Nergač

Kalabrija je pravzaprav polotok na Apeninskem polotoku – prstni del imaginarnega italijanskega škornja. Na polotoku polotoka pa je še en polotok s svojo skrajno točko Capo Vaticano, ki je pravzaprav edina širše znana turistična destinacija, kjer bi lahko celo govoril o visokem turizmu. Visoki turizem? Mnogokje ne ponuja drugega kot višji bivanjski standard – in seveda višje cene – ne pa tudi divote, kot smo jo občudovali med ležerno-aktivno vožnjo vzdolž obale Tirenskega morja od Cirelle skozi Amanteo in naprej, skozi Pizzo vse do Capa Vaticana. Kjer je res lepo. Želel sem si v Tropeo, ki je z visokimi stenami, mesto pač čemi vrh 60 metrov visoke skale, in otokom, ki še najbolj spominja na čer, pred več kot desetletjem burila mojega otroškega duha, ki je bil takrat še prežet z raznimi viteškimi zadevščinami. Zanimivo, da adolescenta vse to na lepem ne zanima več, dokler seveda ne začne izgubljat las in potence, takrat se vse to zanimanje povrne.

V mestu zmage, če je res, da ga je ustanovil rimski vojskovodja Sextus Pompeius in ime Tropea dejansko izvira iz latinskega imena Trofaeam, je še vedno vse po starem, tako kot se spomnim. Do obale s parkiriščem vodi ozka, res ozka serpentinasta cestica, ki se zelo hitro spusti tistih 60 metrov niže do drobnopeščene plaže, ki bi bila prav lahko sanjska, če poleti ne bi bila tako množično obiskana. Polotoku s cerkvijo, ki so jo v poznem srednjem veku zgradili benediktinci, med renesanso pa so jo temeljito predelali, pravijo kar L’Isola, otok. Domišljijo mi je nekdaj burila votlina pod cerkvijo, ki je pa tudi tokrat nisem mogel raziskati, kajti zagrajena je bila z žico, kot tudi dostopna pot do cerkve z bogatim vrtom in manjšim muzejčkom.

Pogled na drugo stran, proti klifu, morda ni tako božje lep, je pa veličastnejši. Visoke hiše, ki izgledajo kot kakšni starodavni bloki, stojijo prav na robu skale, zato je bilo mesto jako težko osvojljivo – z zadnje, dostopnejše strani, so Tropeo obzidali in dodali še obrambni jarek. Kdo vse je ali pa ni zavojeval Tropee, ne vem, je pa bilo to bogato trgovsko mesto, ki so ga večkrat napadli tudi turški pirati. Kakorkoli, od obzidja in gradu ni ostalo nič, saj je konec 18. stoletja potres dodobra poškodoval ves obrambni sistem, ki so ga v naslednjih letih v želji po razširitvi mestnih meja dokončno razvozili, material pa verjetno uporabili za novogradnje.

Na vrh skale vodi ostopničena pot, ki že na polovici ponudi razgledno ploščad. A bolj spektakularno je na vrhu. Ko le ne bi tako divje pihalo – oblačno je bilo in hladno, da ni bilo za vzdržat na ulici. Centro storico je privlačen splet tipičnih kalabreških ozkih uličic z osrednjo promenado Vittorio Emanuele, ki z večjega trga Vittorio Veneto mimo mestne hiše v povsem ravni liniji pripelje prav na rob, na razgledno točko.

Daljši sprehod bi bil ob boljših vremenskih pogojih vsekakor prijeten, tudi banana split bi bolj teknil. Prvič sem se srečal s tumastimi Italijani, ki še angleške besed poitalijančijo. Medtem ko so toskanske turistične delavce že priučili takorekoč žlahtne angleščine, so južnjaki še vedno trmasti in besede banana split ali hot dog ne razumejo, če ob izgovoru ne poudarite zadnjega soglasnika. Banana split-∂, hot dog-∂ in tako dalje. Po mojih izkušnjah je v vsej Kalabriji kava draga samo v Tropei.

Pobeg s skale v varno zavetje Californie je bil, ko je veter skupaj prignal nekaj črnih oblakov, iz katerih se je utrnilo več debelih kapelj, neizbežen. Škoda, kajti ravno so spet zarožljale rešetke trgovin (tudi deževat je prenehalo nemudoma), ki so spričo popoldanske sieste polovico dneva zaprte celo v hladnejših mesecih. To je za popotnike – kampiste nadvse nadležno, kajti iz kampa smo se spravili med deseto in enajsto uro, ob pol enih pa že vsi odromajo na južino in spanec ter se vrnejo, ko se že spet zavališ pod tendo.

Če sem že tu, sem vztrajal, si moram ogledat Cala di Volpe, apartmajsko naselje, kjer smo preživeli dva dopusta, in je od Tropee oddaljeno le nekaj kilometrov. V navezi s Fotrom, ki je z Mamo potoval po Sardiniji, sem izvohal ime naselja, ki sem ga bil pozabil, in vhod sem našel brez težav. Obala je po celem polotoku strma, na prvi videz so plaže nedostopne. A ozke, strme, često betonirane in zavite ceste vodijo vse do ravni morske vode. Dobro se je spomnim, te ceste, naselja pa le deloma, kajti včasih se mi je zdelo vse bistveno večje. Gospodična receptorka me je bila nadvse vesela, čeprav sem bil po mojem tam že pred njo.

S kampi je pa v Kalabriji prava kalvarija. Že tako ali tako jih je malo, pa še ti so odprti le nekaj mesecev letno. Oborožen s kamping vodičem, ki je tudi plod mojih nočnih ur na uredništvu, sem Bibi nadvse samozavestno pokazal, da tu v bližini pa obstaja celo leto odprt kamp, in to visokega štandarda. Ko sem, seveda spet visoko z obale, zavijugal po betonski cesti, je Biba že zagnala paniko, češ, to že ne more biti odprto. Ko so se spredaj pojavila zaprta vrata, se mi je že pokadilo iz ušes. Najhuje je pač rikvercat skozi dve ali tri serpentine približno 500 metrov daleč po ozki cesti z naklonom nekje blizu dvajsetim odstotkom. Tega si enostavno ne želim, še manj pa sklopka. A vrata so se čudežno odprla. Navzven, da so mi skoraj razbila Californio in sem moral na hitro poskočiti nazaj.

Lokacijo kampa bi ocenil z odlično pet, receptorjevo jazz zbirko takisto, vse ostalo je pa bolj tako-tako. Še najbolj so motile zelene mreže, ki so povsem zastirale pogled na razburkano morje, ki je ležalo le petdeset metrov od parcele.

Buteljka Cira, kalabreškega vina, ki naj bi ga bili pridelovali že v času antike, v morskem vetru in ob zvokih bučanja – kaj češ lepšega. Spanje med platnenimi stenami je pa itak razred zase – dokler se seveda zjutraj ne oglasijo ptiči.

Preberi še:

Kalabrija

Autostrada

Kalabreška vožnja: nesramni altruizem