Nergač

Turističnim vodnikom inyourpocket jaz bolj malo zaupam. V Novem Sadu nama je priporočil oštarijo, kjer bi nama najraje postregli s pomfrijem in instant pljeskavicami. Na koncu sva na glavnem trgu pristala v McDonald’su, zobajoč seveda pomfri. Bistvena razloga sta bila klimatiziran prostor, saj se je tempratura bližala štiridesetim stopinjam, in urejeno stranišče. Dopoldne sva bolj kot ne brezciljno tavala po mestu, zavila na prašno tržnico s ponudbo vsega mogočega, jaz pa sem celo prvič vstopil v pravoslavno cerkev; baročna katedrala v Novem Sadu je posvečena sv. Juriju in je v notranjosti tipično baročno načičkana. Pred cerkvijo se bohoti ne ravno velika, a vendar mogočna škofovska palača.

Na pogled pa mi je bolj všeč katoliška cerkev, jasno, saj se je barok praktično ni dotaknil, jaz pa že dolgo trdim, da je bil barok za cerkveno arhitekturo nič drugega kot škodljiv. Cerkev Marijinega imena na Trgu svobode stoji točno nasproti mestne hiše.

V kategorijo saj ni res, pa je, sodi frizer, ki si je svoj salon uredil kar v garaži. Tako kot v vseh drugih mestih na Balkanu, in to velja za Srbijo še bolj kot za ostale države, je center mesta urejen bolj kot Ljubljana, a že naslednje ulice za promenado so zanemarjene. Fasada mora pač izgledat in tako je bolj ali manj verjetno tudi pri ženskah.

Novi Sad se je razbohotil na levem bregu Donave, a prvotno naselje se je razvilo na desnem bregu, kjer so na visoki skali nad mestom svoje utrdbe gradili že Kelti, kasneje pa so tam živeli vsi mogoči narodi, najdlje seveda Madžari, ki so tudi zgradili trdnjavo in vse skupaj poimenovali Petrovaradin. Most svobode so zrušile sile Nata med povračilno akcijo leta 1999, novega so postavili šele pred štirimi leti. Istega leta so pa razsuli tudi Varadinski most, ki je bil, mislim, da najstarejši. Čezenj sva se zapeljala med staroveške mestne hiše, stisnjene okoli grajskega griča in se skozi mogočno obzidje zapeljala v osrčje trdnjave. Če bi bil mlajši in še bolj neumen, bi šel naslednje leto v Novi Sad malo prej, seveda na Exit.

Trdnjava je takšna, kot smo si jih predstavljali kot mulci. Prepredena je s hodniki, zavarovana z mnogimi obzidji. Razgled po Donavi je veličasten.

Zanimiva je grajska ura, ki naj bi bila zaradi urnega kazalca, ki je daljši od minutnika, edinstvena. S podobnim unikatom se hvalijo tudi v Gradcu. V Novem Sadu naj bi kazalce zamenjali zaradi flosarjev (tudi naši zgornjesavinjski fantje so z velikimi povezanimi flosi splavarili pod to trdnjavo vse do Beograda ali celo dlje, v Bolgarijo)¹, ki so tako od daleč laže videli, koliko je na cagerju.

Bila sva dovolj neumna, da sva šla na trdnjavo ravno okrog enih popoldne. Puhtelo je od kamna. Tako je bilo vroče, da nama še pivo ni prijalo in sva pila navadno vodo. Luft je bil pa tako moten, da jaz kaj takega še nisem videl. Vse fotografije so zanič.

Srečala sva nekaj mulcev iz Slovenije, ki so bili približno enako zmahani. Natakarjem pa, kot kaže, vročina ne pride do živega in so stregli kar v dolgih hlačah, brze potne srage na čelu. Vročina naju je tako zadela, da se nama ni ljubilo v muzej in sva šla raje hitro dol. Preden sva zavila na mestno kopališče Štrand na Donavi, sva skočila še na obisk k Florjanovim sorodnikom, le streljaj proč od plaže. Pretirano sta naju postregla!

Na Štrand sva prispela ravno, ko se je v nekaj trenutkih zoblačilo. Pobegnila sva že po dobrih petnajstih minutah. Kasneje se je pošteno ulilo, a sva dežju ves čas uspešno bežala po avtocesti v smeri Beograda. Kar se tiče plaže: zaradi obupne svetlobe nimam fotk, ampak lahko opišem. Se spomnite serije Baywatch? Se spomnite, da niso nikoli pokazali niti ene ženske ali moškega, ki ne bi bila telesno razvita do popolnosti? Vedno sem trdil, da je to pač nemogoče.

Ampak v Novem Sadu je mogoče!

Dvakrat sva prenočila v Kampu Dunav v Zemunu, tik pred Beogradom. Kamp je zmahan bolj kot sem si predstavljal. Dodaten problem so bili komarji. Ravno takrat so imeli invazijo. Vsa leta jih rutinirano zastrupljajo iz zraka, letos pa to zaradi obilice dežja ni bilo izvedljivo. Vladale so izredne razmere. V Beogradu je zmanjkovalo sredstev za začito pred mrčesom! Naslednji dan sva v lekarni dobila zadnjo flaško. Morali bi videti lekarnarico in njen dekolte. Kaj takšnega sicer doživite samo še v filmih za odrasle. V Beogradu so vsi govorili samo o komarjih. In lahko si mislite, da je bilo v kampu s pogledom na Donavo še posebej veselo.

Človek ni mogel niti na sekret in pod tuš. Do sanitarij sva se prebijala v cik-cak tehniki in se jih med potjo – pa tudi med potrebo samo – otepala z majico. Pod tušem je bil potem mir, ker lumpi ne grejo na vodo, ampak potem sva morala tudi nazaj laufat zmočena. Ob vsakem vstopu in izstopu je prišlo v avtodom toliko komarjev, da sva jih pobijala naslednjih pet minut. Pred komarji so nas svarili v Keniji, v Kanadi in v Skandinaviji, ampak tisto ni bilo nič!

Po dolgem času sem za v center grada oblekel dolge hlače in obul čevlje. Kot prava Slovenca sva se seveda namenila na čevapčiče in na splave. Z busom. Dodobra zmahanim. Ko sva pri vozniku kupila vozovnico, se je nemalo začudil. Jaz je potem v dveh dneh na avtomatu v avtobusu nisem znal potrditi. Še zdaj trdim, da je bil avtomat na vseh avtobusih zjeban. In še zdaj trdim, da se tam pač vsi vozijo zastonj. Tudi midva sva se. Kazen je verjetno itak smešno nizka.

Beograd je velemesto. To mi je postalo jasno takoj, ko smo se prebili skozi zmahana predmestja in izstopili kaj vem kje. Velemesta enostavno začutiš. Hrupna so na drugačen način kot recimo Ljubljana, kjer hrup variira od komaj slišnega do veličastnega. V velemestih ves čas enako ropota. Mene pomirjajo. In v velemestih imajo odlično založene knjigarne, ki so odprte še pozno v noč. Na ulici Kneza Mihailova je ena taka. V eni skriti oštarijci sva se prvič brutalno najedla čevapčičev. Potem je Florjan izgubil zemljevid in sva bila pečena. Ko se je še pošteno ulilo, sva samo še pomahala taksistu in ga poslala na splave.

1. Napisal sem neumnost! Ljubenski flosarji so seveda splavarili po Savi, ki pa teče mimo Novega Sada in se izlije v Donavo šele sredi Beograda. Zalar, sedi ena![↩]