Nergač

Zadnjič sem v zvezi z Novim Sadom omenil, da turističnim vodnikom In Your Pocket bolj malo zaupam. Na uredništvu slovenskih izdaj vodnika očitno berejo Nergača, zato so (popolnoma pravilno in pohvalno, da sledijo tudi alternativnim medijem kot so blogi. ) skočili v luft in mi v elektronski nabiralnik odložili prijazno obvestilce, da bi me radi prepričali v nasprotno. Potem so mi Ljubljana In Your Pocket odložili še v pravi nabiralnik na domačem naslovu. Takoj, ko sem 98-stransko brošuro domačega mesta prelistal, so me ustvarjalci že prepričali, da gre za bolj obširen in natančnejši vodnik kot je recimo novosadski.

Seveda je jasno, da celo Marsovci poznajo Tromostovje, Ljubljanski grad in Tivoli, in poznajo ga tudi v vodniku In Your Pocket. Zato je mene zanimalo kaj znajo povedat o Krakovem, Plečnikovih Žalah in o Ljubljanskem barju, torej o znamenitostih, ki ne grejo na prvo žogo, so pa same po sebi nekaj tako posebnega, da jih nekoliko zahtevnejši turist nikakor ne bi izpustil. Vse troje sem izbral naključno, kot test.

OK, Žale so primerno obdelali.

Krakovega in Trnovega (razen posebej Plečnikovo hišo) žal ne, čeprav je Krakovo edinstveno, Trnovo pa bi moralo postati ljubljanska boemska četrt.

Žal ne izvemo ničesar niti o krajinskem parku Ljubljansko barje in o cerkvi sv. Mihaela, ki je od središča oddaljena le nekaj vrtljajev kolesarskih pedal.

Ker sva pravkar odlično jedla v prekmurski gostilnici Mencigar Nobile na Zarnikovi, me je zanimalo, ali so jo uvrstili med restavracije s tradicionalno slovensko hrano. Ljubljančani se radi pritožujemo, da v mestu praktično ni dobre gostilne z domačo menažo, na Prekmurce pa kar pozabljamo. No, Mencigar Nobile je v In Your Pocket na svojem mestu. Pohvale.

Splošen vtis je odličen, ne pa presežen. Vodnik je zelo podroben v praktičnih informacijah, ki zanimajo tistega, ki se na Brniku ali na Kolodvoru znajde brez vsega in še včeraj sploh ni vedel, da je Slovenija demokratična dežela v srednji (khm?) Evropi. Izvedel bo, da plačujemo z evri, da državljani govorijo slovenski jezik in kako po slovensko zaklicati “NAH POH-MOCH”, torej besedi, ki prvi prideta na misel vsaki tuji žrtvi tatinskega džankija.

Mene manj zanimajo tekoči dogodki, za katere raje povprašam na turističnih informacijah ali si jih ogledam na internetu. Koledar največjih dogodkov vodnik sicer zelo dobro pokriva in je v tem segmentu boljši od vseh ostalih vodnikov, ki izhajajo v najboljšem primeru vsako leto, pogosteje pa na dve ali tri leta. Vodniki In Your Pocket so aktualni ves čas. Poleg tega je priložen Monolitov mestni zemljevid (kopija je tudi znotraj knjižice), ki je daleč od lepega, a izgleda kar natančen. Škoda, da na zemljevidu niso dodane številke turističnih znamenitosti.

Bolj malo pa turist izve o Ljubljani. Opisi še zdaleč niso nenatančni, obratno, ponujajo mnogo informacij. O zgodovini Ljubljane pove na polovici A5 strani več, kot o njej ve vsaj 90 odstotkov Ljubljančanov. Pogrešam pa zaključke, ki bi opisano povezali v celoto in turistu pomagali mesto razumeti in ga ne zgolj informirati, kje na primer gledati nage babe. Seveda opisovanje na dolgo in široko ni poslanstvo vodnikov In Your Pocket. Napisani so za mimobežne turiste, ki se po enodnevnem obisku ob odhodu še vedno čudijo, da Ljubljančani pobiramo smeti, če bi jih vprašali, katere tri stvari so si v Ljubljani najbolj zapomnili, bi pa zatrokirali že pri Tromostovju in Ljubljanskem gradu.

Da je narejen za te vrste turistov (takih je po mojem vsaj 75 %, če ne več), ni nič narobe. In Your Pocket doseže svoj namen. Vsaj kar se tiče Ljubljane, je relevanten vir informacij. Odličen je za tiste, ki ne vedo, kje jesti in kje se ga napiti. Kdor hoče več, naj si pridobi dodatno bukvo. Konec koncev sem cel Beograd in Novi Sad prehodil z dotičnim vodnikom. Se pa zavedam, da bom moral dol še enkrat in takrat bom to naredil bolje oborožen. Tudi ko bom potoval v druga mesta, bom pobiral informacije iz In your pocket-a. Nujno pa bom imel pod pazduho še Eyewitnessa.

Ljubljana In your pocket stane 2,90 EUR in jo je mogoče dobiti, kot opažam, skoraj povsod. Novosadski in beograjski sta bila brezplačna, a tudi tanjša in na prvi pogled manj natančna. Ljubljanski je že osmi po vrsti in je očitno dvomesečnik, v Srbiji so izdali drugo številko, ki velja od julija do decembra. To mi tudi razloži, zakaj je naklada novosadskega za 5 tisoč kosov (25 tisoč) višja od ljubljanskega (20 tisoč).