Nergač

Od Reggia di Calabria naprej vodi tik obale navadna dvopasovnica, med njo in kilometri mivkastih plaž je le železnica. Cesta je široka, hitrosti ves čas prek 100 km/h, često tudi v središčih primorskih mestec. Prelepemu morju in nebroju starih razglednih utrdb navkljub je turizem razmeroma slabo razvit, kampov je malo. V mestih na skrajnem jugu Škornja, od koder Evropo in Afriko ločuje le še morje, se smeti valjajo po tleh praktično v plasteh, ljudje pa dajejo vtis, da nihče ne dela – še tisti, ki premorejo razne obrti ali trgovinice, večinoma posedajo pred vhodi in klepetajo z ostalimi brezdelneži. Zanemarjeno špecerijo v zakotni ulici so pravkar odprli. Okoli blagajne sta poleg ostarelega prodajalca posedala še debela babura v poznih srednjih letih, izgledala je starejša, in nek skoraj neviden apatik. Z jestvinami je bila trgovina tako slabo založena, da sem komaj napraskal nekaj kruha, steklenico vina in paket vode. Za debelo baburo, šefico delikatese, se je izkazalo, da ne razume ničesar, niti italijanščine. “Basta, basta!” sem se drl prek cele trgovine, pa je še kar rezala sir na debele rezine. Kot je kazalo, v tistih krajih pred blagajno nima prednosti prvi v vrsti, ampak tisti z najmanj artikli. Šele ko sta se vrinila oba mala čokateža, je stari stric, počasi, kolikor je le mogel, vtipkal cene moje nabave. Ja, vtipkaval je cene, kajti črtnih kod tam še ne poznajo.

Iz Melita di Porto Salvio sem se imel namen naslednji dan namen odpeljat v osrčje Kalabrije, med gozdove in nad prepade nacionalnega parka Aspromonte.

Od kampa je bilo do prostrane mivkaste plaže, ki se vije proti vzhodu in kasneje severu skoraj v nedogled, največ dve minuti hoda. V daljavi se je nad morje veličastno vzdigovala Etna, v popoldanski sopari je kazala le zamegljen obris. Mislim, da je bil kamp zaprt, a šefe, mulc mojih let je vseeno gostoljubno odstopil ne samo prostor, ampak je odprl tudi enega od apartmajev – zanikrni so, da je kaj – , rekoč, da kopalnica kampa še ni scela urejena. Neki Afrikanci so prihodnje jutro res popravljali napušč, ampak tako počasi, da po mojem še zdaj ni fertik.

Prihodnje jutro je mamma zaračunala 15 evrov, dal sem ji dvajsetaka, ona pa z očmi v nebo, da nima za vrnit. Namenil sem se že po drobiž, a si je prav po cigansko še pravočasno izmislila, da itak stane 20 evrov. Ne ljubi se mi prepirat s staruhami, zato samo po gasu in v mesto po sadje in zelenjavo.

Nacionalni park Aspromonte se razteza okoli najvišje kalabreške gore, 1955 metrov visokega Montalta. Načrtoval sem pot po panoramski cesti skozi gozdove, kjer menda živi zavidljivo število volkov. Na obalo naj bi se bili vrnili v kraju Bovalino na vzhodu. Začelo se je obetavno, cesta se je po široki cesti zlagoma vzdigovala ob prostrani vsaj 100 metrov široki prodnati, a suhi strugi reke Melito.  Ozke kalabreške rečice sredi prodišč narastejo le ob najhujših nalivih. Cesta je bila solidna, a že nekaj prestreljenih tabel naprej sem bil primoran obrnit. Non possibile, so mi potrdili velmožje ob cesti. Šele zvečer sva od doma izvedela, da je notranjost Kalabrije zajelo hudo neurje, očitno je poškodovalo tudi cesto naprej od Bagaladija. Obrnil sem že po dobrih desetih kilometrih od obale.

Avanturistična žilica in radovednost, kako živijo v odmaknjenih vasicah sredi gora, mi nista dala miru in že v prvem križišču sem zavil levo – smer Roccaforte del Grecco. Razgledi… pravljični.

Med prostranimi oljčnimi nasadi in pravimi kaktusnimi kolonijami.

Cesta se je ves čas vzpenjala, zunaj je postajalo prijetno sveže. Še vedno trdim, da je težko najti lepšo pokrajino! Morje se je skrilo za pobočji, ki so sem ter tja menda malo spominjali na domačo Veliko Planino.

Kolikor je narava lepa in veličastna, so naselja grda in bedna. Od daleč so, tega sem se že navadil, fantastična. Po pobočju gosto posejane bajte izgledajo kakor da bi jih nekdo naložil eno na drugo, od daleč so barvite, naravno izgledajo. A bliže ko prihajaš, bolj dajejo vtis bede, zapuščenosti, revščine.

In slednjič, ko zapelješ med bajte vasi Roccaforte del Grecco…

Ob cesti tempirane bombe, malo naprej svinjak na prostem…

Vasice v notranjosti Kalabrije naj bi stale že za časa Grkov – Roccaforte del Greco; grška utrdba. Okoli leta 1000 pa se je tod v begu pred Saraceni naselilo lokalno prebivalstvo.

Nekaj zavojev niže, na drugi strani hriba, kjer se v globini že vidi kanjon reke Amendolee, je vas Ghorio, opuščena, žalostna, le cerkvica še daje vtis urejenosti.

Rinil sem naprej, čeprav se je cesta nevarno zožala. Vedel sem, da vodi cesta do vasi Roghudi, tam pa se prek prelaza vzpne na drugo stran in se nekaj kilometrov vzhodneje spusti vse do morja.

A prej je bilo treba premagat skoraj 500 metrov spusta:

Tabla je videla že manj nevarne čase:

Cesta pa se je iz takšne…

..spremenila… v takšno.

Občutno poslabšanje situacije, ko sem 5 km/h rinil nekaj centimetrov od roba v prepad porušene ceste, pa prek lukenj, ki jih sploh nisva fotografirala in po totalno mokri cesti, ker je prek tekla voda, je imelo za posledico kar precej slabe volje sovoznice. In ko človek nervozno švica, je zadnje, kar si želi, sovoznica, ki na podlagi intuicije zatrjuje, da to ne pelje nikamor. Trmast sem seveda ostal tudi potem, ko sem pricijazil do mostu, kjer je okolica izgledala podobno kot pod Mangrtom, samo da je bilo manj prepadno in most povsem razpokan. Pisalo je tudi, da ni dobro vozit čez, ampak ker delavca, ki sta sredi ničesar nekaj štemala, nista kričala name, sem vseeno zapeljal na drugo stran

Do Roghudija ni bilo več daleč, le nekaj sto metrov po cesti, ki je delovala kot da bi jo bilo odplaknilo. Roghudi pa… hm, v bistvu ga ni bilo. Sama samcata samota med podrtijami. Zdaj mi je žal, da nisem bolj raziskoval s fotoaparatom, ampak če bi naredil še to, bi me Biba ubila. Naprej po cesti si, v glavnem, nisem upal – če bi bil sam ali s kakšnim podobnim norcem, brez problema, tako pa…

Za več fotografij in boljšo predstavo okolice si je dobro ogledat posnetke Google Earth-a ali Google Maps. Vtipkajte koordinate N 38° 02′ 57” / E 15° 54′ 59”.

Videli boste, kako mogočna je struga. Takrat še nisem vedel, da sta vas v 70. letih od sveta odrezali dve zaporedni povodnji. Med raziskovanjem okolice¹, nisem našel žive duše. Cesta v smeri prelaza je med hišami posejana z večjimi ali manjšimi skalami… zidovi hiš so ohranjeni, ne pa tudi vrata, okna… električne instalacije prosto visijo, pravo mesto duhov. Samo tam spodaj, med zidovi štirioglate hiše, sta meketali dve kozi, kot v posmeh bedaku, ki je šel sem gor. Sem, kjer že skoraj štiri desetletja nihče ne živi. Občutek mogočnosti me je preveval, občutek majhnosti – pred naravo, usodo zgodovine in pozabo nekoč idiličnega mesta, ki mu je danes ime Roghudi Vecchio - Stari Roghudi. Mesto, ki je imelo včasih vse, danes nima ničesar.

Nazaj grede sem švical po isti zmahani cesti, pa dol, nazaj v Melito di Porto Salvo, na najbolj južno točko Italije v prijetnejše okolje ob morju.

Preberi še:

Kalabrija

Autostrada

Kalabreška vožnja: nesramni altruizem

Trofejna Tropea

Kalabrija: V Scilinem kraljestvu

1. Jebemumast, da nisem nič fotografiral, ful sem jezen sam nase![↩]