Štoparji
Komentiraj
Objavil/a chef 30.06.2009 ob 07:30 ob 07:30 pod Fenomeni, Potopisi, miks
Še nikoli mi ni uspelo pobrat normalnih štoparjev. Enkrat sem ugotovil, da so vse štiri punce bistveno preveč mladoletne in bi jih najraje vse po vrsti odpeljal domov, da bi jih namesto mene fotri za ušesa. Drugič sem pobral nekega cigota, ki sem se ga navsezadnje znebil tako, da sem mu plačal 500 SIT, pa še to pod pretvezo, da nekaj poka v sprednjem levem kolesu – prej se je namreč hvalil, da je avtomehanik. Ko se je primajal do levega sprednjega kolesa, sem samo pohodil plin in mu vzvratno spizdil, na hitro obrnil sredi njive ter šele na varni razdalji zaloputnil odprta sovoznikova vrata, nemeneč se za razburjeno kriljenje. Še zdaj sem prepričan, da bi me tip v končni fazi oropal.
V novejši zgodovini sem štoparje pobral dvakrat. Prvič je bilo jeseni na službeni poti, ko sem se vračal iz Münchna. Ne vem več kaj sem počel že na prvi pumpi, ampak verjetno sem kupoval različne spominke, ki sem jih kasneje delil pod pretvezo, da so nekakšni bavarski unikati. Ko sem se vrnil do avta, me je s prosečimi očmi popadlo nelepo dekle v srednjih dvajsetih letih. Mastni lasje so se lepo ujemali z opravo barve med lovskimi suknjiči in vojaškimi uniformami. Če grem proti Salzburgu, jo je zanimalo, in v trenutku dobrotljivosti – beri: slabosti – sem pritrdil. Zagnala je torej na zadnje zice svojo smrdljivo culo, večjo kot je bila ona sama, in se vrgla nanjo kot da je nič več ne zanima. Seveda se je v trenutku od nekod vzel frajer, enako zanemarjen in smotan, a bolj strašljiv, saj mu je obraz krasilo vsaj ducat uhanov in je izpadel kot kakšen kanibalski šaman. “Salzburg?” “Salzburg!”
On Avstralec, ona Američanka, ki je nekaj časa bivala v Nemčiji. Namenjena sta bila v Benetke. Dečko niti ni bil napačen, pa saj takšni štoparji nikoli niso slabi dečki. Če je bil on še kar zgovoren, je punca le zdolgočaseno čemela na svojem punklnu in me neprijazno motrila ali pa dremala. Medsebojno sta spregovorila šele, ko sta navdušeno, vsaj zdelo se mi je tako, ugotovila, da se peljemo mimo Kimskega jezera. Kasneje je začel tip onegavit, češ, kako najbliže priti v Benetke. Nekaj mu ni šlo v račun, ker je vse bolj pogosto listal po zmečkanem atlasu, pri čemer mi je bilo kristalno jasno, da o zemljevidih nima pojma.
Navsezadnje sem ugotovil, da sta bila tepca namenjena v Innsbruck, samo da tega nista vedela.
Model si je začel pulit lase in se trudil dajat vtis, da sem vsega kriv jaz, ker zdaj smo bili že v Salzburgu. Gumpca sta bila v riti, ponudil sem se celo, da bi ju odpeljal v Ljubljano, ampak sta se Slovenije bala kot hudič križa, vlaka, ki bi ju odpeljal v Italijo, pa tudi – jasno, saj nista imela za pet dek zenfa, kaj šele za vlak. Bil sem še toliko ustrežjiv, da sem šel do prvega izvoza in ju vsaj odložil na pumpi v smeri Münchna, da sta se lahko laže vrnila.
Še huje je bilo pa v soboto, ko sem službeno šibal v Divačo, Lokev, Opčine in tako dalje. Na domačem avtocestnem uvozu sem se usmilil tipa, ki se je bil namenil v Koper. Vskočil je z manjšo boršo in polivinilasto vrečko, Joel iz Vancouvra, Kanada. Štartal je v Kopenhagnu, kjer je nekaj časa visel pri prijatelju glasbenemu producentu, potem pa odštopal v Hamburg in od tam po štirih dneh pičil naravnost v Slovenijo s slovenskim tovornjakarjem, ki je nepretrgoma vozil 15 ur, ker je nekako nategnil tahograf.
Sčasoma je postalo jasno, da imam spet opraviti z enim od tistih čudakov, ki se na pot odpravijo z vsega nekaj fičniki v žepu, potem pa upajo na najboljše. Ne morem tajiti, da mi po eni strani niso simpatični, je pa res, da znajo biti precej nadležni, ker se človeku zasmilijo. To je verjetno tudi njihov namen. Tako sem prvo napako zagrešil, ko sem mu predlagal, da bi bilo bolje, če štopa v italijanskem Trstu, ker bo tako laže dobil vezo za Benetke. Seveda se je strinjal. Med potjo sem moral ustavit v Lokvi, da sem prečekiral stari obrambni stolp. Sem ga vprašal, če bi kaj spil, pa je samo mencal, dokler ga nisem pomiril, da častim jaz. Mimogrede sva si še ogledala Vojaški muzej, kar me je koštalo 4 evre – jaz imam vstop prost, on pa nima denarja. Mimogrede, vojaški muzej je must go.
Dva pira je požlampal kot dva kozarca vode.
Vmes je razložil, da se je nazadnje tuširal v Kopenhagnu. Če ste pozorno brali, veste, da je iz Kopenhagna vmes odpotoval v Hamburg, kjer je ostal štiri dni in se še cel dan vozil v Ljubljano. Po mojih izračunih se torej ni umil vsaj pet do šest dni.
Ko sem se spet usedel v avto, se mi je to tudi izkustveno potrdilo.
Smrdelo je po kislem.
Mimogrede sme mu omenil, da na mejnih prehodih uvajajo začasne kontrole, kar ga je navdalo s paničnim strahom, posledično pa tudi mene. K sreči je bil v soboto prehod še prost. V Opčinah sem moral preizkusit tramvaj Opčine – Oberdankov trg, pa sem mu, dobrotljiv kot sem, predlagal, da gre z menoj. To me je koštalo naslednja 2,10 EUR, ker je potem hotel še nazaj – seveda, odložil naj bi ga ob avtocesti, ker sam do tja itak ne bi našel. Nič mu ni bilo jasno. Bil je, recimo, paničen, ker je slišal, da je v Rimu na ulicah vojska, ki preganja brezdomce. Sprva sem ga miril, da ni to nič takšnega in da jaz sploh ne bi pomišljal. Šele potem sem se spomnil, da je pravzaprav brezdomec tudi on! Ko sva se s tramvajem vračala gor – mimogrede, tramvaj je must go – je začel diskretno zobat koščke starega kruha. Kasneje sem ugotovil, da jih je namakal v nekakšno tunino omako. Ko je končal, si je vsaj pet minut oblizoval prste. Posledično mi je potem cel avto smrdel ne samo po kislem, ampak tudi po ribah. In človek se je med potjo vsaj trikrat uscal v grmovje!
Ko mi je na opazko, da so Mestre precej velike, razložil “big cities are nice, lots of food in the garbage,” sploh nisem vedel, kaj naj si mislim – je mislil resno ali se je šalil? Tako sem se samo indiferentno nasmejal “ofkors, ofkors!”.
Ravno ko naj bi ga bil odložil ob avtocesti, se je ulilo. Ker ni imel pildka, kamor bi lahko napisal “Venezia”, sem mu med vožnjo poiskal nek star A4 list papirja. Ker ni imel kulija, sem mu posodil še pisalo. Mislim, imel ni ničesar, še najmanj pa pojma. Ni vedel kam gre, pravzaprav niti kje je… nič! vsega skupaj me je pa koštal 10 evrov. Ampak kaj češ, človek se ti zasmili.
Takšen prvinski način potovanja mi je po svoje všeč, čeprav se ga sam ne bi lotil. Vse skupaj me spominja na prve popotnike, romarje, ki so v srednejm veku iz svojega zakotja lazili v druga zakotja, nepoznavajoč geografijo, jezik, tuje šege… seveda niso imeli ničesar in so se po vaseh kar uvalili in pač upali na najbolje.
Chefe, za svoje socialno ravnanje si zaslužiš pivo od mene, ko se srečava. Morda pa sploh nisi tako tečen, ko je izgledalo na začetku.
O, kul, tramvaj spet obratuje. Sem se bal da se bo z njim zgodilo nekaj podobnega kot z onimi jambori okrog Ljubljane, ki so šli na barvanje in nikoli več nazaj
kul zapis! sam moram rect, da res nimas prevec srece s stoparji
znajo bit tud “normalni” in zanimivi.
sam sem vcasih krneki prestopal, ampak vedno sem imel plan, zemljevid, papir in svincnik. ter VEDNO so mi ustavljali KUL ljudje! ker tisti nekul pac ne ustavljajo. strinjam se z radotovim drugim stavkom.. in prvim
Z Joelom si mi priskutil zajtrk. Hvala!
Hm… jst sem očitno med onimi ‘nekul’ tipi, ki štoparjem ne ustavljajo. Sem pa nekajkrat v preteklosti tudi jaz ustavil štoparjem (predvsem dekletom – fantov se pa, ne vem zakaj, rahlo bojim). Sem pa enkrat štopal tudi sam… ustavil mi je nek tipo s precej dobrim avtom, je rekel da je šofer kamiona. Tako je vozil da me je skoraj kap. Prehitevanje v škarje, gas do daske… kaj vem za tole štopanje in vse kar gre zraven. Mislim, da mora človek biti malo avanturista da se gre vse skupaj. Je pa nekaj tudi hecno: kaj bi tale ‘tvoj’ štopar čez leta povedal npr. svojim otrokom? Verjetno ne bi omenjal ne-tuširanja, pa tune v avtu itd. Ziher bi reku da se je meu ful fajn in da je blo noro prepotovati evropo in kaj vse da je videl ))
ej, še tole. hvala za idejo za muzej.
Imaš pa živce za ustavljat takim čudakom … :O
Muzej si bomo pa ogledali.
hahahahah, ker kralj si ti model
hvala za tole, ubil si 
A folk še ustavlja štoparjem? Sama moram priznati, da jim ne. Sem preveč prestrašena, čeprav sem celo srednjo štopala na žure, pa tudi iz šole domov, da ne govorim o faksu; skoraj vsak ponedeljek v LJ, v petek pa nazaj, vmes pa še na kakšen izlet s prijateljico. In nobenih slabih izkušenj.
Sem pa tudi jaz hvaležna za (preverjen) info o tramvaju, ker kar nekaj časa ni vozil, govorice pa so bile take in drugačne.
Vse je OK dokler ne dobiš kretena, ki ima za hec pištolo!
“Ko se je primajal do levega sprednjega kolesa, sem samo pohodil plin in mu vzvratno spizdil, na hitro obrnil sredi njive ter šele na varni razdalji zaloputnil odprta sovoznikova vrata,” ahahahahaha, ja đipsi kings kaj moreš. Sem mel pa v svojih mladih letih-18 zanimivo izkušnjo, ko sem štopal za celje sta mi ustavila dva čeha v passatu, bila sta povsem normalna (!) kar sicer ne bi izpostavil če to ne bi bila izjema, na koncu pa sta mi dala še pivo staropramen za sabo. way to go!
Štopal sem samo 1x v življenju in ne bom NIKOLI več.Tudi druge štoparje ne pobiram.
Hmnja, to so za mene obični šalabajzerji. Brez denarja, brez opreme, potem pa se zanesi na druge ljudi, da ti bodo plačali kaj za jest in še kaj zraven. Mislim, saj se v tem primeru izgubi ves užitek potovanja in mislim da se jaz, čeprav mi je štopanje več kot hobi (že kar način meditacije) tega ne bi lotil nikoli. Če si človek, potem potuj po svetu kot človek, če naletiš na ljudi, ki so pripravljeni pomagati pa toliko boljše, če si klošar pa si pač klošar. Jebiga
Kdaj sem nehal ustavljat štoparjem (razen takim ki jih osebno poznam)? Še v Jugovini. Vozil sem (s punco) čez Črni vrh na Idrijsko. Štopa en možakar suhljat in srednjih let. Da gre sina obiskat v kasarno, če ga malo zapeljemo. Seveda, kar noter. Se zbaše na zadnje zice. Čez nekaj časa pa hoče že ven da bo šel dalje peš čeprav je bilo do kasarne še kar nekaj kilometrov. Ustavim. Si še pomahamo v pozdrav. In ga pozabim – do vrnitve domov, ko na zadnjih zicih ne najdem več službene aktovke. Opa! Pri izstopanju jo je skrivaj sunil ven v obcestno rastlinje, da nisem opazil nič sumljivega. Je računal na denar a se je poba uštel. Čez nakaj dni sem dobil poziv iz policije če sem kaj izgubil na Črnem vrhu. Seveda sem. S tujo pomočjo. Pa spet na pot na idrijsko in skozi pol ure policijskega zaslišanja. Dokumentov in papirjev se ni dotikal. Skratka pošten lopov. Vendarle dobrota je sirota kot pravi pregovor. Od takrat dalje neznanim štoparjem ne ustavljam več. Brez slabe vesti.
Karma, karma, …
LP, Igor
Heh … jah če štoparje pobiraš, pač pride do takšnih dogodivščin. Jaz sem veliko štopal kot mulc in imam 99% same dobre izkušnje z vozniki … pobrali so me vsi od starih atov, babic, do hipijev v tistemu staremu VW kombiju (mislim da mu pravijo hipi mobil al neki takega). Štopal sem predvsem zato, da sem privarčeval neki denarja. Doma sem seveda rekel, da rabim za avtobus
Ko sem naredil izpit sem tudi pobiral štoparje, sedaj pa vedno manj … se mi zdi da še sami zadetki štopajo. Redko kdaj vidim ob cesti stat kakšnega vsaj približno normalnega osebka.
štopam ogromno in moram reč, da niso sam štoparji grozni, včasih so tudi vozniki obupni, sam jst sem jim še zmer hvaležen da me prpeljejo kamor hočem. Edin kar me jezi je to da pred WTC-jem štopam dlje kot nekje v selu kjer pripelje vsako uro en avto, pa še ta mi ustavi, metem ko je v lj ravno obratno. Je pa res da se današni štoparji zelo razlikujejo od prejšnih časov, večinoma folka k štopamo skup je bol k ne zadržanih tihih, šoferji pa običajno ustavijo ko si želijo družbe.
Zadni, ki mi je ustavil je bil Srb 50ih let, z “stoenko” sva norela po avtocesti, da je bla kr groza sploh k je šel “cagar” na števcu do konca. Pa ruska klima na ful. Drugače pa model faca!
Hvala vsem šoferjem k mi ustavljate!!! Se vidimo naslednjič.
Hahah, zdej sem se pa konkretno nasmejala.
Mene bolj ziritirajo štoparji, ki jih ne pobereš.. če imam pač enoprostorca in se sam peljem notri, ter zapeljem na obvoznico, to še ne pomeni, da grem nekam daleč. Newsflash štoparji, obvoznica je uporabna še za kaj drugega (v bistvu je največkrat za to uporabljena), kot samo za pobeg iz LJ. In prenekateri “fakič” ki ga dobiš v vzvratno ogledalo je odvečen. me prav prime, da bi ustavil sredi dovoza, rikvercal in tipa na gobec.
Sicer sem dostikrat ustavljal in moram reči, da po večini brez slabih izkušenj, zdaj pač malo manj, ker se štoparji neradi vsedejo na zadnji sedež, če imajo za hrbtom Rottweilerja.. Sem se pa nekoč na poti v Portorož tako nasmejal z dvemi dolenjci, kot še nikoli. Fanta (sprejemljive higiene
) sta takšne pokala do dol, da sem moral pazit na cesto kot še nikoli, ker sem se dobesedno krohotal..
hahaha, ko sem prebrala naslov, sem ga v mislih takoj dopolnila po lastnih izkušnjah: “Štoparji smrdijo” in tvoj zapis je to potrdil
Preštopal sem verjetno več kot 10000 km. Redke slabe izkušnje. Enkrat sem mislil, da mi bo precej prileten dedek za volanom umrl in enkrat je bila ob dveh zjutraj 101 tako zjebana, da so luči ugašale šofer pa opogumljen z alkom kar vozil dokler se niso spet prižgale. Ker kar daš dobiš velja še danes poberem štoparja. Izpolnjevati mora nekaj kriterijev, ki sem jih sam vedno: 1. če je le normalen t.j. izgleda priseben. Tudi sam sem imel dolge lase in hodil okrog oblečen v prevelike čim bolj znucane srajce (grunge lol) in korenček kroj kavbojke. 2. se je toliko potrudil, da je stopil do prvega mesta kjer se da normalno ustaviti in štopal tam 3. ima v temi kresničko.
@Thor
Kaj naj šele jaz rečem, ko imam karavana s tablicami KP (avto kupil na obali, pa nisem menjal tablic).
Se dogaja, da se mi štoparji dobesedno mečejo pred avto, če grem na Viču na obvoznico, tako da moram presneto paziti, da koga ne odnesem s sabo na havbi.
Človek ne razume…zakaj sploh pobiraš štoparje. Zato da jih na blogih “obereš do kosti”…smrdeče revčke brez denarja? In ja…vsi ti morajo biti hvaležni za tvojo dobroto. Štoparstvo ti je španska vas…
Hehe, da se ti je dalo…
Tudi jaz sem včeraj pobral enega in tudi ta je imel “žmah”
@Bzz-imam večjo “srečo”…v četrtek sem ustavil eni starki in ….do danes ne spravim od vonja po “scalini”, starem švicu ven. @chef-mi je zelo všeč napisano. Bogato. Ti že nisi noben nergač….
Volk: potem praviš, da je Peacehicker šalabajzer?
Zabavno branje
. No, jaz sem ves študij redno štopal, seveda doživiš marsikaj, večinoma pa je bilo vse normalno. Pač gliha vkup štriha.
Je pa res, da na internacionalnih poteh doživiš več, tudi bolj zabavno zna biti.
@Rado: Seveda nisem!
@Alex: Odvisno od življenjske filozofije. Lahko enostavno rečeš, da je smisel potovanja v tem, da se prepustiš toku dogajanja. Jaz bi šel enkrat na štop, čeprav sem očitno za kaj takega že malo preveč fin. Definitivno bi pa s seboj vzel plačilno in kreditno kartico. Kar je v končni fazi bolj ali manj isto kot če bi šel nekam z vlakom ali avionom, samo da se pač prišpara nekaj 100 evrov.
@Popolo: Preden ustavim, vedno pogledam, da imam vse vredne reči pri sebi.
@Thor: Ja, tale s sredinci je res dobra
@nish: Pobral sem ga, ker sem hotel naredit nekaj dobrega. In tudi sem. Fajn sva se imela, oba. Včasih sem tudi jaz sem ter tja štopal na poti iz šole. Ti se pa umiri.
@F: On JE šalabajzer!
mda. men je enkrat na kavču spal en revček, ki je štopal čez evropo čist brez keša. je prnesu s sabo 10 kil krompirja v nahrbtniku, ker ga je nekje nakupu za đabe, je pa za prostor za krompir žrtvoval brisačo. pa itak da je smrdel =)
A folk še ustavlja štoparjem? Sama moram priznati, da jim ne. Sem preveč prestrašena
Jaz mislim, da je danes štopanje bolj varno kot kadarkoli prej. Problem je edino v tem, da so nam mediji vcepili v glavo preko (sicer redkih) novic, da je štopanje in pobiranje štoparjev nevarna zadeva.
Štopanje je potovalno klošarjenje in cestno prosjačenje, ki ni z ničimer upravičeno. Če imaš majhen budžet, se pač pelješ z javnimi sredstvi (beri: vlak), ki so povsod dovolj poceni, razen če so kje v zasebni lasti (npr. angleške železnice). Če nimaš niti toliko denarja, ostani, kjer si in na ulici prosjači za denar, saj si potemtakem zagotovo klošar, ki nima niti za hrano, in nimaš posebnega razloga (predvsem pa ne možnosti) za potovanje kamorkoli. V nobenem primeru ne vidim razloga, zakaj bi nekdo pobiral štoparje. Jaz jih ne.
A si ti bolan?
Groar, poceni je Ryanair, vlak pa NIKAKOR. NIKJER. Na žalost.
chef, super zapis. Jaz sem njega dni veliko štopala, potem pa v Severni Ameriki prenehala, ker je resnično lahko nevarno. Ja, smrdela pa nisem nikoli,vsaj upam:-= in ja o štopanju bi lahko napisala knjigo…kosem poskusila štopati iz Grčije nazaj v Slovenijo, sem se na pol poti premislila. Grki so povsem ponoreli…like free lunch on the street…in niti ni bilo zabavno.
Poceni javni prevoz? Pri nas? :]
Pa ja, da daš en 7€ za 80km na vlaku ki po praviloma zamuja in ima v celi državih 100 vstopno-izstopnih točk. S tem da boš naletel na kakšnega pacienta še precej večje, glede na to da se voziš skupaj s 100 ljudmi, ne pa z dvema
Rekel sem “dovolj” poceni, hudiča. Če štopaš zato, ker nimaš denarja (niti) za vlak, ostani raje doma. Štopanje kot avantura ali šport pa je druga stvar.
Torej manj premožnim odrekaš pravico do potovanja?
Aleluja! Vedno bom rad pobral poštenega smrduha.
štoparje sicer pobiram, ampak imam zelo stroge … khm … kriterije. ustavljam puncam in urejenim osebam moškega spola. @groar, kako bo punca v soboto popoldan prišla v kraj 20 km stran od najbližje žel postaje, avtobus pa tja vozi samo ob delavnikih??
“Bil je, recimo, paničen, ker je slišal, da je v Rimu na ulicah vojska, ki preganja brezdomce. Sprva sem ga miril, da ni to nič takšnega in da jaz sploh ne bi pomišljal. Šele potem sem se spomnil, da je pravzaprav brezdomec tudi on!”
Hahaha … chefovsko!
Joj, pa ti me vedno nasmejiš
glej, prosim, ne več pobirat štoparjev, ker ne naletiš na navadne štoparje, ampak na prave vagabunde 
super zapis
vsak vonj sem podoživela :mtgreen:
V končni fazi ima vsak voznik pravico, da štoparju reče: “Pridi sem, da te najprej povoham … ” in potem ga, glede na situacijo, ‘vzame’, ali pa pusti, da naj nekoga drugega posili s svojo nehigienično pojavo.
Če samo pomislim, kolikokrat sem pijan in skozlan štopal iz Ljubljane na štajersko, običajno v petek, po kakem intenzivnem četrtkovem rokenrolu do jutranjih ur na Gerbičevi … Me prav zanima, kako bi reagiral, če bi sedaj kdaj pobral sam sebe …
Sem pa nekoč imel zanimiv štop – nekje v Arji vasi me je vn ruknil bogvekdo in na meni je bilo, da si najdem štop za naprej. Pripelje ena črna bajeriš limuzina (ali, kak ti se reče, BMW), počasi, s črnimi šajbami, ustavi pred mano in odpre se desno okno. Pogledam notri, ugibajoč, kateri rokerski grof bo za volanom – in skor dobim ošpice: za volanom je namreč sedel vidoviti Danny (Šmid). OKej, si rečem, kva mi pa more – čeprav, takih tičev šlogarskih ne maram, delno tut zato, ker sem od zelo blizu videl, koliko škode povzročijo ekstremno labilnim osebam.
Pot je bila kolikor tolikor normalna – umirjena vožnja v sicer ‘pepelniku na štirih kolesih’, sproščeni pogovori o tem in onem. Ves čas me je pravzaprav le zanimalo, ‘kako bi tip reagiral, če ga vprašam, naj mi pove, kako se mi bo izteklo tole s punco (kregala sva se), in ali bom kdaj dokončal faks (takrat sem ga orenk lomil)?’. A ga nisem vprašal, toliko ponosa sem pa ja premogel … Vmes esm mu celo nekajkrat povedal, kaj si o takih ‘šlogarjih’ mislim in da tole pri meni pa že ne pali.
Uletiva do Maribora, tip je imel tam neke biznise, zato sem izstopil, da bi štopal naprej, proti Slovenskim goricam. Ko sem svoje preklasto telo izvil iz črne limuzine, se obrnil, z vojaškim ruzakom na rami, da bi se zahvalil, me vidoviti pribetonira z magično globokim pogledom in reče “S punco bosta vse rešila, glede faksa se pa tudi ne sekiraj, ga boš končal, veš.”
Stal sem kot pribit, ne zavedajoč se te prvinske lekcije iz psihologije in pozornega poslušanja, ko se je črni BMW (mislim, da je bil serije 6!), odpeljal v temo, jaz pa sem začel pri sebi ugibati “Le od kod je vedel, kaj ga hočem vprašati, a ga ne maram?”
No, zadnjič sem ga videl na Trenjih in sem začel ugibati, ali sedaj morda vozi rožnatega cadillaca – po nastopu sodeč že
.
OPZPOLS-D, ali je to res, ali si si samo izmislil zanimivo zgodbo. Potem pa še kakšno napiši.