Nergač

Sosedje imajo žurke vedno takrat, ko je najmanj treba. Saj me ne motijo in nikakor ne mislim težit, če je enkrat mesečno celonočna zgaga, in sicer iz taktičnih vzgibov: tako lahko mirne vesti občasno zgago ustvarim tudi jaz, menda sem znan kot tisti, ki sredi noči nažge Klemna Klemna. Tako sem zaspal šele ob pol dveh in se zbudil tri ure kasneje, ko se je iz zgornjega nadstropja slišalo le še občasne prešerne vzklike. No, dovolj sem spal za vzpon na Triglav!

Četrt čez sedem smo bili že v riti. Dobesedno, kakorkoli že vzamemo. S Krofom naju je čakalo dobrih 2100 višinskih metrov, izhodišče pa se pač imenuje Zadnjica. Dolino, po kateri teče preklemansko hladen potok Krajcarica, je lahko najti, na 50. Vršiški serpentini moramo zaviti na makedamsko pot. Sledili smo ji približno dva kilometra in stlačili avto na že dodobra zasedeno parkirišče pred zapornico. S Krofom naju je spremljal še njegov oče, res fejst dec, ki je pri svojih letih že dovolj pameten, da se je obrnil še pred Doličem. Družbo pa mu je delala Krofova lepotica:

Po kratkem ogrevanju na makedamski cesti sva jo hitrega koraka ubrala po mulatieri, eni od tistih, ki so jih zgradili med obema svetovnima vojnama, ko je bilo tod še precej vojaških objektov. Na mestu Tržaške koče na Doliču je na primer od leta 1930 stala italijanska Rifugio Napoleone Cozzi. Pa jo je porušil plaz in danes tam stoji omenjena koča, ki naj bi bila ena od najbolj zanikrnih na širšem območju. Ne vem, nisva preverjala, ker sva bila preveč športno usmerjena. Izlet s Krofom je tak kot da bi gor peljal Nino Osenar – oba sta fotogenična in fukisch:

Pred Doličem naju je na ves čas senčni poti oviralo tudi nekaj zaplat snega:

Kočo sva le ošvrknila s pogledom, in jo mahnila na zanimivejši del poti. Kmalu se je odprl pogled na našega očaka:

Med tem ko sva grizla v skale, je model še telefoniral:

Vzpenjala sva se nad Planiko (2401 m):

Takrat so se posledice moje celoletne lenobe, nažiranja z mastnimi klobasami in pitja piva pokazale v vsej svoji veličastnosti. Od 2500. metra višine sem komaj dihal, počival na vsakih deset korakov in se počutil kot popolna podrtija. Še nikoli v življenju nisem bil fizično tako švoh, ampak še bolj kot to me je šokiralo, da sva kljub mojim frustracijam ves čas samo prehitevala še počasnejše. Po štirih urah in pol bruto sva končno prišla pod Aljažev stolp:

Še tretjič sem torej osvojil Triglav, ki pač ni nič posebnega, razen očitno za horde Čehov, ampak o tem kdaj drugič.

Oblaki so hudomušno drveli vkup, se prekopicnili eden prek drugega, se združili z mimobežno meglico, ali odhiteli naprej. Pogled prek Malega Triglava (2725 m) proti Kredarici (2515 m) je nudil kar grozeče vzdušje.

Med spustom naju je skoraj ubilo, a o tem kdaj drugič. Vsekakor sem bil zadnjič nespameten in šel v hribe brez čelade! Sicer je pa pristop z zahodne smeri bistveno lepši kot prek Kredarice. Že pokrajina pod Kredarico je ogabno shojena, da ne govorim o gneči od koče naprej! Poleg tega se mi zdi najina pot tudi tehnično manj zahtevna. Morda pa sem se na Dovškem križu le malo bolj privadil takšnih poti:

Na fotografiji izgleda huje kot je v resnici:

Če sva se na vrh povzpela razmeroma hitro, pa se je toliko bolj vlekel spust. Vsakič je isto: na vrh pridem ves v zanosu, med spustom si pa vedno obljubim, da me v hribe ne bo nikoli več. Sicer čutim, da me gležnji nosijo vsako leto bolje, ampak še vedno me začnejo po dveh urah spuščanja neznansko boleti. Saj sem se privadil, ampak nočem pretiravat, zato hodim počasi, sicer lahko še kaj poči. Vleklo se je že do Doliča, saj sva izbrala napačno, daljšo pot kot med vzponom.

Pogled na Zadnjico:

V skalo vklesana pot:

Prekleto, v serpentinah se pot vleče kot kurja čreva! Mulatiere imajo majhen naklon zato, da so lahko z mulami po njih vlačili topove in ostalo vojaško kramo. Menda pa se je v kasarno Morbenia, ki stoji tik pod steno Triglava, italijanski oficir vozil kar z motorjem! Objekt sva videla samo od daleč, tistih nekaj sto metrov do njenih ostankov se mi ni ljubilo prehodit. Sicer so pa ostali le še slabo ohranjeni zidovi.

Višinomeri znajo biti zoprna reč, ker lahko obupno zbijajo moralo. Sredi poti sem ga imel že namen zagnat v prepad. Pa se je še kar vleklo in vleklo. Končno sva prišla do slapu, od koder, tako sva se vzpodbujala, je bilo do avta le še nekaj minut.

Klinac, nekaj minut! In zakaj mora biti na koncu hribovskih izletov vedno še nekaj kilometrov ubijalsekga položnega makedama?!? Še sreča, da je Krofov oče poskrbel za hladno pivo! Spodaj sva se tudi namočila v potoku. Česa tako hladnega pa še ne! Krofa je ven pobralo v nekaj sekundah, jaz sem po mojem vzdržal pol minute. Zapeklo je že po dveh sekundah, na koncu sem pa mislil, da bom izgubil zavest in se utopil v meter globoki vodi! Živa groza.

V slabih osmih urah in pol sem pokuril več kot 8000 kilokalorij, kar je po mojem moj osebni rekord. Če bi Polarja nastavil na mojo zdajšnjo telesno maso, bi verjetno pokazal še kakšnih tisoč več. So bile pa dobre višinske in predvsem psihološke priprave za moj osebni projekt sezone!

Dodatek: Zemljevid