Nergač

Zjutraj je v Omišu začuda padlo le nekaj nedolžnih kapelj, škoda le, da je bilo dopoldansko vreme nenaklonjeno fotografiranju.

V mestu se po 105 kilometrov dolgi poti v morje impozantno izlije reka Cetina. Zapodila sva se prvih nekaj vetrovnih kilometrov po kanjonu navzgor. Škoda, da sva imela tako malo časa, gotovo bi se splačalo peljati še dlje v notranjost, menda Cetina nudi tudi rafting! Divje prenočevanje je na Hrvaškem prepovedano, redarstvo in policija pa menda strogi, toda to bi bil res enkraten kotiček, vreden tveganja:

Avanturistična duša mi ni dala miru, pa sem zavozil kar okrog tunela…

…med tem je Biba našla makovo polje:

Dokler mi šefe niso rekli, naj na poti zavijem še v Omiš, za ta kraj sploh nisem slišal. V izvensezonskem obdobju povsem miren kraj, hja, skoraj dolgočasen, ima res burno zgodovino, saj so nekoč v njem bivali - gusarji. V srednjem veku so delovali kar pod okriljem vojvod Kačićev, po napadih z lahkimi in okretnimi ladjami na papeške, dubrovniške in beneške trgovske ladje pa so se podmuklo zavlekli med pečine po toku Cetine navzgor. Trgovci so se jih bali kot hudič križa in omiškim prebivalcem celo plačevali davščine, da so jih pustili pri miru. Papež jih je imel dovolj v času prve križarske vojne, ko je mislil, da bodo njegovi vitezi med potjo v Sveto deželo potolkli še omiške pirate, pa so jih fasali še preden so prišli do Palestine! Uspešnejši so bili Benečani, ki so pomorske bojevnike Kačićev potolkli med drugo križarsko vojno dobrih 60 let kasneje, kar je tudi vodilo v propad omiške vojvodske družine.

Za 10 kun po glavi sva se povzpela jako visoko na utrdbo nad mestom.

Razgled z vrha - zadnjih nekaj metrov se je potrebno povzpeti po lojtri - je fantastičen, bodisi ob pogledu na plažo in otok Brač, ki stoji nasproti…

Zadnje zavoje Cetine…

Ali na trgec pred cerkvico, kjer sva kasneje spila kofe med samimi pametnimi Dalmatinci…

Še prej naju je čakal jako zagaman spust po jako visokih stopnicah:

Rožica.

In še zadnji poled na oblake nad mestom.

“Nič, naprej bo treba,” sva leno ugotavljala v tisti kavarni. Kupila sva jagode po ceni, ki je bila po mojem nateg in se v Splitu, kamora sva šla pogledat, kako je živel cesar Dioklecijan, z njimi tudi uspešno zapacala po beli majici…