Nergač

Ker sem ravno po dolgem prevozil celo Italijo, še nekaj o njihovem cestninskem sistemu in o autostradah nasploh.

Od Trsta do Salerna sta na dobrih 900 kilometrih točno dve mitnici. Prva, vstopna, v Trstu, druga, izstopna, pa v Salernu. Pot v eno smer stane za kombi (2. klasa) 50,40 EUR. Se sliši veliko? Saj tudi je. Ampak v teh kilometrih je omejitev padla na 100 km/h morda nekajkrat. Poleg večjega gradbišča pri Bologni, sem opazil samo še dve manjši. To pomeni praktično 900 kilometrov dolgo nemoteno pot, na kateri mi ni nihče skakal pred avto, če že, pa se mi je takoj po intervenciji s smernikom ali pobliskom z dolgimi lučmi (ki je povsod, razen v Sloveniji, družbeno sprejet sistem signaliziranja)¹ ), umaknil brez razburjanja.

Cesta je vrhunska. Niti med najhujšim nalivom na asfaltu ni vode, zato se ne gre čuditi norcem, ki v dežju skozi ovinek pičijo 180 km/h in več. Ovinki so nagnjeni, predori razsvetljeni, obvestilni semaforji nad cesto pa dejansko obvestilni, medtem ko na naših piše “srečno vožnjo”, “vozite previdno” ali kaj podobno trapastega.

Že dolgo se čudim italijanskemu sistemu štetja mostov nad avtocestami, ker mi enostavno ni jasno, čemu služi, razen, da nekdo s temi tablami dejansko zasluži. Mislim, da se številka na cesti A1 konča nekje pri 580, to pomnožite z dva, ker so postavljene v vsako smer. In to je samo A1! Tokrat sem pa šele prvič opazil miniaturne tablice na levi strani ceste, skrite so med grmičevje, da se jih komajda opazi. Nanje sem postal pozoren šele potem, ko me je obvestilni semafor opozoril na nesrečo na kilometru 580. Tablice so sicer majhne, ampak postavljene na, reci in piši, vsakih 100 metrov!

Zanimivi so tudi semaforji, ki obveščajo o cenah goriva na različnih bencinskih črpalkah. Cena goriva namreč ne variira samo glede na različne naftne družbe, ampak so lahko cene povsem različne tudi znotraj ene tvrdke. Takšen semafor je vsekakor dobrodošel, je pa res, da meni po Murphyjevem zakonu vseeno vedno uspe zapeljat na najdražjo pumpo, ker vedno čakam do zadnjega trenutka in navsezadnje cvikam, da mi bo zmanjkalo nafte. Tako zapeljem na najbolj osamljeno, najbolj zanikrno in najdražjo pumpo, kjer se obvezno razvrstim pred samopostrežne avtomate, saj je gorivo tudi deset ali petnajst centov cenejše kot na servizio pumpah. Ampak samo da stopim ven in primem cev za gorivo, od nekod priteče malo gobezdalo, ki nerazumljivo blebeče sto na uro in še preden se zaveš, kaj se dogaja, ti že izpuli cev in začne točit nafto lastnoročno, pri čemer seveda zapaca pol avtomobila. Ker mora, da lahko odpre pokrovček rezervoarja, s svinjskimi rokami najprej odpret voznikova vrata, moram po takšnem serviziu še čistit zamaščeno kljuko. In navsezadnje lump pričakuje pol evra napitnine!

Gorivo sicer natoči na cent natančno, tako da se izide na polno številko. Poleg tega mu vedno uspe natočit več od prostornine rezervoarja – četudi je v njem še vsaj deset litrov! In zaračuna 95,00 evra (ki si jih zapravil v dobrih 8 urah!). Recivuta, prego! Ma kakšna rečivuta, vozi! Takšno stanje se začne nekje v okolici Firenc – ki premorejo izjemno zanikrne črpalke – , morda pa že prej.

Drugače je seveda na poti od Salerna do Reggia di Calabria, kjer so avtocesto dogradili šele pred kratkim, no, pa dovolj dolgo, da je že razpadla oziroma jo je menda ‘Ndraghetta nalašč sesula. Iz otroštva, ko smo potovali v Kalabrijo s tastarimi, se spomnim izjemno lepe avtoceste z med pasovoma zasajenimi cvetočimi oleandri. V desetih letih je iz tega nastalo gradbišče, na katerem nihče ničesar ne dela. Promet redno poteka le po enem kraku avtoceste, torej dvosmerno. Sprva sem se čudil, zakaj se pasova ves čas menjujeta – z levega na desnega in obratno – na 500 metrov do kilometer. Menil sem, da s tem lovijo izvoze. Ampak šele nazaj grede sem zgruntal, da šikane ustvarjajo nalašč, da ljudje ne bi preveč divjali. Praktično po šikani vsi potegnejo do 160 ali 180 km/h, potem pa divje zavirajo in tako naprej. Grozovito.

Problem je pa tudi v tem, da se na teh zožanjih znajdejo pepčki, pretežno vozijo Fiate Pande starejših letnikov, ki se cijazijo med 30 in 60 km/h. Nihče se ne razburja, je pa res, da prvi za počasnetom vozi na razdalji nekaj centimetrov, verjetno zato, da ustvari psihološki pritisk, ki motoviležu preprečuje, da bi se povsem ustavil.

Za 1000 kilometrov razmazanih insektov.

Že samo stanje na cesti torej pokaže, da Italija še zdaleč ni enotna država. Medtem ko je severni del bolj ali manj v rokah legalne oblasti – poudarek seveda na bolj ali manj! – , so južne dežele bolj ali manj v rokah mafijskih združb. Razlika je seveda očitna, revščina pa ponekod v Kalabriji meji na najbolj zakotne albanske vasi kot sem jih videl na fotografijah. A več o tem, tudi o mestu duhov, prerešetani hiši, o 150 km/h skozi vas, o pošastih in sanjskih plažah, v naslednjih objavah. Dejstvo je, da na dopustu že dolgo nisem tako užival.

1. Ups, velja tudi v Sloveniji, ko se opozarja na policijske kontrole![↩]