Nergač

Prišli smo prej kot sem mislil, je pa res, da sem jaz malo ubrisan kar se vožnje tiče in bi bil lahko brez težav tovornjakar. Slabih deset uric vožnje pomeni skoraj nič pavze in obilico preklinjanja čez avtrijske avtoceste, tunele in gradbišča, ampak se je izplačalo. Všeč so mi ta velika mesta, ki živijo tudi ob treh ponoči. Všeč mi je, da se pripelješ po štiripasovnici, všeč mi je občutek vijuganja po dolgih uvozih in izvozih, skozi tunele in pod mostovi železniških prog, ko ti ni nič jasno. Prvo noč smo se zavlekli na postajališče za avtodome, ki je absolutno preblizu letališča. Teh nemških Flughafnov sem imel za nekaj časa dovolj že v Düsseldorfu, no, tu pa spet!

Kratko, a sladko spanje, naslednji dan smo malo lutali, skoraj so nas pobili specialci, ker sem sredi Bauhausa iskal Gas Bombe namesto Gas Flasche, potem smo pa končno prišli do rezerviranega postajališča na Chausseestraße. Idealna postojanka za avtodomarje, do Brandenburških vrat je manj kot dva kilometra peš, s tem da že prej naletite na izposojevalca biciklov. Ta je bil jako čuden tip. Ko nam je bicikle posodil, je govoril izvrstno angleščino. Kot smo ugotovili zvečer, so na treh biciklih sicer delovale tri sprednje luči – ena od njih non-stop (jebeš sistem, ki ni dinamo!) – in nobena zadnja. To je v Berlinu problem, ker imajo, za razliko od nas, tam prižgane luči popolnoma vsi. Okvaro na mojem kolesu sem sicer odpravil, druga dva sta pa ostala brez. Zato sem ob vračilu biciklov starega skušal nadret, da nas je spravil v smrtno nevarnost, ampak je zajamral, da itak nič ne govori angleško. Da bi se z njim prerekal v nemščini, mi pa seveda niti na misel ni prišlo!

Ampak prvi dan nismo nič kolesarili. Samo malo smo se vlačili po ulicah in se skušali prilagodit berlinskemu življenju. Kot prvo smo ugotovili, da zdravstvo ni problem samo v Sloveniji, ampak tudi v Nemčiji, kjer menda na veliko zapirajo bolnice. Zato so bili pri Brandenburških vratih predvsem dohtarji in študenti medicine jako jezni.

Še zdaj sem jezen sam nase, ampak preden smo šli, enostavno nisem našel časa, da bi si kaj o Berlinu prebral vnaprej. Vedel sem za spomenik pomorjenim Židom, nisem pa vedel, kako reč izgleda. Kamnite klopce so našim tacam kar dobro sedle.

Ampak kmalu smo ugotovili, da je to nekaj več. Dolgi prehodi, široki 95 centimetrov, so pravi labirint. Strogo prepovedano je skakat po kamnitih blokih ali nespoštljivo divjat med njimi. Pa tudi nevarno je in eno tamalo sem dobro posekal po tleh. No, saj nisem jaz divjal, mala se je zaletela vame in potem skoraj bruhnila v jok od strahu. Sicer pa, glede na red, ki ga vzdržujejo varnostniki, je čudno, da so me vsega pobritega sploh spustili zraven!

Definitivno eden od najbolj impozantnih spomenikov kar sem jih kdaj videl! Kaj so hoteli z njim povedat, sicer ne vem, ampak mene vse skupaj spominja na kombinacijo krst in ozkih hodnikov, ki so vodili v smrt.

Južno od Potsdamer Platza je naslednja kul zadeva. Imenitne stavbe, imenitna trata. Samo malo je treba pazit, preden se zavališ na tla, ker je na nekaterih mestih preklemansko razmočena. Dobil sem občutek, da se pospešeno gradi predvsem tam, kjer je bil včasih zid oziroma cona, kjer so pod streli braniteljev meje ugašala življenje. Kakšen absurd, mejo je namreč režim branil pred svojimi lastnimi državljani!

Zidu res ni več, razen v nekaterih spominskih ostankih, na mestih, kjer je tekel, pa so v spomin položili dve vrsti tlakovcev.

Eden od najboljših turističnih nategov se imenuje Trabi-Safari. Turiste, pretežno Amerikance, naložijo v tista stara plastična jajca in odmotovilijo po zanimivih mestnih točkah. V konzervo menda stlačijo celo po štiri turiste, vsako glavo pa enourna izkušnja z verjetno najslabšim avtomobilom na svetu košta 25 evrov. Jih nisem fotografiral, ker mene je prevzela tale zrihtana raketa:

Prvi dan smo šli še v bivšo Siemensovo fabrko dvignit štartne številke za maraton. Sejem, ki je potekal vzporedno je bil, glede na izkušnje, ki sem jih pridobil v zadnjem času, naravnost obupen primer takorekoč bolšjaka na eni strani in nategunskega prodajanja Adidas robe po oderuških cenah na drugi strani. Zato je pa organizacija izvrstna, celo tako zelo, da sem se jaz malo težko znašel.

Še nekaj besed o podzemni. Enotna karta velja za vse štiri oblike javnega prevoza v Berlinu: S in U-Bahn, tramvaj in avtobus. Dejansko je mreža tako razvejana, da ti najprej ni nič jasno, nekako še sfolgaš S in U, ostalega nismo niti preizkusili. Podzemna je seveda ogabna, tako kot povsod – prepih, smrad – a s to razliko, da ni nobenih omejitev. Ponudnik prevoza lahko samo upa, da boš karto zares plačal in poštempljal, gibanje je namreč prosto. To je res fino, ljudje so pa očitno dovolj pošteni. Smo bili tudi na zloglasni postaji ZOO, ampak danes je tam očitno red. Po mojem je bilo dovolj, da so ukinili javne sekrete.

Zvečer smo jedli na Alexanderplatzu in počasi že ugotovili, da je počasnost natakarjev očitno berlinska šega. In sredi oštarije, čakajoč na rumpsteak… Neck Attack! Tri babnice so priletele na teraso oštarije, češ da si nam blazno želijo zmasirat hrbte in vratove, deset minut da naj bi trajalo, plačamo pa toliko kot se nam zdi vredno. Potem ko sem po nerodnosti zavrnil eno Tajko že zadnjič v Riminiju¹ sem tokrat v trenutku zagrabil, prepričal še oba kompanjona in po desetih minutah sem bil ves mehek in desetaka lažji. Vrhunsko! U-Bahn pa tudi opolnoči vozi na pet minut. Milina!

1. Sploh je nisem dobro razumel kaj hoče.[↩]