Nergač

Na morju me je od nekdaj najbolj privlačila – notranjost. Visoke, strme, razgledne obale so mi še posebej ljube, zato sem bil na rtu Capo Vaticano, ko sem vozil proti skrajnemu jugu Apeninskega polotoka, kar vesel obvoza po ozki in strmi cesti prek bližnjega griča, ki je ponudil krasen pogled na obalo.

Obala je res strma, kakor da bi se vozil po slovenskem Primorju, le da je tod bolj odprta in razgledna. Tako je vsaj na obali Tirenskega morja, medtem ko je Jonska položnejša in se moraš voziti kar daleč v notranjost, da se dvigneš na omembe vredno nadmorsko višino.

Ko smo se spet spustili k morju, sem se namenil v središče Rosarna na kavo ali sladoled, ampak sem si hitro premislil. Od prvih petnajstih ljudi, ki sem jih videl ob cesti v predmestju, jih je bilo vsaj ducat črnih in čeprav proti njim nimam nič, sem dovolj pameten, da avtomobila ne puščam v leglu ilegalnih prebežnikov, tako sem o Rosarnu namreč bral kasneje. Toliko iz poglavja “Z avtodomom potujmo pametno in previdno.” Tudi sicer daje skrajni južni obmorski pas Kalabrije včasih vtis, da je uradni jezik svahili. Raje sem poiskal avtocesto, kar je v teh krajih laže rečeno kot storjeno. Oznake za autostrado so bile kar gosto posejane, a kot sem ugotovil brez vsake logike in reda. Za maksimalno 500 metrov zračne črte sem tako prevozil vsaj 10 kilometrov po obupnih cestah. Zanimivo, na tej poti sem opazil več karabinjerov kot na vsej nadaljni poti.

Avtocesta se v smeri proti jugu umakne nekoliko v notranjost, pred Scillo se ji pa spet približa in razkrije fantastičen pogled na morje, ki je tu še bolj kristalno čisto kot severneje. Od tod se že vidi tudi obalo Sicilije, ki je od celine oddaljena le dobrih 5 kilometrov. In točno to je legendarna ožina, ki sta jo za časa Odiseja čuvali Scila na celini in Karibda na otoku. Pogledat smo si šli torej Scilino domovanje oziroma Scillo samo. Mimogrede, preden nadaljujem, Italijani izgovarjajo ime kraja “Šila”.

Med vročičnim vijuganjem skozi center mesta me je silno presenetila bencinska črpalka, nameščena v ulici ranga Trubarjeve v Lubljani. Kar pred enim od stanovanjskih poslopij so postavili en črpalni avtomat, poleg pa prenosen stolček, s katerega je komandiral črpalkar. Žal sem bil sredi kolone absolutno prehiter, da bi pravočasno ustavil, za fotografijo pa v tisti zmedi za volanom itak ni časa.

Legenda o Scili in Karibdi ni edina, je pa najbolj znana. Vendarle sem nekoliko zmeden, ko niti po celi uri brskanja po internetu nisem ugotovil, kako je mogoče, da je skalo, na kateri danes v Scilli stoji grad, v svoji jezi nad orlico ustvaril grški bog Jupiter. Tako namreč piše v uradni brošuri, ki sem jo dobil poleg vstopnic za taisti razgledni grad. Kolikor se jaz spoznam, pa se res bolj malo, je bil Jupiter rimski bog. Zaradi tega razkoraka med dobljenimi podatki in mojo zdravo pametjo bom legendo raje obdržal zase, a bom vesel vsakega podatka, ki mi jo utegne razjasnit. Sicer bom slej ko prej doma ukradel debelo bukvo o antični mitologiji, kjer bi to skoraj moralo pisati.

Slednjič sem parkiral kar pred mestno hišo, še vedno dobrih 70 metrov nad morjem. Odondod je pogled na kristalno morje prečudovit – še predobro se iz otroštva spomnim tropskih ribic, ki jih je v vodah okrog Capa Vaticana kar mrgolelo. Nič čudnega, ko je pa morje tako čarobno čisto.

Skala z gradom je res kakor orlova glava s hrbtiščem, ki jo povezuje s celino. Grad naj bi kot svetišče v čast Minervi postavil že Odisej. Zdaj mi ni nič več jasno – le zakaj bi bil postavljal svetišče na mestu, kjer je strašila šestglava pošast, ki mu je bila med vračanjem na Itako požrla šest mornarjev? Ki jih je, resnici na ljubo, zavedno žrtvoval v vskladu s starogrškim prepričanjem, da je skupnost – predvsem pa vladar – več vredna od šestih posameznikov. Kasneje si je grad delil usodo ostalih kalabreških utrdb, le da je bil na strateški točki s pogledom na Sicilijo še bolj zanimiv za vseh vrst zavojevalce.

Nisem pa zapazil, najverjetneje zato, ker nanje nisem bil pozoren, nobene paserelle, ribiške barkače, namenjene lovu mečaric. V vodah okoli Mesinske ožine teh rib menda kar mrgoli. Zanimivo; ribiči se sprva vedno lotijo samice, kajti samec, ki je vedno poleg, ji sledi do konca njenih muk, tako da je po njeni smrti lahek plen. Za razliko od samice, ki bi, če bi sprva s harpuno ustrelili samca, jadrno odplavala na varno. Toliko iz poglavja “O zvestobi”.

Drugi del mesta je priobalni, tik pod skalo, ki pa vendarle ni tako strma kot v Tropei, tako da je njeno pobočje gosto pozidano. Med hišami vodi pravi labirint ozkih uličic, ki so pravzaprav precej strma stopnišča. Riva je sicer lepa, a tipično dolgočasna, sploh konec aprila, ko še ni turistov. Vrhunec dneva je bilo morsko kosilo, pa ne na obali, ampak vrh skale. V restavraciji, ki je izgledala kot izumrla, je na ves glas odmevala opera. Na koncu dolge, popolnoma prazne sobe je kuharica nekaj brkljala v kuhinji in slednjič se je izkazalo, da je bilo odprto. Kakšen razgled! Kakšni škampi! Kakšen tenor!

Pred nadaljno potjo na jug še kratek pogled na Scillo. Razgledišče je že na obali, ki se ji reče Costa Viola, zaradi menda vijoličnih skal. Meni se niso zdele vijolične.

Do Ville San Giovanni, ki je pristaniško izhodišče za kratko plovbo na Sicilijo, je še lepo, naprej od tega mesta pa je vse skupaj nekakšen konglomerat predmestij, ki se zaključijo z glavnim kalabreškim mestom – Reggiom di Calabria. Zmeda je seveda popolna, tu smo videli tudi edino nesrečo, ki je bila bolj mile sorte, a ob italijanskem cirkusu dovolj, da je zaustavila promet. Ne za dolgo. Po karabinjerjevih navodilih smo eden za drugim zavili v enosmerno ulico, seveda v kontra smer.

Vzrok, da ni mesto prav nič posebnega, gre iskati v zadnjem velikem potresu leta 1908, ki je porušil kar osemdeset odstotkov vseh zgradb. Kot da bi to ne bilo dovolj, so mesto sredi druge svetovne vojne zbombardirali Angleži. A danes je vzgled urejene arhitekture, seveda ko je govora o središču. Med vsemi obiskanimi mesti je Reggio edino dovolj veliko, da premore klasično globalno modno ponudbo. Seveda ne med siesto. Zato pa je bil tudi v času popoldanskega počitka odprt arheološki muzej Museo Nazionale della Magna Grecia. Reggio di Calabria, takrat Rhegion, je bil jako pomembno mesto v Magni Graecii, grški koloniji na jugu Apeninskega polotoka, zato so v okolici našli malo morje ostankov, pretežno estetske vrednosti. Med vazami, amforami, kipci, nakitom in podobnim izstopata predvsem bronasta kipa bojevnikov – pravih grških atletov (Bronzi di Riace). Muzej, vreden ogleda! Na fotografiji sicer ni Palazzo Piacentini, ki je dom muzeja – jo obnavljajo – , ampak stavba nasproti.

Pravo veselje se je pa začelo šele v nadaljevanju poti, ki je ob obali zdaj že Jonskega morja razkrilo vso bedo in revščino z ‘Ndraghetto prežete Kalabrije, kjer vse kaže, da je življenjski standard le malo nad ravnijo kakih balkanskih zakotij.

Preberi še:

Kalabrija

Autostrada

Kalabreška vožnja: nesramni altruizem

Trofejna Tropea