Nergač

Tako sem v Kölnu spal. Postajališče je čisto blizu Rena.

V mesto sem šel tokrat mimo živalskega vrta, vanj pa ne. Potem sem se malo čudil nemški posebnosti. Skoraj vsaka taka cerkev, samostan ali karkoli že je, ima v svojih prostorih vrtec. Majda Širca bi verjetno tudi tam do stropa skakala od jeze, očitno pa je to tam, kar je pravilno, nekaj normalnega.

Še preden sem dobro prišel do trga pred katedralo, je začelo deževat, marelo sem seveda pustil v kemperju. Snedel sem dva Berlinerja za 1 evro, kar je bila verjetno najcenejša reč na celi poti. Kofe na Altermarktu je pa koštal 3,40 evra, toliko o menda visokih ljubljanskih cenah!

Najbolj me je zanimala bajta na ulici Obermarspforten.

Preden sem šel gor, sem poznal Köln samo po katedrali. Ampak bistveno bolj znana je Eau de Cologne, čeprav jo verjetno le redki povezujejo s Kölnom. Kolonjsko vodico je leta 1709 v hiši na Obermarspforten ustvaril Italijan Giovanni Maria Farina, ki je pač živel v Kölnu. Ker je takrat za nobel veljal francoski jezik, Francozi pa temu mestu rečejo Cologne, je vodico, ki, kot je rekel Farina, diši po italijanskem pomladnem jutru po dežju, pomarančah, limonah, grenivkah, in različnih svetovih, poimenoval Eau de Cologne. Danes podobno kot mobitelom, adidaskam in đipom, pravimo kolonjska vodica vsaki čorbi, ki nam jo prodajajo v parfumerijah.

Seveda sem jo kupil, niti ni tako zelo draga, invseticija se pa splača. Diši diskretno, fino, in ženske padejo dol. Kar je v redu. Ker sem jo kupil, sem imel tudi gratis vstop v muzej, ki sem si ga mislil itak pogledat. O prodajalčevi vljudnosti, ki je že mejila na osladnost, pa ne bi razglabljal.

Zdaj se rad pohvalim, da dišim kot včasih Napoleon. S to razliko, da je bil veliki imperator v bistvu prešvican, nečimrn smrduh, ki je dnevno porabil celo flaško parfuma. Eau de Cologne so sicer koristili na večini evropskih dvorov, pa tudi širše, vse do Japonske, pa Arabci… Farina je ustvaril izjemen biznis. V zgornjem nadstropju, samo tam je dovoljeno fotografirat, stoji zložljiva omarica, ki jo je tip uporabljal za prezentacije na dvorih.

S slušalkami opremljen sem se sprehodil po bajti, kjer je proizvodnja potekala še v 20. stoletju in se podučil o evoluciji stekleničk skozi čas, ponaredkih, proizvodnji in tako naprej. Zanimiva je razlaga o nastankih parfumov. Ti ne nastanejo z eksperimentiranjem, ampak v mojstrovi glavi. Tip je kot skladatelj - zamisli si vonj in točno ve, kaj vse mora substanca vsebovat. Kasneje dotera samo še podrobnosti.

Odišavljen sem se končno napotil v Museum Ludwig moderne umetnosti. Izjemno! Jaz sem še ravno ujel 70-metrsko iz 40 del sestavljeno inštalacijo, s katero Tobias Rehberger tri dimenzije s pomočjo senc in barve pretvori v dve dimenziji. Prej sploh nisem vedel, da muzej hrani tudi eno od največjih zbirk Picassovih del, no, zdaj pa vem, ker sem tam po eni uri obupal in samo še brezmočno bezljal po sobanah. Te velike galerije me vedno zmahajo. Jasno, najbolj so mi bila všeč dela Andyja Warhola.

Do premičnega doma sem se zapeljal z U-Bahnom, potem sem pa kar s svojo koreto poiskal Colonius in razočarano ugotovil, da se res ne sme na vrh. Le nekaj minut hoda stran pa se bohoti že zadnjič omenjeni KölnTurm, poslovna stavba z nadvse urejeno stanovanjsko okolico.

Poglejte tole igrišče streljaj stran:

Vprašanje, če bi si sploh upal spustit otroka na tole:

Kölna sem imel dovolj, res ni nič posebnega in dva cela dneva sta po mojem dovolj. Pičil sem v Düsseldorf, ki je še bližje kot sem si mislil. In Düsseldorf je čisto druga pesem…