Nergač

V Leskovcu se avtocesta konča in popotniki v Makedonijo in Grčijo so obsojeni na dobrih sto kilometrov navadne ceste skozi Vladičin Han, Vranje in Bujanovac. Nisva se ustavljala. O poti se mi ne zdi vredno poročat, ker sem po dveh tednih Balkana že izgubil občutek za ocenjevanje kvalitete cest in ubornosti lokalnega življa. Vem samo, da sem po vrnitvi dva meseca mislil, da v Sloveniji nimamo problemov, razen da so ceste in vozniki skoraj enako zanič. A mejni prehod med Srbijo in Makedonijo je praktično normalen, zahodnoevropski. Avtocesta, ki se začne enajst kilometrov za mejo v Kumanovem, me je pa razočarala. Cestninske postaje si sledijo v le nekajkilometrski razdalji. Na vsaki poberejo drobiž, med 40 in 80 denarji (za evro dobiš okoli 60 denarjev). Med čakanjem med avtomobili skačejo pet do devetletni cigoti, ki v najboljšem primeru prodajajo lubenice, v najslabšem pa skušajo očistiti vetrobransko steklo. To počnejo s totalno črnimi in zamaščenimi gobami. Ko enkrat potegnejo čez okno, ga zasvinjajo za vedno, zato jih je treba odganjat še preden zlezejo na havbo. Kasneje je bil eden tako vsiljiv, da sem ga moral preprosto zbit, ker je že lezel na havbo in prvič potegnil z gobo.

Skopje je na prvi pogled prijetno mesto. Parkirala sva kot doma, pred makedonskim NLB headquarters, poleg ogromnega trgovskega centra in le nekaj sto metrov od stare železniške postaje, v kateri je danes Mestni muzej. Urni kazalci na stavbi stojijo od 26. julija 1963 ob 5.17 zjutraj, ko je mesto stresel katastrofalen potres.

Pri železniški postaji se začne Makedonska ulica, ki privede na Makedonski trg oziroma h Kamnitemu mostu čez reko Vardar. Midva tega nisva vedela, zatavala sva malo naokoli in postala pred katedralo sv. Klementa iz Ohrida. Večja je kot izgleda na sliki, posneti s Sigminim širokokotom (10 mm).

Makedonski trg je blizu.¹

Vzhodni del trga je eno samo veliko gradbišče. Kot berem, šele zdaj obnavljajo zgradbe, porušene med velikim potresom . Na Makedonski ulici in ob Vardarju desno od trga je praktično nemogoče spiti pivo ne da bi medtem zafehtarili cigoti – najmlajši so stari tri ali štiri leta. Če se še tako hudo sliši, jih je najpametneje nagnat še preden zajamrajo. Florjanu se je ena punčka zasmilila, dal ji je kovanec, a takoj je priletelo deset bratov in sestra. To množico je pa potem nemogoče razgnat, če ne pomaga natakar. Vrhunec bede, ko sva se tega že navadila, in jih sploh nisva več opazila, je bil na znamenitem Kamnitem mostu, ki povezuje bregova Vardarja oziroma stari in novi del mesta. Pet ali šestletna deklica se je pri temperaturi zraka blizu 40 stopinj valjala na golem razgretem kamnu – ročico je pa vendarle stegovala vbogajme.

Ob desetih, enajstih zvečer naju je presunil še pogled na množico debiloidnih turistov pretežno ameriške narodnosti. Ob steno je ciganka v zgodnjih dvajsetih letih pogrnila nekaj kartonov. Na njih se je okoli nje valjalo pet ali šest otrok. Najmanjšega je držala v naročju. Drugi najmlajši, ki je ležal odkrit kar na kartonu, je imel morda dve leti. Ljudje so okoli skakali s fotoaparati in revščino fotografirali z ogabno mešanico navdušenja in usmiljenja. Brez tega sodoben liberalec očitno ne more več – revščino enostavno nujno potrebujemo, le toliko, da jo vidimo med dopustom. Zato se ne gre čuditi, da imajo najboljše reportažne fotke za motiv vedno na smrt sestradane otroke. Slinjenje nad revščino pod pretvezo usmiljenosti. Fuj. Spremembe pa nobene.

Jasno, potem ko so ljudje posneli fotko dopusta, so sedli v bar za vogalom in si naročili rundo piva.

Če smo že pri revščini, naj se dotaknem matere Tereze, ki sklepa roke k molitvi na Makedonski ulici.

Marsikdo ne ve, da se je, po rodu Albanka, rodila v Skopju. Krstili so jo v cerkvici, ki je stala na mestu današnje Spominske hiše matere Tereze. Odprli so jo konec letošnjega januarja. Vstop je prost, prispevki za red misijonark ljubezni prostovoljni, osebje pa nadvse prijazno in pripravljeno na razlago vsakemu posamezniku v vsakem trenutku.

Ja, ta mala, skromna gospa je bila res velik človek, vreden Nobelove nagrade za mir. Včasih jo dajo tudi pravemu človeku!

Na Makedonski ulici se tare lokalov in zanimivih kipov.

Lepo popestrijo mesto.

O starem delu mesta z zanikrno muslimansko Čaršijo in skopsko trdnjavo Kale raje naslednjič. Skopje je preveč fascinantno mesto, da bi ga opisal v enem prispevku. Zaenkrat samo anekdota o iskanju prenočišča. V Skopju je po preverjenih podatkih en kamp, po nepreverjenih pa celo dva. Žal sta precej daleč od centra mesta in zaradi slabo delujočega javnega prevoza precej nepraktična. Čeprav je mesto po eni strani bleščeče, mi vsesplošna beda v majhnih, a rednih odmerkih ciganarije in šiptarije ni vlivala dobrega občutka za prenočevanje na prostem. Konec koncev makedonske oblasti Albance komaj držijo na uzdi, čeprav nisem uspel zbrat vtisa, kako se narodnosti med seboj razumeta na vsakdanjem nivoju.

Pomoč sva poiskala kar v lepo urejenem turističnem informacijskem centru. Mimogrede, makedonščina je Slovencem popolnoma nerazumljiv jezik. Poleg tega mlajše generacije zelo slabo ali sploh ne pričajo/govorijo² srbohrvaško. Zato smo se večinoma pogovarjali kar v angleščini, čeprav smo se sem ter tja malo hecali po naše. V glavnem, možak nama je preverjeni kamp svetoval, a je dal vedeti, da je do njega predaleč za udobno popivanje in varno vrnitev. Drugi kamp naj bi bil pa nekakšno neuradno šotorišče, za katerega smo sumili, da je cigansko ali albansko letovišče. Zato nama je predlagal neko ulico v bližini policijske postaje, kjer naj bi bilo varno in mirno, skratka, idealen prostor za nočitev v avtodomu.

Opremljena z mestnim zemljevidom, najboljše, kar premorejo, je na nivoju otroških zemljevidov s sličicami, sva se zvečer res napotila na drugo stran reke. Na poti po temnih ulicah naju je presenečala odprtost skopskih deklet, ki so v parih radovoljno mahale v najino smer. Najpogumnejše so zapeljivo poplesavale in migale z boki, čeprav niso bile najlepše na pogled. Še več jih je bilo v temni ulici, kjer naj bi prespala. Le nekaj uličnih svetilk je bedno brlelo, toliko, da so osvetlile najrazličnejše oprave; mrežaste nogavice, kričeče vijolične trenirke, usnjena krila … Po kockani ulici so pa sumljivo počasi križarili avtomobili, se sem ter tja ustavili in krenili naprej, do konca ulice, obrnili, in še en krog nazaj.

Možakar naju je poslal na kurbirsko ulico!

Ker je bila scena tudi na splošno sumljiva – čez noč parkiran avtodom sredi kurbišča! – sva nebodilena obrnila in šla spat nazaj pred NLB-jevo stavbo, ki je bila celo noč primerno varovana, parkirnina je pa itak skoraj zastonj.

1. Cev je namenjena namakanju mestnega cvetja – bilo je namreč okoli 40 stopinj![↩]
2. Hehe, kako so Hrvati občutljivi, če jim rečeš, da pričajo![↩]