Nergač

Po avanturi v visokogorju se je kar prilegla morska mehkoba, pomirjujoče modro in turkizno morje in za spremembo tudi modro nebo, ki so ga sicer večino časa prekrivali koprenasti oblaki, zdaj svetlejši in naslednji trenutek kot da bodo popustili in se zlili v suho zemljo. A vedno znova so se na obali čudežno razkadili, v notranjosti med ozkimi dolinami so se zadržali še cel dan. Domače kosilo, mislim, da sem ga zakrivil celo jaz, je sicer izgledalo kot da bi ga pripravila sredi ceste, ampak dejansko ni v eni uri mimo pripeljal niti en avto! Popoln mir pa se poleti bržkone sprevrže v nabito polno promenado. Ni mi verjela, da si upam, ampak še pred 1. majem sem odprl kopalno sezono. Fotke iz protesta ni, tako da bo treba verjet na besedo.

Morska idila bi bila v nadaljevanju poti popolna, če ne bi bil kar naprej na trnih, od kod bo po cesti priletel ta ali oni norec. Prav v teh koncih je bilo najhuje, policije pa nisem videl do zadnjega dne, ko smo se vračali čez notranjost – pa še takrat sta karabinjera kofetkala v oštariji. Čeprav sem prevozil bolj malo, sem bil tokrat od vsega hudega v Aspromonteju kar nekoliko zdelan. Vseeno sem v Roccelli Ionici s kotičkom očesa zapazil vrh hriba mogočno trdnjavo, pravilno sklepajoč, da je normanska. Smerni znak za britof, Biba si je namreč na vsak način želela na kako pokopališče, sem izkoristil, da sem se prebil bliže pod dobrih 100 metrov visoko skalo s trdnjavo Torre di Pizzofalcone. Parkiral sem poleg male idilične Marijine cerkve, nazaj grede so notri žebrali molitve rožnega venca. Na vrh se je šlo peš, okrog skale, gosto porasle z mogočnimi kaktusi.

Kot je postalo jasno, utrdba Pizzofalcone ni vse. Kasneje so namreč spodaj, pod stražnim stolpom, na precej veliki razgledni ploščadi, dovolj veliki, da se nam ni ljubilo do tja, postavili grad Carafa. Vse skupaj je bilo očitno neosvojljivo, kajti Rocelle ni uspel zavzeti niti znani turški pirat Dragut, tisti, ki je še na isti poti kasneje osvojil libijski Tripoli in za nagrado postal tripolski paša. Tip je bil dejansko strah in trepet Mediterana, zgodba o njem me je začela pa tako zanimati, da bom v Turčiji skušal izvedeti kaj več o njem. Menda ga tam še zdaj častijo kot narodnega heroja!

Camping Calypso iz našega Kamping in karavaning vodnika 2009 je praktično nezgrešljiv. Monumentalen, a grd vhod z vsemi mogočimi evropskimi zastavami opozaja na kamp že od daleč. Prašna cesta se spusti strmo v podvoz pod železnico, tako da sem že mislil, da so me spet nategnili. A kamp je v resnici lep, čeprav ne ravno po slovenskih ali, bog ne daj, nemških standardih urejenosti. Receptor je star dedec, prekajen kot šunka in obupno počasen. Celo najobičajnejše kretnje kot je na primer izročitev računa, opravlja nadvse premišljeno, brez odvečnega izgubljanja energije. Tega dne sem bil od poti za znoret utrujen in sem si želel samo stegnit noge v mirnem okolju kampa, kjer je bilo, tako je kazalo sprva, le nekaj dolgočasnih Nemcev in Nizozemcev. Nasledji dan naj bi bil skočil do mesteca Stillo, ki je umaknjeno nekaj kilometrov v notranjost in zanimivo predvsem zaradi bizantinske bazilike. Pa je stari kar naprej ponavljal, v vrhunski angleščini sicer, da je treba obvezno še v Gerace, na poti do kampa sem to mesto mirno zgrešil. OK, jutri, ko pridem malo k sebi!

Nismo se še dobro razkomotili, ko je uletel hecen visok tip, ki je govoril kot René iz Allo Allo. Francoz Gerard, nekoč je delal v Bratislavi, zdaj je pa v penzionu in sta z ženo v Californii zadnje generacije potovala po Siciliji, še pred tem povohala Neapelj in Pompeje, in se čez Apulijo in po vzhodni italijanski obali skozi Bari vračala domov. Res fejst dec, prava poživitev kampa, kjer so čemeli samo dolgočasni Nemci in Nizozemci. Ko sva jih prav po francosko vzvišeno poopravljala, te sosede, pokomentirala Californio in nore italijanske voznike in na kratko opisala svoje poti, se je norec zabrisal v morje, da je prišel nazaj ves moker. No, saj jaz sem isto naredil zgodaj popoldne.

To noč sva z Bibo spila malo preveč Cira in zaspal sem kot top, v šumenju morja seveda, ki je bilo spet le nekaj metrov stran. Zanimivo, kako se dan iz totalnega sranja nekje v zakotju opuščenih vasi na lepem prevesi v romantičen večer in mirno noč. To je tisti čar klateštva z avtodomom, ki sem ga zadnjič na dolgo inširoko opisoval v Poletu. Dogodivščine, ki jih lahko doživiš tudi, če potuješ z biciklom ali peš in spiš v šotorih, a nikakor, če imaš zabukirane hotele ali, bognedaj, kar aranžma turistične agencije. Šele zdaj, po treh ali štirih dneh, ko se je pot že prevešala proti koncu, sem začel dopust zares uživat – daleč od doma in brez razmišljanja… Tisti trije tedni v juliju mi bodo res prišli prav!

Preberi še:

Kalabrija

Autostrada

Kalabreška vožnja: nesramni altruizem

Trofejna Tropea

Kalabrija: V Scilinem kraljestvu

Kalabrija: Mesta duhov