Nergač

Dan je bil peklenski, grozljiva pa je tudi cesta, ki se iz Elbasana pne čez gorovje Krabbe. Že na začetku vzpona sva pri neki stari mami kupila oljčno olje. Nategnila naju je: olje je bilo zanič – moja mama sicer pravi, da je v redu – in drago. Bolje ga je kupiti na Dobrotah.si.

Ozko, a razmeroma dobra cesto, so spektakularno speljali po vrhu grebena, tako da je mestoma izpostavljena z obeh strani, zavarovana pa samo z belo-rdečimi obcestnimi stebrički. Čudovito!

Pot ni daljša kot 50 kilometrov in v Tirano uletiš kar na lepem. Ob površnem pogledu sploh ni videti, da bi imela dobrih 700 tisoč prebivalcev. Parkirala sva na Rruga Presidenti George W. Bush. Jebeš državo, ki poimenuje ulice po tem lumpu! Računalniki in monitorji so seveda smešno poceni.

Prav dolgo se v Tirani nisva zadržala. Ne samo, da je bilo obupno vroče …

… tudi časa nisva imela na pretek, ker se je dopust bližal koncu, midva pa nisva počivala še niti en dan, poleg tega sva še vedno vztrajno napredovala na jug. Avenije, ki vodijo proti Skanderbegovemu trgu, so smešno široke in popolnoma prazne.

V Albaniji so najprej živeli Iliri, za njimi so obalne predele kolonizirali Grki, zato je južneje ob morju cel kup antičnih ostankov, najbolj znana je Apollonia, ki jih midva nisva imela časa raziskat. Kasneje so prišli pod rimsko oblast, po delitvi imperija pod bizantinsko. Ko so Turki zasedli Konstantinopel, so se razširili tudi čez Albanijo, ki je takrat že imela svoje plemstvo krščanskih korenin. Najuspešneje se je s številčno vojsko leta 1443 uprl Skanderbeg, ki se je celo lotil svete vojne. Jalovo se je končala 1468. leta, bolj ali manj zato, ker je Albance nategnil papež, ki dol ni poslal obljubljenih križarjev, čeprav je pred tem albansko vojsko bogato zalagal z novci. Skratka, po Skanderbegovi zaslugi so bili Albanci skoraj četrt stoletja svobodni sredi turškega imperija, zato ga imajo upravičeno za narodnega heroja.

Po njem so poimenovali glavni mestni trg: Skanderbegov trg.

Za prgišče malovrednih lekov sva se povzpela na urni stolp ob vzhodnem delu trga.

Na zavitem stopnišču je veliko manj prostora kot je videti na fotografiji.

Balkonček na vrhu je tako ozek, da se komaj gibaš, a razgled je kar dober, čeprav beštija, ki so jo postavili leta 1822, po mojem ni višja kot 30, 40 metrov. Pogled na vzhod razkrije tipično šiptarsko novodobno mešanico socialističnega in kapitalističnega urbanizma.

Proti severozahodu pa se razkrive Skanderbegov trg z mošejo Et’Hem Bey, Narodnim zgodovinskim muzejem (zgradba na sredini fotografije) in glomazno, ampak res glomazno opero, v kateri so še druge kulturne institucije. Pred revolucijo je bil na trgu, ki je bil menda že takrat velik, bazar. To so kasneje razsuli in prostor še bolj razširili in pobetonirali, da se je videlo bogastvo naroda.

Slika nad vhodom v zgodovinski muzej prikazuje narod skozi zgodovino, seveda z zmagoslavno komunistično revolucijo na čelu.

Na desni pa je ta odurna opera.

Trg obdajajo še razne vladne palače, kjer bi jaz brez skrbi prespal z avtodomom, ker jih zelo dobro varujejo, očitno pa niti nihče nima nič proti. No, midva sva vseeno pičila naprej, še kar na jug.

Med Tirano in Dračem so pred kratkim zgradili avtocesto. Žal mi je, da je nisva fotografirala, kajti bilo je kaj videti! Tako hudo kot v Sloveniji sicer ni, ker ne vozijo nasproti, pa tudi ne nastavljajo se na levo špuro. Tudi hitrosti so kar zgledne, nekje okoli omejitve 110 km/h, pospešili pa smo tudi do 140. Edini problem so torej pešci. Izvor problema leži po mojem v tem, da so avtocesto trasirali kar čez palec in s tem presekali naravne poti ljudem kot pri nas srnam, samo da je srne lažje zadržat, medtem ko Šiptarji ograje preskakujejo. Tehnika je zanimiva. Počakajo, da se jih ob cesti nabere ducat ali dva in potem skupaj stečejo do polovice ceste, kjer čakajo, da se bo vsaj približno sprostila še druga stran. Imajo sicer nekaj nadhodov, ki jih pa nihče ne uporablja, ker verjetno stojijo tam, kjer sploh niso nujni.

Skratka, Albanija!

V Drač (Dürres) sva prispela okoli pol petih popoldne, ko je bilo še vedno peklensko vroče. Mimo novogradenj sva se po promenadi napotila ob morje.

Drač je bil nekoč grška kolonija Epidamnos. Vedno je bil pomemben kot veliko pristanišče, še danes se sem zgrinjajo množice albanskih delavcev iz Italije, ki pripeljejo čisto nove Mercedese. Pirček sva uničila v obrambnem stolpu tik ob morju. Odločila sva se, da ga užijeva kar na vrhu, ob dobri stari house glasbi. Ker sva švicala kot konja, sva dobila zraven še nekaj robcev, da sva si lahko brisala čelo. Skratka, prava noblesa! Pivo je bilo tudi tu dražje kot v vseh ljubljanskih lokalih, so pa imeli vsaj veliko točeno, kar pri nas počasi že postaja redkost.

Nekje sva prečitala, da se v mestu hvalijo z antičnim teatrom in sva ga tudi brez težav našla, ker mislim, da imajo celo neke turistične smerokaze. V resnici je videti še bolj bedno kot na fotografiji, zato je po mojem nezaslišano, da celo zaračunavajo vstopnino, da si ga ogledaš še z notranje strani (pa ne kakšnih podzemnih rovov!). Bah.

Naslednji dan sva imela v načrtu lenarjenje, zato sva si priskrbela nekaj hrane, nalašč rastlinskega izvora, ker v tej vročini itak ne moreš jesti ničesar.

Iveco Daily zgodnje generacije.

Starega Mercedesa se po mojem splača kupiti v Albaniji. Nisem prepričan, da je poceni, gotovo pa je odlično ohranjen. Za prihodnjo pot dol jaz razmišljam, da bi pri nas kupil eno staro gajbo in jo dol prodal, nazaj pa se vrnil z vlakom ali avionom. Skratka, podobno kot to počnejo tisti, ki potujejo v Afriko.

Spodnja fotografija bi bila popolna, če bi klošar sedel malo bliže. Kako jim uspe nekaj zgraditi tako slabo, mi ni jasno, morate pa vedet, da ni to nič zavarovano s trakom ali opozorilom. Če padeš not, si si sam kriv. Kaj pa nisi gledal pod noge!