Nergač

Nimam pojma zakaj, ampak Haile Gebrselassie je bil zame vedno absoluten car tekov na dolge proge. Kot Etiopijec gre, to vem iz prve roke, Kenijcem, ki naj bi v teh disciplinah prevladovali, jako na živce. Razbil jih je tudi na berlinskem maratonu. Imel sem to srečo, da sem ga videl in kasneje tudi slišal njegovo modrovanje, prava afrikanska stepska zdrava pamet je vela iz njegovih ust. Haile je maraton odtekel v 2 urah, 3 minutah in 59 sekundah.

V Berlin sem peljal Krofa in Staša, ki sta bila le dva izmed množice Slovencev, množica Slovencev pa le majhen delček med približno 40 tisočimi udeleženci, od katerih jih je skozi vilj pod Brandenburškimi vrati priteklo oziroma se privleklo, ali skozlalo (vse sorte je bilo videti) slabih 36 tisoč.

Ob brezhibni organizaciji je Slovence, ki so vajeni, da na naših tekmah dobijo vse mogoče goodieje, zmotilo le dejstvo, da so za precejšno startnino dobili nekaj v zadnjico. Res je malo smešno, če je treba doplačat celo za majico, ampak kar se mene tiče, je itak pomembna zgolj organizacija v smislu, da udeležencem ni treba skrbeti praktično za nič. Kot sem videl, je vse potekalo kot je treba. Začelo se je pa že v soboto, ko so se po (skoraj) isti progi zagnali rolerji / roleristi, karkoli že so. Divje.

Pri tem športu bi me še najbolj motilo, da se kar naprej šlatajo za rit, pač zato, da se ne bi zvrnili eden prek drugega. Najbolj srečni imajo pred seboj sicer žensko zadnjico, kar nerodno situacijo nekoliko olajša.

Gneča je bila nepopisna, na repu kolone pa so rolali le malo bolj spretno kot bi to recimo počel jaz.

Naslednji dan se je začelo ob devetih zjutraj. Meni so šle kocine pokonci in malodane solze na oči. Štiridesettisočglava množica za štartno črto… večinoma papki, ki so se prišli borit sami s seboj,¹ v zadnjih minutah pokličejo najboljše… Haileja, ki je rekord postavil že lani… napetost narašča dodatno z Vangelisovo glasbo… tik pred štartom samo še bobni…

…ko poči pa na ves glas trance in množica se premakne po Unter den Linden proti Stolpu zmage in naprej…

Preden sem se med množico prebil nazaj na Pariški trg do bicikla, je bil Haile s svojimi pacemakerji že 16 minut na poti!

Komaj sem jih še ujel na osmem kilometru in še malo, na začetku Friedrichstrasse.

Šele čez juhuhu časa se je usula množica:

Posebnežev ne manjka…

Najboljša sta bila jogurt – pravzaprav je šlo za par, eden je bil lonček, drugi pa žlica – in volk, pa ju žal nisem uspel ujet.

Vmes sem skočil na ameriški zajtrk. Klinc, kofe je v Berlinu skoraj povsod odvraten, tako da je pravzaprav vseeno, če piješ odvraten ameriški kofe.

Pod Brandenburškimi vrati so se že fijakali vozičkarji:

Potem je bilo malo tipičnega cirkusa, ko je bilo že jasno, da bo Haile podrl rekord, razen če se spotakne ob samega sebe… Gospod Gebrselassie v zadnjih 500 metrih… Množica je divjala!

Nemce je razveselila Irina Mikitenko, ki je z Berlinom opravila v 2:19.19, s sedmim rezultatom vseh časov. Prehitela je marsikaterega deca!

Potem so prikapljali ostali.

Krof je zmogel v 3 urah in 35 minutah, Staša pa žal nisem ujel v objektiv.

Ob množici tekačev me pa ni presenečalo koliko jih je, ampak kdo vse se s temi 42 kilometri in 195 metri spopade! Manj kot tri ure in pol je recimo tekel tisti kosmati roza zajec! Potem je bil en tip, ki je kozlal odkar sem ga zagledal petsto metrov pred ciljem in dokler mi ni izginil izpred oči. Tip je bljuval, da ga je kar premetavalo! Še huje je bilo z eno suho tetico, ki se je v cilj privlekla dobesedno postrani, pa še to ob pomoči redarja, ki jo je podpiral. Čas? Pod tri ure!!!

Še bolj kot nad tem sem bil pa presenečen zvečer, ko smo šli na žurko v eno staro fabrko. Spoznali smo eno bajso, prisodil bi ji kakšnih 120 kilogramov. Gajstna, da je kaj, je skakala okrog nas z medaljo, zavezano okoli tolste roke. Ženska je dejansko prišla okrog Berlina! Sicer v bizarnem času, ampak jaz si pri takšni teži sploh ne bi upal na takšno pot. Skratka, zmoremo več kot si mislimo.

Na žurki je bil tudi Haile, nasmejan kot vedno. “Ich bin ein Berliner,” se je zarežal na bebavo vprašanje, češ, povej kaj si misliš o Berlinu. Potem je dal Nemcem, ki so znani po tem, da se samo ženejo za rezultati, pravo lekcijo o smislu teka: “When running, you must think with your head, not only legs, head is important.”

Naslednje leto bo poskušal še hitreje.

In, pozor! Tip posluša Scatmana, ki je zame še vedno v top 10 komadov ever. In ko so ga spustili, je na odru plesal!

1. Nalašč karikiram, prosim, da se bebavih komentarjev kot smo jih lahko brali na moje zadnje zapise, vzdržite![↩]