Nergač

Več je oslov kot pastirjev

BiH: Mostovi, izviri, ribe in še več džamij

Komentiraj

Objavil/a chef 19.08.2009 ob 07:30 ob 07:30 pod Potopisi, miks

Pot v Mostar je po Neretvanski dolini nadvse slikovita, a tokrat se nisva prav veliko ustavljala, deloma zato, ker se nama ni ljubilo, deloma pa zato, ker sem šele na terenu opazil, da mi je crknila baterija fotoaparata. Do Mostarja sem jo za silo usposobil, a prve fotografije v tem mestu niso prav obetavne, čeprav zanimive. Mostar jo je hudo skupil!

Mostar, sledovi vojne

Nekoč moram zlesti na tisti visoki hrib z razpelom na vrhu, ampak v pasji vročini to ni bilo izvedljivo. Mostar pa kot Mostar. Tam je po mojem vzdržno samo pred deveto zjutraj, ko še ni avtobusov, potem se pa vse sveti od trotlzihr fotoaparatov, ki v največjem soncu fotografirajo s flešem kar na počez, toliko da bo fotka s soprogo iz vsakega kraja. I was here varianta. Ponudba najrazličnejših spominkov je po mojem celo nad nivojem kapitalistično najrazvitejših držav.

Spominki - na tone krame Disneyland

Tale je dolgočasno klasična:

Mostar - muslimanski del

Po muslimanski strani sva se sprehodila še naprej od najbolj obleganega starega jedra, ampak ni kaj prida. Še ena džamija in nekaj menda znamenitih bajt, sicer pa še vedno pravim, da je Mostar za enkrat v življenju, potem pa še enkrat za ob sedmih zjutraj. Še najbolj prijetno je v oštarijci na desnem bregu, pod Starim mostom. Tja pririnejo le redki, verjetno jim je pretežko premagati tistih nekaj stopnic navzdol in potem nazaj navzgor, čeprav je razgled očarljiv, reka pa prijetno osvežujoča – se mi zdi, preizkusil pa nisem.

Nekdaj Kriva ćuprija, danes novi Stari most

Osveži tudi pivo v senčki.

Pivce za utrujene živce

Navdušile so me kamnite strehe, ne samo v Mostarju, ampak tudi kasneje v Počitelju. Podobno kot na primer naši skrilovci po Selški dolini. Ne vem za katero kamnino gre v Bosni.

Strešniki

Vrelo Bune in balkon tekijeKo sva se pobrala iz mesta, so počasi odhajale tudi množice. Kot sva videla, le redki proti Blagaju, ki je prav blizu kraškemu izviru reke Bune in zanimive koče Dervišev. Skoraj neverjetno je, kolikokrat zaračunajo, preden prideš zraven. Najprej za parkirnino, potem za dostop do izvira (če bi hotela s čolnom v luknjo, bi bilo še tretjič), in nenazadnje še za vstop v tekijo. Najverjetneje te na koncu zamikajo ribe v eni od dveh restavracij, kar lahko pomeni, da vlečete denarnico iz žepa že petič, razen če ste prej kupili še kakšen spominek.

Za ta izvir se hvalijo, da je med petimi najzanimivejšimi v Evropi. Nemara bi lahko na pamet opolnoči naštel vsaj deset bolj zanimivih slovenskih, je pa res, da pri nas nimamo v bližini nobene tekije. Glede podatka, da je vrelo Bune po pretoku med največjimi v Evropi, sem mrzel, ampak 43 tisoč litrov na sekundo se mi zdi precej. Mirna voda naj vas ne zavede, saj je reka nekaj metrov naprej od luknje, kjer pogleda na plano, zajezena za potrebe ribogojstva, obe restavraciji sta pa prav poleg teh svojevrstnih Niagarskih slapov.

Vrelo Bune z bosansko Niagaro

Tekijo sva si ogledala. Veliko rahlo smrdečih preprog, deske pod njimi domačno škripljejo. Kar gnetli smo se, bosonogi seveda, v dveh čumnatah in hodniku med njima, a midva sva bila edina nemuslimana.

Nekdanje domovanje dervišev

Seveda sva si privoščila večerjo tik nad jezom, prvič po nekaj dneh sva jedla zdravo. Ribljo čorbo in postrv, poleg pa obupno zanič belo vince, kot ga znajo iz kislega grozdja iztisnit samo v Hercegovini. Zadovoljstvo ni zaigrano – riblja čorba je bila v redu.

Riblja čorba je zgodovina, čakam postrv

Prav veliko ni bilo za razmišljat. Počasi bo treba v pravi kamp, tuširala se nisva že od Ljubljane, edina osvežitev je bilo Boračko jezero. Prvi kamp ob reki je bil nabito poln, tudi s Slovenci, tako da kljub lastnikovemu prigovarjanju nisva ostala, saj bi bilo to približno tako kot če bi se v kinu nekdo usedel med zaljubljen par. Poleg tega me je nadvse zanimalo, kako je v kampu Mali Wimbledon. I, kako pa naj bo? Travnato! Dve igrišči za tenis imajo, edini travnati v celi Bosni, se je pohvalil šefe, ves navdušen nad Janezi. Sicer sta igrišči bolj široki kot dolgi, ampak trava je brezhibna. Mali kamp je glede na bosanske standarde nadvse urejen, s sicer skromno sanitarno infrastrukturo zgolj para sanitarnih blokov (en moški in en ženski sekret plus tuš), ki je pa nadvse snažna.

Mali Wimbledon - poleg s šotorom še miren slovenski par

Malo manj prijazen je bil šefe kampa naslednje jutro okrog devetih, ko me je že mikalo, da bi hladnokrvno odšel brez plačila, pa sem potem vseeno pozvonil na pragu njegove domače hiše. Krmežljavih oči in očitno zmačkan, če ne celo še vedno pijan, je potem samo še godrnjal in pizdil povsem brez razloga. Bujenje ob deveti uri se mi ne zdi dovolj dober razlog za slabo voljo, ker je pač v službi. Pa glupi su ovi Janezi, odmarajo, a bude se rano.1 Mene njegov maček ni zanimal, silil sem v Počitelj, čeprav nisem imel pojma, kaj bom videl. Vedel sem le, da je to nekakšno boemsko mesto zanimivega imena.

Počitelj

Že na tlakovanem trgu s turističnim info centrom v spodnjem delu, blizu Neretve, je videti, da se tu nekdo trudi, da bi mesto vpisali na Unescov seznam kulturne dediščine. Če se Bosanci odločijo, znajo arhitekturne mojstrovine renovirat z občutkom. Pravzaprav vse štima, bolj kot na primer v primorskem Štanjelu, ki sicer dobiva novo podobo, a to še vedno ni to. Počitelj je skladen, ravno prav divji in ravno prav zmahan, da vemo, da stoji že od nekdaj.

Pogled na trdnjavo

Gor sva prišla lačna za znoret, zajtrkovala še nisva, že ob desetih dopoldne so nama pa v prvi oštariji ponujali čevapčiče. Bi jih tudi snedla, če malo više ne bi našla Muta Mustafa Alagića, gostilne. Preden nama je gospodinja napekla uštipcev, postregla jih je z odličnim kajmakom in še enim slanim sirom druge vrste, sva si ob pivcu prav prijetno odpočila pod trto.

Trtina senca

Počitelj se je medtem nekoliko napolnil, a še zdaleč ne kot Mostar. Skoraj na vrhu stoji utrdba z osnovo s konca 14. stoletja. Stolp je v bolj slabem stanju, prva ploščad manjka, z naslednje pa je razgled po Neretvanski dolini in mestecu z veliko džamijo in razmeroma mogočno sahat kulo (16 metrov) prekrasen.

Počitelj z grajskega stolpa

Potke med obnovljenimi hišami s prelepimi vrtovi so strme in vroče, a prijetno mirne, vtis dajejo, kot da se je čas ustavil. Vse stavbe še niso obnovljene, tiste, ki so, pa brez izjeme premorejo masivna lesena vrata s tolkali. V takšnem mestu bi jaz vsekakor vzdržal, a priznam, da le ob dobri internetni povezavi. In klimi, kajpak.

Sanjska hiška?

Počitelj, za moje pojme highlight izleta po Bosni. Če odštejemo banjaluško promenado, seveda, ki je bila pa bolj festival erotike, medtem ko sem se v Počitelju počutil kar nekako poduhovljenega, kot da bi bil tudi jaz umetnik.

  1. Prost prevod mladeniča, ki se nikdar ni učil srbohrvaščine.[]
  • Share/Bookmark
 
14 odgovorov na “BiH: Mostovi, izviri, ribe in še več džamij”
  1. seamus - 19.08.2009 ob 08:49

    Pretok rek se meri v m3 ne v l ;) , kar je potem 43m3/s. To je veliko, samo ne vem kaj predstavlja ta podatek – max pretok, povprečni pretok … Ker iz slike mi ne zgleda toliko. Za primerjavo Sava pri LJ ima te dni okrog 40m3/s.

    Počitelj pa res zgleda vrhunsko.

  2. chef - 19.08.2009 ob 09:14
    chef

    Saj pravim, da mi glede tega pretoka ni nič jasno. To je sicer podatek s table ob izviru. Voda je pa, kot sem že rekel, stoječa, jez pa razmeroma majhen. Možno, da enostavno nabijajo, tako kot Črnogorci glede nekega prelaza, za katerega so napisali, da je 900 metrov visok, GPS mi je pa kazal dobrih 500. In glede na videno bi jaz bolj verjel GPS-u. Nisem pa še preveril.

    Včasih je res težko verjet, kako Balkanci nabijajo glede najbolj banalnih zadev.

  3. zoran - 19.08.2009 ob 09:17

    Res lepe fotografije,še posebij pa je za popgledati tisto z jezom reke Bujne. Lepo

  4. ozi - 19.08.2009 ob 09:19

    chef, morm rečt da si edini, ki ga relativno redno prebiram. fantastično za posrano jutro v pisarni.

  5. simon79 - 19.08.2009 ob 09:54

    Prijetno branje, me je prijelo, da bi si še sam skočil pogledat.

    Ampak, a si pomislil da lastniki trotlzihr fotoaparatov točno vedo kaj počnejo? Fotografiranje (določenih motivov) v največjem soncu s flešem je namreč priporočljivo.

    Sicer mi je jasno, o kakšnih fotografih je govora (jaz jim pravim amputatorji – na vsaki sliki so noge osebkov rezane pri gležnjih, pol slike je pa neba), ampak v ta stavek sem se pa zapičil :) .

  6. šuši - 19.08.2009 ob 10:55

    uf, tole bo pa treba it pogledat.

  7. Ma nemoj - 19.08.2009 ob 12:36

    ‘…sicer pa še vedno pravim, da je Mostar za enkrat v življenju, potem pa še enkrat za ob sedmih zjutraj.’

    PRICELESS

  8. chef - 19.08.2009 ob 12:55
    chef

    @zoran, ozi: Hvala.

    @simon: Govorim o tistih fotografih, ki fleširajo tudi, ko ponoči fotografirajo 100 metrov oddaljen rotovž. Jaz sicer nisem bogvekaj, ker sem k sreči dovolj samokritičen, ampak to, s kakšnim sranjem te včasih kdo posiljuje, ko kaže svoje vrhunsko spacane in prežgane fotografije, je pa naravnost grozno. Jaz bi v šoli uvedel obvezni predmet “fotografija”, mogoče v sklopu fizike, ki itak nikogar ne zanima. Bi pač osem šolskih ur vmes namenili še čemu, kar bi koristilo.

    @šuši: Za Bosno si je po mojem fino vzet 10 dni.

  9. dusank - 20.08.2009 ob 01:09

    43m3/s je veliko za izvir ampak naj bi bil “jedan od najjačih kraških vrela u Evropi”. Na spodnji povezavi je med drugim tudi slika te table in pravi, da je to povprečen letni pretok.

    http://www.ednevnik.si/entry.php?w=Lucija07&e_id=37114

    Kolk je ta jez dolg ? 70 m?

  10. Jurij - 20.08.2009 ob 14:45

    Matej zdravo!

    Iskreno se opravičujem, ker se na blogu oglašam of topic. Zanima me samo, če si prejel moj email, ki sem ti ga poslal v zvezi z “dobrotami”.

    Pardon še 1x.

    Pozdrav, Jurij

  11. seamus - 20.08.2009 ob 20:01

    @dusan – :lol: za Bosance verjetno res 70m! In most iz prešnje povezave na 6. sliki je verjetno odneslo, ko je imela reka 1200m3/s :lol:

  12. Lucija - 21.08.2009 ob 20:05

    Čudovito… sem obudila spomine na svoje potepanje… Bosno je res treba preprosto doživeti

  13. Žogca - 21.08.2009 ob 20:23

    Fantastične fotke, čeprav za nekatere piše, da so klasično dolgočasne. Ups, dolgočasno klasične.

    Bila nekoč davno. Spala v podobnem kampu, mogoče celo istem. Upam, da grem letos spet.

  14. amelie - 11.09.2009 ob 19:38

    Bosanci imajo obrezane. I like it :P

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !