). Seveda ni dvignil. Prižgem jaz svoj telefon, kjer sem imel samo en SMS, in ta je bil od šefa, ki je ves paničen (in seveda z zvrhano mero privoščljivega veselja, hehe) pisal, da ga je sredi noči v pisarno klical Albanec, za njim pa še Albanka, češ da bi rada govorila z menoj. Ko mi je 20. avgusta poslala zadnji sms, je pisalo (dobeseden prepis):

Hi i am bruna,please jou can callme on this number,because i now dont have many in mobile phone ok!(jou can back answer!).

Kaj sploh hočeta, nama ni jasno – ne Florjanu, ne meni. Verjetno sva jo še zadnjič čas odkurila.

1. Navajen sem na Barillo, izjemoma kuham Mlinotest[↩]