Kalabrija
Komentiraj
Objavil/a chef 6.05.2009 ob 07:30 ob 07:30 pod Potopisi, miks
S starši sem šel v Kalabrijo, mislim, da leta 1994 oziroma dve leti potem, ko smo tja že potovali s turistično agencijo in se je Fotr verjetno zaklel, da je bilo to zadnjič. Zadnjič s turistišno agencijo, a predzadnjič v Cala di Volpe, apartmajsko naselje na rtu Capo Vaticano. Vdrugo smo torej potovali sami. Fotr se mi je zdel takrat blazen frajer, dol je odšofiral praktično v šusu, to je slabih 1500 kilometrov, le zgodaj zjutraj je za kakšno urico zadremal. Takrat, čeprav le desetletje nazaj, so bili še malo drugačni časi. Mulci nismo imeli DVD miniplejerjev, pakirali smo pa takrat še racionalno. Mislim, da je Fotr v Oplnu Astri karavan (prva generacija) podrl tretjino zadnje klopi, tam sta spala mala dva, jaz kot najstarejši sem sedel. Kam smo dali vso kramo, ne vem, ampak truge nismo imeli. Zaprmej sem se odločil, da ne bom zaspal in da bom starega pikal, da ne bi zadremal med vožnjo. No, to mi je tudi skoraj uspelo.
Pot je res dolga kot kurja čreva. Sem pristaš, sploh v udobnem avtomobilu, hitrega transferja in daljšega užitkarjenja na ciljni destinaciji. Tako so praktično brez prestanka mimo pobegnile italijanske dežele Furlanija – Julijska Krajina s Trstom, Benečija z Benetkami in Padovo, Emilija Romana z Bologno, Toskana s Firencami, Umbrija, Lacij z Rimom, Kampanija z Neapljem, Bazilikata (zanjo sploh nisem vedel). Tam pa dol z avtoceste in po slikoviti dolini, utesnjeni med visoka gozdnata hriba, mimo na hribu stlačene vasice – ali morda mesta? – Rivella kar koj na obalo. Praia a Mare, z otočkom Il Dino. Imel sem občutek, da je to nekakšno natlačeno letovišče. Čeprav v oblačnem vremenu, je Biba obalo z menda bizantinskim obrambnim stolpom že proglasila za eno od najlepših.
Oddahnil sem si, ženski je všeč, torej sem rešen.
Kalabrija je namreč revna, turistično menda nezanimiva in načeloma zanemarjena italijanska dežela. Kalabrija služi turistom praviloma kot tranzitna dežela do Sicilije. Na prstih italijanskega škornja morda spijejo kofe v Tropei in v Scilli, v Reggiu Calabria pogledajo v muzeju bronasta grška kipa, in se v Villi San Giovanni vkrcajo na trajekt za Sicilijo.
Tu, na Tirenski obali, kjer sva bila že v Kalabriji, je bilo treba poiskat kamp, ki jih je v Kalabriji razmeroma malo, pa še ti so odprti zelo poredki. Kalabrijci so ležerni ljudje, turistično sezono začnejo šele junija in jo končajo konec avgusta. Kolikor sem mogel, sem se ogibal glavne obalne ceste, ki je pravzaprav dvignjena visoko nad gladino morja, izklesana v gozdnate hribe ali speljana po dolgih viaduktih. Pa smo se vedno znova vračali nazaj na glavno cesto, dokler nisem našel Cirelle, tipičnega zanikrnega kalabreškega priobalnega mesteca, kjer, mimogrede, uprizarjajo tudi Kristusov pasijon. Prva noč nedaleč od morja bi minila mirno, če ne bi bilo ptičev in dinozavrov.
Prvi so zasedli krošnje, nadstropje više od najine postelje. Ptic je moralo biti vsaj petdeset, kajti takšnega razgrajanja ne slišiš niti v živalskih vrtovih. Ampak bolj problematični so bili dinozavri. Ne martinčki, dinozavri. Bibo je bojda napadel na stranišču, bil je enake barve kot človeška ribica, mesnat primerek, kot ga je opisala. Žal ga jaz nisem srečal, pa sem si ga želel in sem že tuhtal, kje bi si lahko priskrbel formalin.
Cirella je, kot mnoga kalabreška mesta, iz dveh delov. Priobalne marina je bolj turistična, zgornji, na strm hrib naslonjen del je pa lepši, v Cirelli tudi še kar lepo urejen, drugod pa zanemarjen. Cirello krasi cvetoče grmičevje in vse diši po jasminu, ki nas je z močnim vonjem spremljal celo pot po Kalabriji.
Imajo hotelček s prelepim vrtom:
In, jasno, limone!
Bolj zanimivo je zgoraj, visoko nad mestom. Kaj je z amfiteatrom, ki izgleda kot nov, mi še ni uspelo razvozljat, ampak mene je itak bolj zanimala normanska utrdba, danes dodobra razrušena. Kot klasičen idiot sem jo napadel kar v japankah in si nekajkrat skorajda izvinil gleženj
V 11. stoletju so Kalabriji (kot tudi Siciliji) zavladali Normani, kar utegne presenetiti, sploh zato, ker so ozemlje zasedli romarji, ki so se vračali iz Jeruzalema. Pravzaprav ga niso zasedli, ampak ga ubranili pred saracenskim napadom na Salerno. Domačini so jih vzlic poguma toplo sprejeli, saj se niso bali le Saracenov, ampak tudi Bizantincev, ki so prav tako pustošili po jugu Italije. Kakorkoli, danes je ob obali ogromno normanskih gradov oziroma utrdb, ki datirajo v 10. do 12. stoletje.
Razgledi na okolico so seveda fantastični. Žal je bilo vreme prva dva dneva oblačno, tako da so fotke malo sive. Kot sva kasneje izvedela od domačina na obali Jonskega morja, ni bilo v Kalabriji v tem letnem času tako mraz že trideset let!
S trdnjave se pa ne vidi le na morje, ampak tudi v okoliške gore. In sva se trdno odločila, da morava videt mesto Grisolia. Od daleč je izgledalo, nameščeno vrh visokega hriba, veličastno – nič drugače kot tudi vsa ostala kalabreška gorska mesta. Stavbe so tako natlačene ena poleg druge ter tretja nad drugo in tako naprej, da od daleč izgleda, kot da ni med njimi niti za palec prostora. Grisolia stoji kar 450 metrov nad morjem, čeravno je od njega oddaljena le 5 kilometrov zračne črte. Kakšna cesta vodi do vrha, si seveda lahko mislite.
Od daleč torej kalabreška mesta izgledajo pravljično, toda ko se privlečeš med ozke ulice, so skoraj brez izjeme zanikrna, siva in dajejo vtis opustelosti, ki jo kazijo le redki ostareli modreci na vaških klopcah, kakšna obilna gospodinja in dva ali trije vaški posebneži. Biba je od lombardskega zelenjadarja, ki je imel v kabini tovornjaka vse mogoče trapaste plišaste igrače, v kesonu pa živopisano prehrambeno robo, kupila paradižnik, ki se je kasneje izkazal kot izjemno sočen, s krvavo rdečim mesom, kot ga vidiš le redko. Za povrh je dal še nekaj malih, prav tako kot kri rdečih peperončinov, ki so živ obup, ker še zdaj ne vem, kako bi se jih lotil. Že milimeter peperončina namreč pokvari dobršen del dneva.
V Grisolii sicer nekaj gradijo ter obnavljajo, a počasi. Dajala naj bi srednjeveški vtis – vzlic strateški legi nad dolino in morjem so jo zavojevali praktično vsi, od Grkov in Rimljanov do barbarov in kasneje Špancev, Normanov, Bizantincev, Albancev, Turkov, po mojem pa tudi Arabcev oziroma Mavrov. A Pande, ki s polnimi obrati drvijo po ozkih ulicah, občutek srednjeveškosti nekoliko skvarijo. Še najbolj srednjeveško mi je delovala ena od obilnih gospodinj, ki je vedro s tekočino sumljivega izvora zlila iz 2. nadstropja kar na cesto. Bajte res tičijo tesno skupaj, tla so tlakovana ali betonirana, kjer niso, se prosto bohoti plevel.
Prostora ni vse skupaj nič, kar dokazuje že eden od mestnih trgov, Vico I Piazza, ki je bistveno manjši od moje garsonjere.
Do nekaterih hiš vodijo zanemarjene stopnice, kajti skozi zgodovino se očitno niso prav nič trudili, da bi teren izravnavali, ampak so bajte enostavno postavljali na skale.
Po vrnitvi na obalo, na katero je tega dne še pritiskala gosta koprena oblakov, je na poti do Tropee, ki je med turistom najbolj znanimi mesti, ne zamanj, že postajalo jasno, da bo vožnja po kalabreških cestah ena sama velika adrenalinska zabava. Način vožnje je napravil name tako veličasten vtis, da si zasluži posebno objavo.
luškana reportaža…ampak da vaju pa tolk stare ruševine zanimajo?? zame je to samo en kup kamnov, raje gledam kakšne zgodovinske filem kjer take ruševine oživijo..Sem bil tudi v Pompejih, ki naj bi bili sploh in oh, men so se zdeli brez zveze: ene stare kamnite na pol porušene bajte pač..
“Kot klasičen idiot sem jo napadel kar v japankah” hahahah, tale je za v status na FB
drugač pa kul, as usual … un kombi pa… a je pod tisto dvignjeno streho direkt žimnica in torej spiš na strehi al kako?
odpeljal si jo med limone in dinozavre v staro kamnito mesto…uh chef, pod nergačem se skriva nepoboljšljiv romatik al kako? kdor zna pa zna. Srečna tvoja boljša polovica.
Kakšni so pa ljudje v Kalabriji? Vsi Italijani v Kanadi so iz več ali manj iz Kalabrije. Vsi majhni, debelušni in zelo “talibansko” naravnani. Me zanima, če je v Kalabriji tudi tako ali je to bolj gasterbajter fora, da pač in the new country ostanejo stuck in time from the old country.
fajn.
Ah, kaj bi dal za tole tvojo Californio… You lucky bastard!
Pa ti si enostavno car! Da takole kar eno za drugo z avtodomom obdeluješ mesta in pokrajine bližnje in daljne okolice. Vsaka čast…
@bojan: Z nekaj domišljije in predznanja zgodovine se noben filmski spektakel ne more primerjat z ruševino iz mesa in krvi. To niso samo kamni, ampak kamni s preteklostjo in življenjem.
@fetalij: spi se pod streho, ja. In nikjer ne spim tako dobro kot na tisti postelji, brez heca. Dokler se seveda ne oglasijo tiči. Je pa res, da se lahko vedno premaknem.
@vanja: Fejst ljudje so Kalabrijci. Sicer živijo še kakšno stoletje v preteklosti. Praktično ne vidiš, da bi skupaj okrog hodili moški in ženske – grupirajo se po spolu. Sicer pa prijazni, gobezdavi, pripravljeni pomagat. Jaz sem celo pogrešal temperamentnost. Po mojem so enostavno preleni, da bi bili temperamentni. Vse laufa počasi – receptor celo predal odpre tako počasi, da bi jaz vmes že vse poračunal. Ampak ko se jih nabere 1000 na en kup, so pa katastrofa in ne vzdržiš. Na lepem nastane nadle na ciganarija.
@buba švabe, daft: Res imam srečo. Je treba zdaj izkoristit, dokler še gre.
He he, vidva sta imela mraz, v NY je pa bilo 2 dni tako vroče, kot že dolgo (leta!) ne.
In da ne bo koga skrbelo: nisva prinesla “nove gripe” s sabo… Tam še vedela nisva zanjo.
Vsekakor pričakujem še kako novico s tega vajinega potepanja.
In še nekaj: kako zelo je pa mrzlo ponoči v tem avtodomu?
drugače so pa mene začeli strašiti kako nevarno je z avtodomom, da te oropajo in pošpricajo z nekim sprejem od česa zaspiš…in odkar sem mama se,m izgubila vsak smisle za tveganje…vidim pa da vidva kar spita lepo zunaj in ne v kampu…kakšne so tvoje izkušnje glede tega? Kalabrijci so torej isti kot tisti, ki so imigrirali. Vem, da so nekateri svojim hčeram prepovedovali kratke hlače.
Haha, mi smo bili tut z družino leta 94′ v Capo Vaticanu
Julija enkrat. Mogoče sva pa fuzbal skupi špilala kdaj s tistimi žogami, k si jih dubu, če si kupu vrečko čipsa tam v malem kiosku 
Se spomniš tega? 7 let mi je bilo takrat, pa se še zdaj živo spomnim tiste plaže…
Drugače je pa pridevnik ‘kalabrijski’ in ne ‘kalabreški’
Drugače sva bila pa lani s punco po celi Italiji, 5684 km (http://blip.tv/file/1851811). Do Trapanija, na zahodu Sicilije. Spala v avtu, šotoru, pod milim nebom… In seveda sem moral it pogledat tut spomin iz otroštva – Capo Vaticano
@Anonimnež: Niti malo ni mraz. Pokrit sem bil s tanko odejo. Če je zunaj zelo mrzlo, se pa itak spi v spodnjem štuku, s pospravljeno streho in vklopljenim webastom.
@Vanja: Če prenočuješ po pameti, ni nevarno nič bolj kot doma. Midva nikjer nisva spala na črno, ampak vedno v kampih ali na postajališčih za avtodome. V Italiji nikakor ne smeš prenočevat na bencinskih pumpah. Marsikje drugod bi si jaz upal. Važno je le, da uporabljaš zdravo pamet!
Sicer je meni že marsikdo razlagal o prijateljih ali celo treh, ki da so jih zaplinili. Ker poznam jaz osebno samo en tak primer, pa menim, da gre za navadno zganjanje panike v slogu prašičje gripe. Previdnost je seveda obvezna!
@Jure: Da bi jaz igral fuzbal, je bolj malo verjetno… Kar se tiče pridevnika kalabrijski/kalabreški, je pa po mojem pravilno oboje, tako vsaj piše v SSKJ.
Ne, v Kalabriji pa res ne bi spala zunaj kampov, zdrava pramet gor ali dol. Itak pa so bili kampi skoraj prazni…
Ja, ja, najbolj si sitnarila, da bi prvič spala na črno!
To’s ti sanjal!
Dober termin sta si izbrala, ko še ni prevroče. Tisti dinozaver, ki je prestrašil Bibo, pa je bil najbrž gekon. Nič nevarnega. Mene je enkrat v nekem “low-budget” bungalovu v Indoneziji v kopalnici pričakal gromozanski pajek, sicer ne vem, če je bil strupen, a ker je mirno ždel v svojem kotu, sem kopalnico normalno uporabljal, le vstopal sem malo bolj previdno, da ga ne bi slučajno pohodil. Sicer pa sem se v tamkašnjih bungalovih ponoči prostovoljo zaplinjeval s kadilom proti mrčesu, ki je tam ponavadi vključen v ponudbo. V lastnem avtodomu ali šotoru je zaščita proti mrčesu lažja.
Glede zaplinjevanja med spanjem v avtodomu, pa tudi sam osebno poznam le en primer, vendar se je to zgodilo v Španiji. Se pa zdajle ne spomnim več ali so spali ob cesti ali v kampu. Po moje so bili kar ob cesti, saj je v kampih je zelo mala verjetnost, da se ti to zgodi.
Tudi jaz bi rekel, da je bil gekon,ampak jaz sem mislil, da te mrcine živijo samo po Indoneziji.
Gekoni živijo tudi v Sredozemlju in so ponekod tako pogosti kot pri nas martinčki. Niso pa ravno mrcine. Sam jih sicer še nisem videl v naravi, mi je pa o njih pripovedoval sodelavec. Pri njih je zanimivo, da lahko hodijo tudi po zelo gladkih stenah, hranijo pa se z mrčesom.
V Indoneziji pa res obstajajo kuščarji mrcine – komodoški varan zraste do 3m in ima do 70 kg. Čeprav so mrhovinarji, se jih je bolje izogibati, saj imajo tako strupeno slino (bakterije), da že najmanjša poškodba povzroči smrt zaradi sepse v nekaj dneh. Te mrcine pa sem videl v živo. V enem od njihovih parkov, smo obiskovalci lahko celo šli v njihov ogrado. Božali pa jih raje nismo.
Rekla bom samo vau!
[...] med prvomajskimi prazniki, a je bil zaradi slabega vremena načrt spremenjen in smo potegnili do Kalabrije. Letos pa je bilo tako, da še v Veroni nisem vedel, kam pravzaprav gremo. Jaz bi najraje že prvi [...]