Nergač

Obnove Skopske trdnjave Kale so se lotili šele pred kratkim. Z južne in zahodne strani mogočno dvigujoča nad Vardar deluje nezavzetna, a z druge strani, pravzaprav mimo Stare Čaršije, vodi tik ob najvzhodnejšem obrambnem stolpu zanikrna cesta, od nje pa se odcepi prašna pot na vrh skale. Tako kot že v Sarajevu in v Novem Sadu (kasneje še na utrdbo nad Skadrom) sva se podala v najbolj peklenski vročini.

Skopska Kale tega trpljenja ni vredna. Zanikrna je. Tam, kjer bi moral biti park, je zgolj oguljena in ožgana trata, kjer sence redkih dreves zasedajo desetčlanske albanske družine. Razgled je sicer soliden, a korak ob obzidju ni prav siguren. Na prašnem grajskem dvorišču ogromne gomile peska res opozarjajo na arheološka dela, ki se jih očitno lotevajo kar z bagri. Ob nekakšnih zidanih luknjah, ki bi lahko bile grobnice, ni nobenih tablic, pa tudi zavarovane niso, tako da si mimogrede lahko zlomiš nogo, če padeš v tisoč ali več let star grob. Mislim, da je Makedoncem za raziskovanje bolj malo mar, ker niti ne vedo točno, kaj vse se je v trdnjavi dogajalo. Jasno pa je, da so tod vladali Bizantinci. In da se Bradtov turistični vodnik z letnico 2006¹ moti – niti v trdnjavi niti v bližini ni krčme.

Med gradom in čaršijo, tik nad njo pravzaprav, stoji najbolj znamenita skopska mošeja. Muslimani svoje verske objekte največkrat poimenujejo kar po tistih, ki so jih postavili. Skopsko je dal konec 15. stoletja zgraditi Paša Mustafa, kasneje znameniti vezir sultana Selima I. Saj bi si jo bolje ogledala, ampak od pasje vroče se nama je bledlo.

Kdor je bil že kdaj v Sarajevu ali v Mostarju, bo verjetno presenečen nad zanikrnostjo skopske čaršije. Po mojem je finta v tem, da so Bosanci že pogruntali, kaj je turizem; tam hodijo na čaršijo samo še turisti in tradicionalisti, medtem ko v makedonskih mestih muslimanski trgovski centri dejansko še funkcionirajo po starem, čeprav prodajajo tudi turistično robo. Na začetku, torej južno, je čaršija še precej urejena, tudi kakšen barček se najde na senčnem trgu.

Streljaj naprej je zgodba drugačna.

Tu trgujejo Albanci. Mislim, da jih Makedonci vseeno neradi vidijo za sosede. Šiptarji so se mi zdeli drugačni kot v Albaniji – nekoliko podmuklo se grupirajo, podobno kot naši južnjaki.

Na Balkanu blazno rad hodim k brivcem. Skupaj z napitnino košta največ poldrug evro, če si radodaren, daš dva, ker ti je itak vseeno. Ni boljšega kot sesti na stol in čez nekaj minut vstati s faco, ki je kot dojenčkova ritka. Brez zafrkavanja z žiletkami, penami, čopiči in podobno navlako. V Skopju me je motil le mali vajenec, star morda dvanajst let, verjetno brivčev brat, ki je ves postopek opazoval z razdalje enega metra. Buljil mi je v ksiht … in se učil.

Florjan se brivcev boji, zato je medtem raje sklenil prijateljstvo s prodajalcem oreščkov vseh vrst. Ravno mu je zmanjkalo sončničnih semen, katerih grizljanje mi je fino načenjalo živce, že je kupil nova, tokrat kar na kile. Možakarjev sin, seveda šiptar, dela v Sloveniji. Kaj dela? Peče burek.

Od Skopja sem se težko ločil. Saj je po eni strani bedno mesto, ampak enkrat sem se celo dobil ob vprašanju, da življenje tukaj niti ne bi bilo tako slabo. No, so me že kmalu spravili ob živce. Napotila sva se v kanjon Matka z jezerom Matka na reki Treski, le nekaj kilometrov iz Skopja v smeri Tetova. Avtocesta. Ker je imel Florjan preveč dela s semeni, smerokazov, še najmanj turističnih, pa v Makedoniji ni na pretek, sva pravo pot falila, pravzaprav sploh nisva vedela, da ne bi smela zaviti na avtocesto. Edini v Makedoniji dobavljiv zemljevid države v merilu 1 : 300 000 je na nivoju risbic slovenskih razsvetljenskih mojstrov, ki so bili bolj umetniki kot geodeti. Med vožnojo sva kar naprej plačevala cestnine in podila cigote, bremzala zaradi starih fotrov, ki po avtocesti kolesarijo z ogromnimi vrečami na prtljažniku in se hkrati izogibala črnim mercedesom, ki se držijo minimalne omejitve hitrosti 200 km/h. Čeprav policisti stojijo na vsakih nekaj kilometrov in ustavljajo kar na odstavnem pasu.

Dol z avtoceste pa nisva mogla. Če je že bil kakšen izvoz, sva ga zgrešila. Za to je krivo, da: 1.) izvozi sploh niso označeni s smerokazi – sploh ne, niti z najmanšimi ne -, in 2.) izvozi so ozki, malodane makadamski, brez zaviralnih pasov. Ko izvoz končno zadaneš, se takoj izgubiš na ozkih cestah. Kako sva slednjič našla zabačeno dolino, verjetno še zdaj ni jasno ne meni, ne Florjanu. Pot do tja je kr neki, skozi smotano vas, ki daje vtis, da nihče ničesar ne dela. Vročina je medtem spet dosegla kritične temperature okoli 40 stopinj. Kjer sva v dolini, ko se ta že precej zoža, parkirala, je divja reka preplavljena s kopalci, ki se mečejo v valove kar na kajakaški slalomski progi. A šele nazaj grede sva videla, kaj se grejo ti norci. Tečejo ob reki navzgor kakšnih dvesto ali tristo metrov daleč. Tam se vržejo v vodo in se prepustijo toku, brzicam, ki se jih kolikor toliko normalni ljudje lotevajo s čolnom. Razmišljal sem, da bi poskusil, ampak nisem zbral jajc.

Kanjon se malo naprej od ad hoc kopališča s šiptarskim kampom zoža in nad reko pod visokimi, skoraj navpičnimi stenami, vodi le ozka, a dobro utrjena pešpot. Niti približno si nisem predstavljal, kaj naju čaka. Če bi vedel, bi štartala že ob svitu, obuta v pohodniške čevlje. V japankah in opremljena vsak s svojo piksno pira seveda nisva prišla dlje kot do jezera Matka, ki ga je ustvaril ogromen, res ogromen jez. Tik ob jezeru je samostan sv. Andreja iz 14. stoletja, le eden izmed mnogih, ki so posejani v okoliških hribih. Precej je tudi jam, tudi na jezeru je ena in turiste vanjo vozijo s čolniči. Okoli 10 evrov hočejo, pa sva bila preveč vohrna in še čas naju je priganjal. Škoda. Niti v vodo se nisva vrgla, ker si nisva upala skočiti z visoke pečine – mularija je skakala kot da ni nič.

Hrana v oštariji poleg samostana je ogabna, verjetno prirejena tolstim rozaličnim turistom germanskega porekla, ki jih je bilo povsod polno. Od trekinga po obupni vročini so vsi zmahani do amena in jim je vseeno, če jedo verjetno v mikrovalovki pogret pomfri. Saj je jasno, karkoli boš dal Švabu za pojest, bo pohrustal brez pomisleka, sploh če je billig.

Meni je res žal, da nisva za rekreacijo še midva udarila daljšega trekinga. Ampak v Makedonijo se bom že še vrnil! Midva sva jo še kar klatila na jug! Po avtocesti ob Vardarju proti Velesu. Za občutek, kakšna je pokrajina …

… in kakšna je avtocesta med Skopjem in Velesom, kjer se pasova avtoceste ločita. Zahodni krak, ki vodi proti jugu, se v ostrih ovnikih vije visoko nad kanjonom.

Tako izgleda izogibališče. Sicer pa se mnogi ustavljajo kar sredi ceste.

Naslednjič sva se ustavila v Prilepu.

1. Glej ga zlomka, novembra 2009 izdajo verzijo 3.0! – bom preveril, če so to popravili.[↩]